VSK Sodba II Kp 58189/2017

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki bo odmerjena s strani sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolženemu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). S premoženjskopravnim zahtevkom je oškodovanca B. B. napotilo na pravdo. Pod točko II. izreka je na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženo družbo C. d.o.o.

2Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje obdolženi po zagovornici, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Neutemeljene so pritožbene navedbe glede zatrjevane nejasnosti, nepreglednosti ter nasprotujočih si delov sodbe. Iz celotne obrazložitve sodbe je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje ob povzemanju vsebine dokazov, slednje tudi ocenjevalo ter napravilo celovito in popolno dokazno oceno, ki je pravilna, podrobna in prepričljiva.

5Zaradi zgoraj zatrjevanih pomanjkljivosti naj tudi ne bi bilo moč ugotoviti, ali so podani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, kar pa ne drži, upoštevajoč da iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1B. Vprašanje, ki ga želi zagovornica na tem mestu izpostaviti je, ali je obdolženčevo ravnanje, kot se mu očita tudi dokazano, glede na to, da so pritožbene navedbe v tem delu oprte na vsebino obdolženčevega zagovora ter izpovedb prič D. D. in E. E., kakor tudi na dokazne zaključke sodišča glede neizplačila treh zaporednih plač oškodovancu B. B., kar vse predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, na kar bo odgovorjeno v nadaljevanju.

6Pritožbene navedbe glede prekoračitve obtožbe v delu, ki se nanašajo na prikrajšanje pravice do izplačila regresa, niso utemeljene, saj je v opisu kaznivega dejanja ta očitek sicer zelo skopo, pa vendar v zadostni meri opredeljen, enako v obrazložitvi obtožbe in sodbe. Kar se tiče časovne opredelitve kaznivega dejanja v zvezi z neizplačilom regresa z leta 2013, velja pritrditi zagovornici, da je regres zapadel v plačilo šele novembra istega leta, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz opisa kaznivega dejanja v zadostni meri razvidno, da se omenjeno neizplačilo nanaša na kasnejše obdobje in ne zgolj na obdobje iz časa neizplačila plač. Posledično ne drži, da obdolženi ni imel možnosti do ustrezne obrambe glede tega dela očitanega kaznivega dejanja, neutemeljeni pa so tudi očitki o zmotni uporabi materialnega prava.

7Nadalje ne drži, da gre pri neizplačilu regresa za leto 2012 in 2013 za samostojni kaznivi dejanji, temveč gre pri očitanem dejanju za kolektivno kaznivo dejanje, ki je bilo v konkretnem primeru izvršeno v kvalificirani obliki, kot že rečeno po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Kljub temu, da posamezna ravnanja obsojenca izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri njih samo za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje (tako Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 13230/13 z dne 13. 6. 2019).

8Tudi s pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožnica ne more uspeti, saj pritožbeno sodišče po pregledu celotne zadeve v luči pritožbenih navedb zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obdolženčev zagovor ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Sodišče je svojo presojo o neizplačilu treh zaporednih plač oškodovancu, kar predstavlja zakonski znak po drugem odstavku 196. člena KZ-1B in torej kvalificirano obliko kaznivega dejanja, opravilo ne samo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke za področje ekonomije mag. F. F., temveč tudi v povezavi z ostalimi dokazi v spisu, kar je razvidno iz povzetih in ocenjenih dokazov v izpodbijani sodbi. Prezrlo ni niti vsebine izpovedb zaslišanih prič D. D. in E. E., kakor so povzete v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se je v povezavi z ostalimi dokazi med drugim utemeljeno oprlo tudi na pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 325/2013 z dne 1. 10. 2014, katere bistvena vsebina je povzeta v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe, da tega ne bi smelo storiti, ker ni šlo za predhodno vprašanje, o katerem bi že bilo odločeno, niso utemeljene, predvsem upoštevaje, da se sodišče prve stopnje ni zgolj sklicevalo na ugotovitve iz navedene sodbe, temveč je dejansko stanje ugotavljalo na podlagi vseh izvedenih dokazov.

9V kolikor zagovornica poudarja, da je družba C. d.d. izplačevala plače oškodovancu in ostalim delavcem v obravnavanem obdobju za vsak tekoči mesec sproti, je pritrditi razlogom iz 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, glede katerih se je sodišče prve stopnje med drugim pravilno oprlo na izvedensko mnenje in pojasnilo, da so bile v tistem obdobju izplačane plače za mesece januar in februar ter v avgustu 2013 še delno za mesec marec (in torej ne plače od meseca marca do julija 2013). Iz izpovedb prič D D. in E. E. ni razvidno, da bi potrdile zagovor obdolženca o rednem izplačilu plač v obravnavanem obdobju, kakor to poudarja pritožnica, zato so glede na zgoraj navedeno zaključki sodišča glede neizplačila navedenih plač pravilni, nasprotne pritožbene navedbe pa neutemeljene.

10Za brezpredmetne se nadalje pokažejo pritožbene navedbe, da sodišče ni pojasnilo, kolikšno plačo bi moral oškodovanec v obravnavanem obdobju prejemati. Kot izhaja iz opisa dejanja, oškodovanec plače ni dobil v celoti plačane za mesece april, maj, junij in julij 2013, delno pa za mesec marec 2013. Glede na jasno podan opis dejanja, podrobnejša opredelitev glede višine plače ni potrebna, saj navedeno z vidika ugotavljanja zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni bistveno, višina neizplačanih plač pa izhaja iz že omenjene sodbe delovnega sodišča. Ker so bila izplačila plač v kritičnem obdobju opravljena za mesece pred obravnavanim obdobjem, kot že zgoraj pojasnjeno, pritožnica tudi ne more uspeti z navedbami, da je oškodovanec določena plačila v kritičnem obdobju prejel in da zato niso podani zakonski znaki po drugem, temveč le po prvem odstavku 196. člena KZ-1B, posledično pa tudi ne z navedbami, da je ta del kaznivega dejanja že zastaral.

