VSM Sklep V Kp 32996/2019

Pritožbi zagovornikov osumljenega C. C. in zagovornikov osumljene B. B. se zavrneta kot neutemeljeni.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom kot neutemeljeni zavrnilo zahtevi za izločitev dokazov, ki sta ju podali zagovorniki osumljenega C. C. in osumljena B. B.

2Zoper sklep so pritožbi vložili osumljeni C. C. po svojih zagovornikih zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in zagovorniki osumljene B. B. zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zagovorniki obeh osumljencev pritožbenemu sodišču predlagajo, da njihovima pritožbama ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevama za izločitev dokazov v celoti ugodi, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Zagovorniki osumljenega C. C. se uvodoma pritožujejo tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je sodišče prve stopnje storilo, ker je napačno presodilo dejansko stanje glede načina pridobljenih dokazov, izločitev katerih se predlaga. Iz vsebine takšnih pritožbenih navedb v bistvu izhaja, da se zagovorniki osumljenega C. C. ne strinjajo z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar bo podrobneje obrazloženo, ko bo pritožbeno sodišče obravnavalo navedeni pritožbeni razlog. Sicer pa v obravnavanem primeru bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP niti ne more biti podana, saj se v tej fazi postopka šele odloča o zakonitosti dokazov, izločitev katerih se predlaga in posledično ne gre za odločbo, ki bi se opirala na dokaze, pridobljene s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma za dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opirati, ali ki so pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza (18. člen ZKP).

5Iz vsebine preostalih pritožbenih navedb pa izhaja, da se pritožnika ne strinjata z zaključki sodišča prve stopnje, ki je zahtevi za izločitev dokazov kot neutemeljeni zavrnilo, saj je ocenilo, da dokazi, katerih izločitev se predlaga, niso pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih pravic in temeljnih svoboščin ali s kršitvijo določb, za katere je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne bi smela opirati. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 17 in 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa s konkretnimi, tehtnimi in prepričljivimi razlogi pojasnilo, zakaj v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, da bi predmetna parlamentarna preiskava predstavljala krinko za kazensko preiskavo in pridobivanje dokazov, zato pritožnika z obširnimi pritožbenimi navedbami, s katerimi poskušata prepričati nasprotno, ne moreta uspeti. S tem v zvezi tudi ne morejo biti uspešni zagovorniki osumljene B. B., ki v tej smeri neutemeljeno pogrešajo razloge. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je namen instituta parlamentarne preiskave ugotavljanje in ocenjevanje različnih stanj in pojavov v družbi, da bi Državni zbor (v nadaljevanju DZ) lahko sprejel različne odločitve, skladno z njegovo ustavno pristojnostjo (točka 17) in tudi v obravnavanem primeru ni bilo razloga za krinko izvajanja nekazenskega postopka, saj je bila anonimna prijava na Specializirano državno tožilstvo (v nadaljevanju SDT) in Nacionalni preiskovalni urad (v nadaljevanju NPU) podana že leta 2013, parlamentarna preiskava pa je bila z Aktom DZ uvedena dne 30. 3. 2016, pri čemer iz Akta izhaja, da je bila v središče parlamentarne preiskave postavljena težnja po pravnih in političnih odločitvah parlamenta, torej po morebitni spremembi zakonodaje in politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij (točka 19), vse le kot posledica suma pojava korupcije.

6Pritožnika sicer tezo, da naj bi v predmetni zadevi dejansko šlo za krinko izvajanja nekazenskega postopka med drugim gradita na obstoju anonimne prijave iz leta 2013, s katero naj bi po navedbah pritožnikov Preiskovalna komisija tudi razpolagala, vendar to iz podatkov spisa ne izhaja, saj anonimna ovadba ni navedena med razlogi za odreditev parlamentarne preiskave, kot izhajajo iz Akta, niti ni zavedena v dokumentaciji Preiskovalne komisije (npr. v Vmesnem poročilu o opravljeni parlamentarni preiskavi z dne 18. 10. 2017, priloga A40, str. 236). Res je, da je NPU od Preiskovalne komisije zahteval dokumentacijo v zvezi z opravljeno parlamentarno preiskavo, kar zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati, saj po drugi strani (in kar je tudi relevantno) ni izkazano, da bi SDT v zvezi s predmetnim postopkom Preiskovalni komisiji posredoval kakršnekoli informacije in dokaze. Ravno nasprotno, SDT je celo zavrnilo zahtevo Preiskovalne komisije za predajo dokumentacije (str. 326 Vmesnega poročila z dne 18. 10. 2017 v prilogi A40). Tudi glede na sam časovni vidik oziroma oddaljenost anonimne prijave (leto 2013) do uvedbe parlamentarne preiskave (30. 3. 2016) ni verjetno, da bi bila parlamentarna preiskava dejanska posledica te anonimne prijave. Sicer pa je predkazenski postopek, uveden na podlagi te prijave iz leta 2013, že potekal, zato za „krinko“ sploh ni bilo razloga, kot je to sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi pravilno poudarilo. Pritožbeno sodišče pri tem še pripominja, da zgolj obstoj navedene anonimne prijave ne zadostuje za standard osredotočenosti preiskovanja.

