UPRS Sodba II U 73/2019-16

I. Tožbi se ugodi. Obvestilo o nesprejemu ponudbe za izbor programa javnega dela za leto 2019, št. 11071-520/2018-6 z dne 19. 12. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim upravnim aktom je upravni organ odločil, da se ne sprejme ponudba tožeče stranke za izbor programa javnega dela Socialno vključevanje posebej ranljivih skupin, saj je strokovna komisija ugotovila, da ponudnik ne izpolnjuje v javnem povabilu določenega pogoja: da v zadnjih 24 mesecih pred oddajo ponudbe ni kršil pogodbenih obveznosti pri izvajanju programov aktivne politike zaposlovanja, ki se nanašajo na vsebino programov ali nenamensko porabo sredstev. Iz evidence Zavoda je razvidno, da je ponudnik kršil pogodbene obveznosti iz naslova Pogodbe o izvedbi projekta v okviru programa „Usposabljanje na delovnem mestu“ 2017/2018, pogodba št. 11053-623/2018-9 z dne 27. 6. 2018 sklenjene med toženo stranko in A., katerega pravni naslednik je ponudnik B.. Kršitev je nastala dne 30. 10. 2018, od nje pa še ni preteklo 24 mesecev. Na koncu obrazložitve upravni organ zapiše, da je podlaga za vsebino izreka tega obvestila razvidna iz obrazca „Preveritev lastnosti ponudbe“, ki se hrani na Zavodu.

2Tožeča stranka zoper navedeno odločitev upravnega organa pred naslovnim sodiščem vlaga tožbo. V njej navaja, da je tožena stranka kršila določbe postopka in zmotno oz. nepopolno ugotovila dejansko stanje. Poudarja, da je bila ustanovljena 1. 10. 2018, to je pred nastankom domnevne kršitve, vendar pa ni bila nikoli seznanjena o kršitvi zgoraj navedene pogodbe, ki je podlaga za odločitev o nesprejemu njene ponudbe. Ker o kršitvi ni bila obveščena, tudi ni mogla v postopku sodelovati. E-mail obvestilo z dne 5. 11. 2018 je bilo poslano na elektronski naslov glavne pisarne A. in ne tožeče stranke kot njenega univerzalnega pravnega naslednika. Vsebina obvestila pa je bila zgolj opozorilo o napačni uporabi obrazca „lista prisotnosti in evidenca ur mentorja“ za udeleženca in o predložitvi pravilnega obrazca za naslednji mesec. Iz pogodbe o izvedbi projekta izhaja, da mora nosilec projekta vsakemu udeležencu omogočiti mentorja najmanj v obsegu 90 ur za trimesečno usposabljanje. Odločitev tožene stranke pa temelji na listi prisotnosti samo za en mesec, to je mesec oktober 2018. Prav tako je tožena stranka zavrnila plačilo računa in zavrnitev naslovila na A., čeprav je bila tožeča stranka takrat že ustanovljena. Območna enota je na podlagi 15. člena Zakona o urejanje trga dela (v nadaljevanju ZUTD) izvajala ukrepe iz 2. alineje prvega odstavka 72. člena ZUTD v povezavi s 73. členom ZUTD in vodila postopek zato tožbo vlaga zoper njo, saj ima tudi ona status pravne osebe in je vpisana v sodni register. Vprašanje pasivne ali aktivne legitimacije v tem primeru ni na mestu. Tožeča stranka še dodaja, da odločitev izpodbijanega upravnega akta ni obrazložena in predlaga, da sodišče upravni akt odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo podaja ugovor pasivne legitimacije, saj je tožeča stranka navedla naslov tožene stranke, ki ne ostaja v evidenci AJPES. Poudarja, da je le javni zavod lahko tožena stranka in ne območna služba, iz tega razloga mora sodišče tožbo zavrniti. Tožena stranka že vnaprej nasprotuje spremembi tožbe, iz previdnosti pa prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in navaja, da je tožeča stranka z Zavodom RS za zaposlovanje podpisala pogodbo o izvedbi projekta v okviru programa „Usposabljanje na delovnem mestu“ 2017/2018, katero je nato kršila, saj ni zagotovila mentorstva v predpisanem obsegu 90 ur. Kršitev je razvidna iz liste prisotnosti udeleženca in evidence ur mentorja za mesec oktober 2018, ki je podpisana s strani delavca in mentorja. O navedeni kršitvi je tožena stranka tožečo stranko opozorila po e-mailu dne 5. 11. 2018 ter ji zavrnila plačilo računa in jo z obvestilom z dne 19. 12. 2018 obvestila, da njene ponudbe na javno povabilo ne sprejema. V postopku je bila tožeča stranka pisno obveščena o očitanih kršitvah in je imela možnost sodelovati.

4Tožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožeča stranka kršila pogodbo št. 11053-623/2018-9 z dne 27. 6. 2018 ter ali je bila o tem pravilno obveščena in je imela možnost sodelovati v postopku.

6Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe navedla toženo stranko Zavod RS za zaposlovanje, območna služba Velenje, Rudarska c. 6/a, Velenje. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo podala ugovor pasivne legitimacije in navedla, da takšna območna enota ne obstaja v evidenci AJPES-a ter da je lahko tožena stranka samo javni zavod Zavod RS za zaposlovanje, Rožna dolila, C. IX/6, Ljubljana. Spremembi tožbe pa nasprotuje.

