47. člen ZUTD

Iz obrazložitve izpodbijanega obvestila ne izhaja, katerega (dela) pogoja tožnica ne izpolnjuje - ali ni imela vsaj tri mesece pred oddajo ponudbe s pogodbo o zaposlitvi zaposlene vsaj ene osebe z najmanj polovičnim delovnim časom ali tožnica ni samozaposlena oseba, ki nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi pri drugem poslovnem subjektu za več kot polovico polnega delovnega časa, ali pa nobenega od njiju. Zato po presoji sodišča izpodbijano obvestilo nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Vrhovno sodišče RS je presodilo, da vzpostavitev razlikovanja z določitvijo pogoja registracije po ZGD-1 ni temeljila na razumnih razlogih, izhajajočih iz narave stvari, zato gre po vsebini za arbitrarno razlikovanje s strani tožene stranke. Zgolj dejstvo, da je odvetništvo po vsebini svojega dela drugačno od drugih pridobitnih dejavnosti, namreč takega razlikovanja v obravnavani zadevi ne opravičujejo. Ob upoštevanju stališča, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sklepu X Ips 26/2023 z dne 3. 4. 2024, naslovno sodišče ugotavlja, da je bila določitev pogoja v točki 7. 1. a) Javnega povabila neskladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS in je posledično ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).

Kriteriji javnega povabila (dodeljevanje javnih sredstev v okviru ukrepov, namenjenih starejšim zaposlenim kot eni od ranljivih skupin), ki razlikujejo potencialni krog zadevajočih podjetij na tiste, ki so registrirani po določilih ZGD-1, in tiste, ki so organizirani na drugi podlagi (v konkretnem primeru na podlagi ZOdv), je v nasprotju s 14. členom Ustave. Ustavna pravica enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se pri javnih razpisih odraža v enakopravnem obravnavanju vseh subjektov, ki se prijavijo na razpis, in pomeni enake pogoje in jasna merila za vse. Vendar pa se to načelo nadalje odrazi tudi v zahtevi, da se v javnih razpisih (enako pa tudi v drugih tem podobnih postopkih dodeljevanja javnih sredstev) bistveno enaki položaji obravnavajo enako, če pa se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Elementi razlikovanja morajo torej biti utemeljeni na razumnih razlogih, kar velja tudi za pogoje, ki jih za pridobitev javnih sredstev določajo zakon, podzakonski predpis oziroma javni razpis, javno povabilo ali drug temu po pravni naravi enakovreden akt.

Izpodbijano obvestilo je bilo izdano na podlagi 47. člena ZUTD, za katerega je Ustavno sodišče odločilo, da je v neskladju z Ustavo RS. Sodišče je presojalo skladnost izpodbijanega obvestila na način, kot ga je predvidelo Ustavno sodišče RS v zgoraj omenjeni odločbi, in ugotovilo, da tožnik utemeljeno očita, da je tožena stranka pri obravnavi njegove ponudbe kršila postopkovna pravila javnega povabila.

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali so kriteriji javnega povabila, ki razlikujejo potencialni krog zadevajočih podjetij na tiste, ki so registrirani po določilih ZGD-1, in tiste, ki so organizirani na drugi podlagi (v konkretnem primeru na podlagi ZOdv), a vendarle v svojem bistvu opravljajo podobno dejavnost, enako plačujejo davke in prispevke, enako nosijo vse rizike in vse odgovornosti, diskriminatorni? Če je odgovor pritrdilen, ali to ne pomeni, da so takšni kriteriji v nasprotju z Ustavo, natančneje z njenim 74. členom, ki ureja podjetništvo, 22. členom, ki ureja enako varstvo pravic, in s 14. členom, ki ureja enakost pred zakonom? Če odgovor ni pritrdilen, kako se takšno razlikovanje potemtakem upraviči?

Četudi so bili iz ciljne skupine ponudnikov resda izvzeti nekateri subjekti, ki niso registrirani po določilih ZGD-1, kot so na primer odvetniki, organizirani po ZOdv, zavodi, zadruge, javna podjetja, notarji, zasebni zdravniki in zobozdravniki, so bili pogoji javnega razpisa znani vnaprej in so enako veljali za vse omenjene subjekte. S tem pa po oceni sodišča ni prišlo do kršitve načela enakosti pred zakonom oziroma enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS), saj lahko tožena stranka omeji izbor delodajalcev, ki bodo vključeni v izvajanje programov APZ, kar izrecno dopušča prvi odstavek 47. člena ZUTD. V zvezi z ugovorom tožene stranke, da naj bi bil tožbeni zahtevek nesklepčen, saj tožeča stranka, skladno s prvim odstavkom 33. člena ZUS-1, ne more zahtevati razveljavitve obvestila tožene stranke z dne 25. 10. 2019, temveč le njegovo odpravo, sodišče pojasnjuje, da je, upoštevajoč celotno vsebino tožbe, štelo, da tožeča stranka zahteva odpravo upravnega akta, in da zgolj zaradi napačne uporabe izraza „razveljavitev“ namesto „odprava“ tožba ni nerazumljiva do te mere, da bi terjala njeno popravo.