7Prav tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazano, da bi tekom parlamentarne preiskave prišlo do osredotočenosti preiskovanja, kot to poskušata prepričati pritožbi. Sama parlamentarna preiskava je bila tako formalno kot vsebinsko zelo široko zastavljena. Zaslišanih je bilo več deset prič, vse so bile obširno zaslišane, ne le v zvezi z obravnavanima kaznivima dejanjema. Zgolj dejstvo, da je bila po končani parlamentarni preiskavi zoper osumljence vložena kazenskega ovadba, ne more samo po sebi pomeniti, da je bil namen parlamentarne preiskave preiskovanje kaznivega dejanja, kot je to sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi pravilno poudarilo.¹ Poleg tega so pritožbene navedbe, da naj bi tekom parlamentarne preiskave nastopila osredotočenost preiskovanja, povsem pavšalne, saj iz njih ni mogoče zaključiti, kdaj, zakaj in točno na podlagi česa naj bi osredotočenost preiskovanja nastopila, in tega tudi na podlagi podatkov spisa ni mogoče ugotoviti. Zagovorniki osumljene B. B. sicer v zvezi s tem v pritožbi navajajo, da bi slednja že v predkazenskem postopku morala imeti status osumljenke in bi posledično že takrat morala biti poučena v smislu določil ZKP, a s takšnim stališčem ni mogoče soglašati. Kriminalista, ki sta v okviru predkazenskega postopka bila z njo v kontaktu, sta izpovedala, da B. B. takrat niso obravnavali kot osumljenke, ampak zgolj kot osebo, ki jim bi utegnila dati koristne informacije v zvezi z zadevo, pri čemer ni prezreti, da sta oba poudarila, da je navedena takrat izrazila pripravljenost sodelovati. Tudi tekom zaslišanja pred Preiskovalno komisijo po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje slednja ni nikoli imela statusa preiskovanke, ampak je vseskozi imela status priče. Tekom parlamentarne preiskave tako ni prišlo do situacije, ki jo določa peti odstavek 7. člena Zakona o parlamentarni preiskavi (v nadaljevanju ZPPre), ko ob pojavu takšne transformacije končnega poročila Preiskovalne komisije ni mogoče opreti na predhodno izpovedbo te osebe, ki jo je podala kot priča. To še dodatno utrjuje zaključek, da namen predmetne parlamentarne preiskave ni bilo preiskovanje kaznivega dejanja in da ta zato tudi ni bila krinka za izvedbo kazenske preiskave. Iz navedenih razlogov je prav tako na mestu zaključek, da tekom parlamentarne preiskave ni prišlo do osredotočenosti preiskovanja, zato so vsa pritožbena izvajanja obeh pritožnikov, ki poskušajo prepričati v nasprotno, neutemeljena.

8Glede na navedeno zato ni mogoče trditi, da je bila Preiskovalna komisija v celoti zavezana k uporabi določil ZKP, ampak so jo pri izvedbi parlamentarne preiskave obvezovala „le“ določila ZPPre, kot je to sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo v točkah 19 in 21 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Nadalje je v točkah 14 in 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa, izhajajoč iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 1293/08-24 z dne 6. 7. 2011, tudi podrobno obrazložilo, kdaj se domet privilegija zoper samoobtožbo ne razteza na nekazenske postopke (kot je npr. parlamentarna preiskava), in pod katerimi pogoji se lahko izjava osumljenke, ki jo je v nekazenskem postopku podala kot priča, nato uporabi v kazenskem postopku, in sicer če je njena izjava izraz svobodne volje. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje v točki 21 do 23 argumentirano pojasnilo, da je bila B. B. pred Preiskovalno komisijo zaslišana v skladu z določili ZPPre, saj je dobila ustrezne pravne pouke, kot jih določa navedeni zakon, prav tako ji je bila dana možnost, da bi bil ob njenem zaslišanju navzoč njen pravni pooblaščenec, pri čemer je pravico do navzočnosti pravnega pooblaščenca izkoristila ob prvem zaslišanju pred Preiskovalno komisijo, ob drugem pa se je tej pravici prostovojno odpovedala. Njena izjava v parlamentarni preiskavi je tako bila pridobljena ob upoštevanju vseh standardov poštenega postopka iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), dana je bila tudi prostovoljno, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, zaradi česar glede na zgoraj navedeno tudi pritožbeno sodišče ne vidi ovir, da se v tem kazenskem postopku ne bi smela uporabiti, česar pa pritožbene navedbe, ki sicer ne prinašajo ničesar novega, ne morejo omajati.