7Sodišče je s sklepom II U 73/2019-14 z dne 21. 9. 2021 tožečo stranko pozvalo, da v roku 3 dni sporoči pravilni naslov tožene stranke tako, da bo ta skladen z vpisom v sodnem registru, drugače bo tožbo zavrglo. Na podlagi 81. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v primeru, ko je kot stranka navedena podružnica ali poslovna enota, ne gre za vprašanje stvarne legitimacije, pač pa za vprašanje nepopolnosti tožbe. V primeru nepopolne tožbe, ki se da odpraviti, sodišče stranki pošlje tožbo v popravo.¹ Tožeča stranka je v zahtevanem roku pravilno označila toženo stranko in s tem odpravila nepopolnost tožbe, zato je ugovor pasivne legitimacije neutemeljen.

8V obravnavani zadevi se je tožeča stranka prijavila na na podlagi 47. člena ZUTD objavljeno Javno povabilo za izbor programov javnih del za leto 2019 z dne 23. 11. 2018. Predmet Javnega povabila je bil izbor programov javnih del za leto 2019, in sicer za programe javnih del s področja socialnega varstva; programov javnih del, primernih izključno za vključevanje dolgotrajno brezposelnih oseb s I. do IV. stopnjo strokovne izobrazbe; programov javnih del s področja kmetijstva; vzgoje in izobraževanja ter športa; okolja in prostora; kulture ter drugih programov javnih del. Cilj pa je bil izbor programov javnih del, za izvajanje katerih obstaja javni interes in v katere se bo lahko vključilo okvirno 2.800 dolgotrajno brezposelnih oseb. Javno povabilo je bilo namenjeno spodbujanju zaposlitvenih programov, sredstva zanj pa se zagotovijo iz proračuna RS.

9Javna ponudba je prav tako javni razpis (financiranje in zagotovitev sredstev je v javnem interesu), ki je po ustaljeni upravno sodni praksi specifičen tip postopka, kjer je ključnega pomena upoštevanje načela enakih možnosti zainteresiranih udeležencev, ki konkurirajo za javna sredstva. Glede na ustaljeno sodno prakso ima tožena stranka v zadevah javnih razpisov določena polja proste presoje v okviru primernosti strokovne presoje kriterijev.² Predmet sodne presoje pa je, ali je odločitev o izbiri ustrezno obrazložena in utemeljena in ali so pri tem upoštevana vsa ključna dejstva in dokazi, ter ali je bila vloga obravnavana v skladu z razpisnimi merili in po predpisanem postopku. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov.

10Po mnenju tožene stranke tožeča stranka naj ne bi izpolnjevala vseh pogojev, določenih v javnem povabilu in sicer pogoja: da v zadnjih 24 mesecih pred oddajo ponudbe ni kršila pogodbenih obveznosti pri izvajanju programov aktivne politike zaposlovanja, ki se nanašajo na vsebino programov ali nenamensko porabo sredstev. Kršitev naj bi nastala dne 30. 10. 2018. Podlaga za nesprejem ponudbe pa je razvidna iz obrazca „preveritev lastnosti ponudbe“, ki se hrani na Zavodu. Za katero kršitev gre, kaj točno je tožeča stranka storila narobe, iz upravnega akta ne izhaja. Šele v odgovoru na tožbo tožena stranka obrazloži, da gre za kršitev - da tožeča stranka ni zagotovila zahtevanih 90 ur mentorstva in da je kršitev razvidna iz liste prisotnosti udeleženca in evidence ur mentorja za mesec oktober 2018.

11Sodišče pojasnjuje, da obrazložitev v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivega oz. neobrazloženega izpodbijanega akta. Po mnenju sodišča gre za takšne bistvene pomanjkljivosti izpodbijanega akta, ki jih tožena stranka v sodnem postopku ne more odpraviti z odgovorom na tožbo. Pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega akta, lahko tožena stranka sanira le v ponovljenem postopku.³

12Sodišče pritrjuje navedbam tožeče stranke, da izpodbijano obvestilo nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti. Ugotavlja, da je bila v obravnavanem primeru storjena bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, zato je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Pri tem je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13V ponovnem postopku izdani akt bo moral biti obrazložen v skladu z zakonom tako, da bo njegovo materialno zakonitost mogoče preizkusiti v celoti iz njegove vsebine. Obrazložitev mora zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP. Slednji določa, da mora biti upravna odločba obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Postopek za njeno izdajo pa bo organ moral voditi ob uporabi in razlagi določil Javnega razpisa in se opredeliti do navedb tožeče stranke.

14Zaradi kršitev pravil postopka, ki jih mora odpraviti organ, odločanje o vsebini upravnega akta ni bilo mogoče, zato sodišče samo ni moglo odločiti o stvari (analogna uporaba prvega odstavka 65. člena ZUS-1). Prav tako se zato v sodbi ni opredeljevalo do drugih tožbenih navedb in tudi ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega obvestila ter podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, zato je sodišče odločilo na seji (prva alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

15Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 15,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

16Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

¹ Tako sodba Upravnega sodišča RS I U 2784/2017 z dne 10. 6. 2020 in Vrhovnega sodišča II Cp 752/2009 z dne 28. 5. 2009.
² Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 19372013 z dne 17. 3. 2015.
³ Upravno sodišče RS, sodba in sklep, opr. št. I U 1918/2020 z dne 18. 12. 2020.