UPRS Sodba II U 246/2021-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: Zavod) zavrgel vlogo tožnika za uveljavljanje pravice do povračila nadomestil plač delavcem, ki zaradi odrejene karantene ne morejo opravljati dela pri tožniku.

2V obrazložitvi sklepa Zavod pojasnjuje, da je tožnik dne 15. 10. 2020 na podlagi Zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (v nadaljevanju: ZIUPDV) vložil vlogo za uveljavitev pravice do povračila izplačanih nadomestil plač delavca, ki zaradi odrejene karantene od 30. 8. 2020 do 12. 9. 2020 ni mogel opravljati dela. Po ugotovitvi Zavoda vloga ni bila vložena v roku, ki ga določa 17. člen ZIUPDV, po katerem lahko delodajalec vloži vlogo v 30. dneh od pričetka odsotnosti delavca zaradi odrejene karantene. Zaradi zamude roka je Zavod vlogo na podlagi prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zavrgel.

3Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: Ministrstvo) zavrnilo. Ministrstvo v obrazložitvi odločbe citira določbe ZIUPDV ter pojasnjuje, da lahko delodajalec uveljavi pravico do povračila izplačanih nadomestil plač z vlogo, ki jo vloži v elektronski obliki pri Zavodu v 30. dneh od pričetka odsotnosti delavca zaradi odrejene karantene (prvi odstavek 17. člena ZIUPDV). Ker je bil delavec z dela odsoten od 30. 8. 2020, je rok za vložitev vloge potekel dne 29. 9. 2020. Tako je bila vloga dne 15. 10. 2020 vložena prepozno. Tožnik je v postopku tudi izkazal, da je bil delavec seznanjen z odrejeno karanteno, in da je prejel navodila Nacionalnega inštituta za javno zdravje (v nadaljevanju: NIJZ), zaradi česar se tožnik na uradni razlog iz odločbe Ministrstva za zdravje o odrejeni karanteni ne more uspešno sklicevati. Na odločitev tudi ne vpliva prejem odločbe, saj se je o vlogi odločalo po interventnem zakonu, ki predstavlja samostojen materialni predpis. Ker je rok za uveljavitev pravice materialni rok, njegova zamuda pomeni izgubo pravice.

4Zoper odločitev o zavrženju vloge je tožnik v upravnem sporu vložil tožbo, v kateri pojasnjuje, da je bilo pri njem zaposlenemu delavcu, A. A., zaradi visoko rizičnega kontakta z osebo s potrjeno ali verjetno okužbo z virusom COVID-19 naloženo, da od 30. 8. 2020 do 12. 9. 2020 ne opravlja dela na svojem delovnem mestu. Karantena je bila kasneje delavcu podaljšana do 20. 9. 2020. Odločba o odrejeni karanteni je bila izdana šele 28. 10. 2020, ko je delodajalec odločbo tudi prejel. Kljub zamudi pri izdaji odločbe je tožnik vlogo, s katero je uveljavljal povračilo izplačanega nadomestila plače, oddal že 15. 10. 2020. Na poziv Zavoda pa je vlogo kasneje tudi dopolnil z odločbo o 0drejeni karanteni.

5Po mnenju tožnika sta upravna organa določbo prvega odstavka 17. člena ZIUPDV, ki določa rok za vložitev vloge za uveljavitev pravice do povračila izplačanih plač delavcu, razlagala nepravilno. Ker karantena ne more biti odrejena ustno, je v zadevi treba ugotoviti, kdaj je bila delavcu karantena pravno formalno odrejena. Sprašuje se, kako naj delodajalec ve, kdaj je bila delavcu odrejena karantena v primeru, ko delavec ni prejel nobenega uradnega dokumenta. Meni, da bi morala biti odločba delavcu izdana takoj ob odrejeni karanteni, čeprav se zaveda, da je izdaja odločb zaradi velikega števila delavcev, ki so bili napoteni v karanteno, očitno zelo zamujala. Določbo prvega odstavka 17. člena ZIUPDV je po njegovem mnenju zato treba razlagati tako, da rok za oddajo vloge za povračilo nadomestila izplačanih plač delavcem začne teči šele z izdajo oziroma prejemom odločbe o odrejeni karanteni.

6Ker je bila vloga po mnenju tožnika vložena pravočasno znotraj 30-dnevnega roka, ko so nastali pogoji za njeno vložitev, tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločitev odpravi ter mu prizna pravico do povračila izplačanega nadomestila plače delavcu zaradi odrejene karantene od 30. 8. 2020 do 20. 9. 2020. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Toženka na tožbo ni odgovorila.

8V obravnavani zadevi je senat tukajšnjega sodišča v skladu s tretjim odstavkom 13. člena ZUS-1 na seji dne 5. 1. 2022 odločil in izdal sklep, da bo v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v predmetnem upravnem sporu odločeno po sodnici posameznici.

9Tožba ni utemeljena.

10Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je Zavod kot prepozno zavrgel vlogo, s katero je tožnik uveljavljal pravico do povračila izplačanega nadomestila plače za delavca, ki zaradi odrejene karantene določen čas ni mogel opravljati dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi.