9Zagovorniki osumljenke sicer v pritožbi ponovno poudarjajo, da je bila B. B. v izjavo prisiljena z grožnjami in izsiljevanjem s strani predsednice Preiskovalne komisije, ki jo je hkrati tudi zavedla v podajo izjave z obljubami, da njena izpovedba ne bo posredovana organom pregona. Res je eno od temeljnih načel poštenega postopka prepoved vsakršnih ravnanj, s katerimi se na nedovoljen način ali z nedovoljenim sredstvom vpliva na svobodno voljo osebe, ali bo dala izjavo in kakšno, vendar je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da mora biti izsiljenost izpovedbe dokazana. Takšno stališče izhaja tudi sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, v skladu s katero mora biti dokazana tako uporaba sile, grožnje ali kakšnega drugega prepovedanega sredstva z namenom, da bi se dosegla določena izjava priče, kot tudi vzročna zveza med navedenim ravnanjem in izjavo priče, saj je zaključek, da je bila izjava izsiljena, mogoč le, ko je izkazano, da oseba, ob odsotnosti nedovoljenega vplivanja, izjave s takšno vsebino ne bi podala.² Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje B. B. svojih navedb v tej smeri dokazno ni podprla, zaradi česar je sodišče prve stopnje te navedbe utemeljeno zavrnilo in to v točkah 22 in 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa argumentirano obrazložilo. Tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem ostajajo zgolj na pavšalni ravni, zato zagovorniki, ki poskušajo prepričati v nasprotno, s takšnimi navedbami ne morejo uspeti. Sicer pa je pri tem sodišče prve stopnje podlago za svoje ugotovitve imelo še v izpovedbi predsednice Preiskovalne komisije A. A., ki je zanikala, da bi B. B. karkoli grozila oziroma jo izsiljevala, da mora podati izjavo z določeno vsebino. Dejstvo, da sta se navedeni srečali pred uradnim zaslišanjem (kar je predsednica tudi priznala), pa samo po sebi, ob odsotnosti ostalih konkretnih okoliščin, za drugačen zaključek, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem, ne zadošča. Prav tako ni slediti pavšalnim pritožbenim navedbam pritožnikov, da naj bi se B. B. pri zaslišanju pred Preiskovalno komisijo postavljala sugestivna in kapciozna vprašanja, saj pritožnika svojih navedb v nadaljevanju niti ne konkretizirata, zbrano dokazno gradivo pa stališč pritožnikov ne podpira. V zvezi s pritožbenimi navedbami obeh pritožnikov, da naj bi bila B. B. zaradi obljub predsednice Preiskovalne komisije zavedena, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je v obravnavanem primeru edino zaščito priči v parlamentarni preiskavi predstavljala le zaprta seja, naravo katere si pritožniki razlagajo napačno, saj to pomeni le, da se v takem primeru izjava ne sporoči javnosti, kar pa ne pomeni, da se izjave ne bodo posredovale organom pregona. Zato vsa pritožbena izvajanja obeh pritožnikov, zlasti zagovornikov osumljene B. B., ki v podkrepitev svojih argumentov selektivno povzema dele zapisnika o njenem zaslišanju, ne morejo povzročiti dvomov v zaključke sodišča prve stopnje.

10Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornikov osumljenke B. B., da je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da sta ZZPre in Poslovnik o parlamentarni preiskavi v neskladju z Ustavo, dodaja, da so ugotovljene neskladnosti povezane z varstvom sodniške neodvisnosti (odločba Ustavnega sodišča U-I-246/19-41 z dne 7. 1. 2021, točke 98 do 103) in varstvom neodvisnosti funkcije državnega tožilca (odločba Ustavnega sodišča U-I-214/19-54, Up-1011-18-52 z dne 8. 7. 2021, točke 85 do 94), kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Navedeni odločbi Ustavnega sodišča tako na obravnavano zadevo nimata nobenega vpliva, kot si to zagovorniki napačno razlagajo, zaradi česar so te pritožbene navedbe brezpredmetne.

11Po obrazloženem tako tudi po oceni pritožbenega sodišča niso podane okoliščine, ki bi kazale, da je Preiskovalna komisija dejansko vršila prikriti kazenski postopek in v njem namesto organov pregona zbirala dokaze, in ker se v obravnavanem primeru privilegij zoper samoobtožbo ne nanaša na obravnavano parlamentarno preiskavo, kot je že bilo obrazloženo, in ker po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, niso omenjeni med dokazi, na katere se sodna odločba ne sme opreti, pa v obravnavanem primeru posledično ne more priti do kršitve ZKP, niti Ustave.

12Glede na navedeno, in ker pritožbi tudi v ostalem ne navajata ničesar, na kar ne bi tehtno in pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje, v pritožbah zatrjevane kršitve določb ZKP in kršitve Ustave RS pa niso podane, je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov obeh osumljencev zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13Če bo za osumljenega C. C. in osumljeno B. B. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ Enako stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani V Kp 66789/2019 z dne 11. 2. 2019, pri čemer ni prezreti, da so bili tudi v tej zadevi predmet izločitve isti dokazi, kar je višje sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.
² Prim.: sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 51335/2010-116 z dne 28. 3. 2013 in I Ips 189/20016 z dne 20. 9. 2006.