UPRS Sodba II U 115/2019-9

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor, Ljubljana, št. 0612-25/2018-14 z dne 22. 1. 2019 se glede tožnika odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

01Z v uvodu navedenim sklepom je Ministrstvo za okolje in prostor zavrglo tožnikovo pritožbo (in pritožbo A. A., kar pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu) zoper sklep o izvršbi gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-1096/2014/34 z dne 4. 9. 2018 (1. točka izreka). Hkrati je bilo ugotovljeno, da stroškov postopka ni (2. točka izreka).

2Z zgoraj navedenim sklepom o izvršbi je bilo ugotovljeno, da je postala v 1. točki izreka izvršljiva odločba urbanističnega inšpektorja št. 356-02-08-56/96-SB/AI z dne 10. 6. 1996, s katero je bilo takratnemu investitorju B. B. starejšemu naloženo, da mora do 31. 8. 1996 na svoje stroške sanirati izveden nelegalni poseg v prostor - pričetek eksploatacije dolomita v opuščenem kamnolomu na zemljišču s parc. št. 592/17 v k.o. ... in si za sanacijo pridobiti lokacijsko dovoljenje, zato se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka). Tožeči stranki in še drugim tam navedenim pravnim naslednikom po pokojnem B. B. starejšem in s tem novim zavezancem v inšpekcijskem postopku se naloži v roku 1 leta po prejemu tega sklepa sanirati izveden nelegalni poseg v prostor, za katerega si morajo pred pričetkom del pridobiti ustrezno gradbeno dovoljenje (2. točka izreka). Če tega ne bodo storili, bo zoper njih kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen.

3V v tem upravnem sporu izpodbijani odločbi Ministrstvo za okolje in prostor ugotavlja, da je bila odločba urbanističnega inšpektorja, ki predstavlja izvršilni naslov v navedeni zadevi, izrečena za nično, hkrati pa je bil odpravljen tudi sklep o izvršbi, zoper katerega je tožeča stranka vložila pritožbo. Na podlagi prvega odstavka 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se namreč, če se odločba odpravi ali izreče za nično, odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Glede na to je ministrstvo pritožbo tožeče stranke zavrnilo, ker tožnik ne izkazuje več pravnega interesa oziroma pravovarstvene potrebe za pritožbo. O stroških pritožbenega postopka je v sklepu navedeno, da ti niso bili zahtevani.

4Zoper takšno odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da jo vlaga zoper 2. in 1. točko izreka izpodbijanega sklepa. Pojasnjuje, da odločba, ki je bila izrečena za nično, to je izvršilni naslov, ni predmet tega postopka, saj je predmet tega postopka pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe. Sklep o dovolitvi izvršbe je bil kasneje v postopku odpravljen in ne izrečen za ničnega. Predmet tega postopka torej ni izvršilni naslov ampak sklep o dovolitvi izvršbe. Zaradi tega po mnenju tožnika zavrženje pritožbe ni pravilno, zlasti pa ni pravilna ugotovitev, da stroški v tem postopku niso bili priglašeni. Tožnik je v vloženi pritožbi z dne 20. 9. 2018 priglasil stroške pritožbe, in sicer v višini 300 točk, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV. Stroški so bili zahtevani, ustrezno specificirani in tudi podani v pravnem sredstvu.

5Tožeča stranka še dodaja, da je potek postopka pokazal, da je bila tožnikova pritožba utemeljena, saj je pritožbeni organ dejansko odpravil izpodbijano odločbo, vendar v drugem postopku. Navedeno pomeni, da je tožnik uspel v celoti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odloči brez razpisa glavne obravnave, saj je že na podlagi predložene dokumentacije mogoče odločiti o zadevi in izpodbijani sklep odpraviti, tožena stranka pa je dolžna priznati stroške pritožbenega postopka v predmetni upravni zadevi v višini 171,35 EUR. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

6Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

7Tožba je utemeljena.

8Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev ministrstva, s katero je bilo odločeno, da se pritožba tožeče stranke zoper sklep o dovolitvi izvršbe zavrže in ugotovljeno, da stroškov postopka ni bilo. Pregled zadeve pokaže, da ta ugotovitev upravnega organa ni točna, saj iz pritožbe, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da je tožeča stranka ob vložitvi pritožbe priglasila stroške. Glede na to, je ugotovitev v upravnega organa v izpodbijanem sklepu protispisna, s čimer je storjena bistvena kršitev določb postopka.

9Razen tega sodišče k zgoraj navedenemu še dodaja, da je treba pri odločanju o stroških postopka upoštevati tudi, ali so bili stroški za postopek oziroma za uveljavljanje pravic strank potrebni. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila dne 10. 6. 1996 izdana odločba št. 356-02-08-56/96-SB/AI, s katero je bil inšpekcijskemu zavezancu B. B. izrečen inšpekcijski ukrep. Inšpekcijski zavezanec je kasneje umrl, nato pa so bili sklepi o dovolitvi izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova izdani njegovim pravnim naslednikom. Prvi tak sklep je bil izdan 10. 1. 2018 in drugi 27. 6. 2018, ki sta bila nato z drugostopnimi odločbami odpravljena. Tožeča stranka je predlagala tudi, da se izvršilni naslov izreče za ničnega, ta njen predlog pa je bil zavrnjen z odločbo z dne 31. 8. 2018, št. 06122-1096/2014/33 prvostopnega organa. Še tretji sklep o izvršbi zoper pravne naslednike prvotnega inšpekcijskega zavezanca je bil izdan dne 4. 9. 2018 pod št. 06122-1096/2014/34. Tožnik je vložil pritožbo tako zoper ta sklep o dovolitvi izvršbe kot tudi zoper odločbo, s katero je bil njegov predlog, da se izvršilni naslov izreče za ničnega, zavrnjen. O slednji je drugostopni organ odločil z odločbo št. 0612-25/2018-13 z dne 21. 1. 2019. S to odločbo je bil izvršilni naslov izrečen za ničnega (2. točka izreka), posledično pa je bil tudi sklep o dovolitvi izvršbe z dne 4. 9. 2018 odpravljen (3. točka izreka). Ta odločba je bila izdana 21. 1. 2019, dne 22. 1. 2019 pa je bil izdan v tem upravnem sporu izpodbijani sklep, s katerim je bila pritožba zavržena in ugotovljeno, da stroškov postopka ni. Po obrazloženem tožniku ni mogoče odreči interesa za vložitev pritožbe v času, ko je le-to vložil, saj sta takrat tako izvršilni naslov kot sklep o izvršbi obstajala. Navedeno okoliščino pa je treba upoštevati tudi pri odločitvi o potrebnosti stroškov postopka.

10Ker izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah, ki so v nasprotju s podatki spisa, in se je posledično ne da preizkusiti, je s tem storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na tožnika, odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo v tem obsegu vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev pravil postopka in nato ponovno odločiti o zadevi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

11Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi bistvene kršitve pravil postopka ugoditi in izpodbijani akt odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1¹).

12Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV, torej znesek 347,70 €, naložilo v plačilo toženi stranki.

13Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

¹ Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.