Pri javnem povabilu gre za postopek, podoben postopkom javnih razpisov. V teh postopkih je bistveno, da se zagotovi pravica do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, ki so oddali svoje vloge, to je, da se vsi prijavitelji obravnavajo pod enakimi pogoji ter posledično, da veljajo enaki pogoji za odločanje o izbiri ali neizbiri prijavitelja, ki bo deležen sofinanciranja iz javnih sredstev. Sodišče zato v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega povabila z zakonom, kar pomeni, da je presoja sodišča glede izpolnjevanja kriterijev iz javnega povabila zadržana, zaradi česar sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Vendar pa mora biti odločba, izdana v postopku javnega povabila, ustrezno obrazložena.

Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Sodišče ugotavlja, da izpodbijano obvestilo takih sestavin nima.

Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Izpodbijano obvestilo takih sestavin nima. V njem je namreč zgolj navedeno dejstvo, da ponudnik ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih z javnim povabilom, in sicer pogoja nekršenja pogodbenih obveznosti v zadnjih 24 mesecih, pri tem pa obvestilo ne konkretizira na kakšen način, kdaj in kako je bila kršitev ugotovljena in iz katerega akta, zapisnika ali odločbe navedena ugotovitev komisije izhaja.

Pri Javnem povabilu gre za postopek, podoben postopkom javnih razpisov. V teh postopkih je bistveno, da se zagotovi pravica do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, ki so oddali svoje vloge. Javni razpisi oz. pozivi so namenjeni obveščanju in ne določanju splošnih in abstraktnih pravnih norm, kar pomeni, da v javnem razpisu oz. pozivu navedenih pravil, ki nimajo podlage v predpisu, ni mogoče upoštevati in na njihovi podlagi sprejeti odločitve.

Obrazložitev v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivega oz. ne obrazloženega izpodbijanega Obvestila. Tožena stranka ne more izpodbijanega Obvestila dopolnjevati z navajanjem manjkajočih konkretnih dejstev, na katerih naj bi odločitev v izpodbijani odločbi temeljila. Pomanjkljivosti more tožena stranka sanirati le v ponovnem postopku.

Tožeča stranka kot delodajalec enega od pogojev, ki jih je določalo Javno povabilo, ni izpolnjevala, to je pogoja rednega mesečnega izplačevanja plač in prispevkov za obvezna socialna zavarovanja zaposlenim v zadnjih šestih mesecih pred mesecem oddaje ponudbe. Skladno z določili Javnega razpisa se je ta pogoj ugotavljal z vpogledom v evidence FURS in štelo, da ni izpolnjen, kolikor REK obrazci niso bili oddani pravočasno, pri čemer tožeča stranka tega pogoja za enega zaposlenega ni izpolnjevala za mesec julij 2017. Opisovanje tožeče stranke, zakaj je prišlo do zamude pri izplačilu te plače in zamude pri oddaji REK obrazca, po mnenju sodišča ni relevantno in se pridružuje stališču tožene stranke, pojasnjenem na glavni obravnavi, da bi bila lahko predmet pobota oziroma poravnava obveznosti ob razvezi zakonske zveze, na kar se sklicuje tožeča stranka, le A.A. neto plača, ne pa tudi prispevki za obvezna socialna zavarovanja zaposlenim, ki bi morali biti obračunani in plačani v roku in posledično tudi pravočasno oddan REK obrazec. Četudi je iz tožbe tožeče stranke mogoče razumeti, da se je za zapoznelo izplačilo plače A.A. kot prokurist odločil sam in v okviru svojih pooblastil, to t

Toženka je predložene ponudbe pravilno obravnavala po vrstnem redu njihovega prispetja in do porabe razpoložljivih finančnih sredstev. Za tako ravnanje je imela podlago tako v zakonu (četrti odstavek 47. člena ZUTD), kot v javnem povabilu (drugi odstavek 19.1 točke), ki ju je morala pri odločanju upoštevati. Pri kriteriju obravnavanja ponudb po času prispetja in do porabe razpoložljivih finančnih sredstev ne gre za kršitev načela enakega obravnavanja, saj je ta pogoj oziroma kriterij, ki je bil (vnaprej) javno objavljen, veljal enako za vse prijavljene kandidate na javno povabilo. Kriterij vrstnega reda prispetja ponudbe je po svoji naravi jasen in objektiven ter zato (praviloma) niti ne potrebuje dodatne vsebinske opredelitve.