11Pritožba neutemeljeno opozarja na nasprotje v sodbi glede izpovedbe oškodovanca o izplačanem regresu za leto 2013 ter hkratne ugotovitve, da mu ta regres ni bil izplačan. Razliko med vsebino izpovedbe oškodovanca v tem delu in listinskimi dokazi v spisu je sodišče prve stopnje pojasnilo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer se je oprlo na odgovor Inšpektorata za delo Republike Slovenije z dne 4. 6. 2018 ter na sodbo delovnega sodišča in pravilno zaključilo, da regres za leto 2013 oškodovancu ni bil izplačan, pritožbene navedbe pa teh zaključkov ne izpodbijejo.

12Da je bila družba zaposlenim objektivno zmožna poravnati plače, plačilo prispevkov in minimalnega regresa, je v izpodbijani sodbi podrobno in prepričljivo obrazloženo. Ne drži, da izvedenka v izvedenskem mnenju prihaja sama s seboj v nasprotje, ko na eni strani ugotavlja zmožnost družbe delavcem izplačati plače, na drugi strani pa nezmožnost sprotnega plačevanja svojih zapadlih obveznosti v denarju. To dvoje se namreč ne izključuje, kakor je pojasnjeno že v 19. in 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je tudi navedeno, kolikšen bi bil ostanek sredstev na TRR družbe po izplačilu plač in z njimi povezanih prispevkov ter obveznosti do banke, za poplačilo njenih ostalih obveznosti. Prav tako ni moč pritrditi zagovornici, da mnenje izvedenke temelji na nepopolnih podatkih in lastnih predpostavkah, kar ostaja zgolj na ravni pritožbenega zatrjevanja. Vezano na to bi bilo v predmetnem postopku tudi nepotrebno ugotavljati, kakšne plačilne pogoje so upniki postavljali družbi C. d.o.o., saj navedeno ne bi v ničemer vplivalo na ugotovljeno dejansko stanje, upoštevaje da bi v vsakem primeru družba najprej morala izplačati plače delavcem in šele nato poplačati upnike.

13Pritožbeno sodišče obdolženemu verjame, da je s svojim delovanjem in plačevanjem upnikov pred delavci želel rešiti poslovanje družbe in na tak način v prihodnosti, ob morebitnem izboljšanju poslovanja družbe, zagotoviti delavcem izplačilo plač v celoti. Prav tako ni dvoma o tem, da je obdolženi ob delnih izplačilih plače zaposlenim tudi sebi nakazoval le manjše zneske in se v primerjavi z ostalimi delavci ni favoriziral. Ob vsem navedenem pa je neizpodbitno dejstvo, da sta plača in regres temeljni pravici delavca, katerima obdolženi ne bi smel odreči prednosti na račun ohranjanja poslovanja družbe. Odgovorne osebe družbe namreč nosijo tveganje neuspešnega poslovanja in so dolžne ob slednjem ukrepati skladno z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Glede na to, da oškodovancu niso bile izplačane plače iz določenih mesecev v letu 2013, podjetje pa je šlo v stečaj šele leta 2016, bi obdolženi kot direktor družbe moral že prej ravnati skladno z zgoraj navedenima zakonoma. Delavec ima tudi v primeru slabega poslovanja družbe pravico do plačila za opravljeno delo, kar pomeni, do vsega, kar mu po zakonu pripada, torej plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti in pravico do regresa. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem (tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 50655/2012 z dne 5. 3. 2020 in druge). Pritožbeno sodišče tako pritrjuje zaključkom iz 25. in 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sklicevanje, da obdolženec ni imel izbire, katere obveznosti naj prej poravna, je neutemeljeno, saj je iz razlogov izpodbijane sodbe razvidno prav nasprotno, pri čemer je obdolženi očitno dal prednost reševanju podjetja pred temeljnimi pravicami delavcev.

14Kar se tiče povečanja naložbe družbe v odvisno družbo, opisane v 9. in 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je ugotoviti, da je glede na ugotovitve o zadostnih sredstvih družbe za izplačila plač in plačila prispevkov (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) že brez upoštevanja navedene naložbe, navedeno v zadostni meri obrazloženo, natančnejša pojasnila v zvezi z omenjeno naložbo pa niso potrebna, ker ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja.

15Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti sodbo preizkusilo tudi glede odločbe o kazenski sankciji. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da je glede na obdolženčevo nekaznovanost, oddaljenost od dogodka in okoliščine (gospodarska kriza), v katerih je prišlo do obdolženčevega ravnanja, na mestu izrek opozorilne sankcije, to je pogojne obsodbe, v okviru katere je ustrezno določena višina zaporne kazni treh mesecev. Obteževalnih okoliščin sodišče prve stopnje utemeljeno ni našlo, preizkusna doba dveh let pa bo dovolj dolga, da bo obdolženec upravičil zaupanje sodišča z izrekom zgolj opozorilne sankcije in kaznivega dejanja ne bo ponovil. V pravilno odločitev sodišča prve stopnje o kazenski sankciji tako ni bilo treba poseči.

16Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17Ker obdolženec s pritožbo svoje zagovornice ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso za pritožbo, ki bo odmerjena s strani prvostopenjskega sodišča.