Pogoj iz določbe Javnega povabila, na katerem temelji izpodbijano obvestilo, je najmanj nejasen. Iz besedila pogoja namreč ni mogoče nedvoumno razbrati, ali se poravnanost dajatev nanaša na trenutek oddaje ponudbe ali morda na presečni datum, določen s pogojem. Sodišče zato meni, da je ta pogoj mogoče razlagati tako na način, za kakršnega se zavzema toženka, kot na način, za kakršnega se zavzema tožnik. Ker je nejasni pogoj v Javno povabilo zapisala toženka, ga je po presoji sodišča treba razlagati v korist tožnika.

Po presoji sodišča je sporni pogoj dvoumen, saj iz njegovega besedila ni mogoče nedvoumno razbrati, ali se poravnanost dajatev nanaša na trenutek oddaje ponudbe ali morda na presečni datum, določen s pogojem. Sodišče zato meni, da je ta pogoj mogoče razlagati tako na način, za kakršnega se zavzema toženec, kot na način, za kakršnega se zavzema tožnik. Ker je nejasni pogoj v Javno povabilo zapisal toženec, ga po presoji sodišča ni mogoče razlagati v škodo tožnika.

Nejasni pogoj je v Javno povabilo zapisala toženka, zato ga je po presoji sodišča treba razlagati v korist tožnice.

Pogoj iz Javnega povabila, na katerem temelji izpodbijano obvestilo, je najmanj nejasen. Iz besedila pogoja namreč ni mogoče nedvoumno razbrati, ali se poravnanost dajatev nanaša na trenutek oddaje ponudbe ali morda na presečni datum, določen s pogojem. Celo več, kot nenazadnje izhaja celo iz besedila izpodbijanega obvestila, bi bilo mogoče pogoj, da morajo biti vse dajatve, zapadle do presečnega datuma, tedaj tudi poravnane, določiti celo precej enostavneje in krajše, kot je opredeljen sporni pogoj v Javnem povabilu. Sodišče zato meni, da je ta pogoj mogoče razlagati tako na način, za kakršnega se zavzema toženec, kot tudi na način, za kakršnega se zavzema tožnik. Ker je nejasni pogoj v Javno povabilo zapisal toženec, ga je po presoji sodišča treba razlagati v korist tožnika.

Pogoj iz Javnega povabila, na katerem temelji izpodbijano obvestilo, je najmanj nejasen. Ker je nejasni pogoj v Javno povabilo zapisala toženka, ga je po presoji sodišča treba razlagati v korist tožnika.

Pogoj, ki ga mora izpolniti ponudnik, ki izhaja iz navedene določbe Javnega povabila, na katerem izpodbijano obvestilo temelji, nejasen. Razlagati ga je mogoče tako na način, za kakršnega se zavzema toženka, kot na način, za kakršnega se zavzema tožnica. Zato ga je treba razlagati v tožničino korist, saj je toženka tista, ki je takšen nejasen pogoj v Javno ponudbo zapisala. Če bi toženka kot pogoj želela določiti, da mora imeti ponudnik zadnjega dne v mesecu pred oddajo ponudbe poravnane vse do tega dne zapadle davke, prispevke in druge obvezne dajatve, bi morala to izrecno tako zapisati.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost obvestila iz šestega odstavka 47. člena ZUTD tako, da presoja skladnost obvestila z vsebinskimi merili in procesnimi pravili, ki so določeni v ZUTD, v smernicah in načrtu za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja, v katalogu ukrepov aktivne politike zaposlovanja in v javnem povabilu. Sodišče prve stopnje je sicer presojalo zakonitost navedenega pogoja na podlagi določb ZUTD, ki niti po mnenju Vrhovnega sodišča niti Ustavnega sodišča ne dajejo potrebnih vsebinskih meril za odločanje. Vendar pa odločitev o načinu izvršitve odločbe Ustavnega sodišča zaradi svoje pravne narave onemogoča nadaljnjo presojo skladnosti navedene določbe Javnega povabila z ZUTD in tako daje pravno podlago za odločitev v tej zadevi ob pravni fikciji (presuptio iuris in de iure), da je na navedeni pravni podlagi mogoča presoja zakonitosti izpodbijanega obvestila v tem upravnem sporu. Zato Vrhovno sodišče ob spoštovanju odločitve Ustavnega sodišča izhaja iz zakonitosti določitve navedenega pogoja, ki pa glede na ugotovljeno dejansko stanje brez dvoma onemogoča drugačno odločitev v zadevi od tiste, ki jo je sprej