11Po ugotovitvi sodišča med strankama ni sporno: da je tožnik kot delodajalec z vlogo povračilo izplačanega nadomestila plače uveljavljal na podlagi določb ZIUPDV za delavca A. A.; da delavec v času karantene, ki mu je bila odrejena v skladu z Zakonom o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju: ZNB), od 30. 8. 2020 do 12. 9. 2020 in nato podaljšana do 20. 9. 2020, ni mogel opravljati dela; da je delavec tožnika seznanil s svojo odsotnostjo z dela z dne 30. 8. 2020; da je tožnik vlogo za dodelitev subvencije vložil dne 15. 10. 2020, in da je minister za zdravje odločb0 o napotitvi delavca v karanteno na predlog NIJZ izdal dne 28. 10. 2020. Sporno pa je, ali tožnik vlogo glede na rok iz prvega odstavka 17. člena ZIUPDV vložil pravočasno.

12Pravica delodajalca do povračila izplačanih nadomestil plače delavcem, ki zaradi odrejene karantene niso mogli opravljati dela, je bila po ZIUPDV, ki je začel veljati 11. 7. 2020, eden od ukrepov, ki ga je država sprejela na področju dela in delovnih razmerij za pripravo na drugi val COVID-19 (prvi odstavek 1. člena ZIUPDV). Ukrep je delodajalcem omogočal uveljavitev pravice do povračila izplačanih nadomestil plače delavcem, ki zaradi odrejene karantene niso mogli opravljati dela, če so izjavili, da za delavce, ki jim je bila v skladu z zakonom, ki ureja nalezljive bolezni, odrejena karantena, dela niso mogli organizirati na domu (13. člen ZIUPDV).

13ZIUPDV je poleg upravičencev do nadomestil (13. člen) določil tudi pravice in obveznosti delavcev, ki jim je bila odrejena karantena (15. člen). Ti so bili o odreditvi karantene in o razlogih za njeno odreditev dolžni delodajalca obvestiti najpozneje v treh delovnih dneh (sedmi odstavek 15. člena ZIUPDV), v treh delovnih dneh od prejema odločbe o odreditvi karantene pa so mu bili dolžni odločbo tudi posredovati (osmi odstavek 15. člena ZIUPDV).

14Zakon je med drugim uredil tudi postopek uveljavljanja pravice delodajalca do povračila nadomestil plače in v prvem odstavku 17. člena določil rok, v katerem je delodajalec lahko pravico uveljavil. To je lahko storil z vlogo, ki jo je vložil v elektronski obliki pri Zavodu v 30 dneh od pričetka odsotnosti delavca zaradi odrejene karantene. Vlogi je moral priložiti v zakonu naštete priloge, to je kopijo odločbe o odreditvi karantene ministra, pristojnega za zdravje, ali od njega pooblaščene osebe, in izjavo, iz katere izhaja, da za delavca ni bilo mogoče organizirati dela na domu, v primeru odreditve karantene iz petega odstavka 15. člena tega zakona pa tudi izjavo delavca o obstoju osebnih okoliščin (drugi odstavek 17. člena ZUIPDV). Po tretjem odstavku 17. člena ZIUPDV je bil Zavod o vlogi dolžan odločiti po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

15Rok iz prvega odstavka 17. člena ZUIPDV je rok, ki določa časovno obdobje, v katerem je treba uveljaviti pravico do povračila nadomestila plače delavcem, ki jim je bila odrejena karantena. Gre torej za materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovim potekom pravica ugasne. Ker ugasne pravica sama, se zamude materialnega prekluzivnega roka ne da odpraviti, ne glede na vzrok zamude.¹

16Med strankama v postopku je sporen začetek teka tega roka. Iz zakona izhaja, da je treba vlogo za uveljavitev pravice vložiti v 30 dneh od pričetka odsotnosti delavca zaradi odrejene karantene. Upoštevaje jezikovno razlago predpisa, je zato treba po presoji sodišča šteti, da začne rok za uveljavitev pravice teči od prvega dne odsotnosti delavca, ki mu je bilo (četudi s kasneje izdano odločbo za nazaj) omejeno gibanje zaradi visoko tveganega stika s povzročiteljem nalezljive bolezni. Datum izdaje odločbe, s katero je minister po ZNB delavcu odredil karanteno, na začetek teka roka za vložitev vloge ne vpliva. Odrejena karantena namreč po ZUIPDV predstavlja le opravičen razlog odsotnosti delavca, ki jo v odločbi uradno ugotovi minister na predlog NIJZ, delodajalcu pa zagotavlja upravičenje do povračila izplačanih nadomestil plač delavcu v karanteni, a le pod pogojem, da je delodajalec vlogo vložil znotraj 30-dnevnega roka za uveljavitev pravice, ki začne teči s prvim dnem odsotnosti delavca. Po ZUIPDV je delodajalca o svoji odsotnosti in o razlogu zanjo dolžan obvestiti delavec, kar je ta v obravnavani zadevi (to med strankami ni sporno) tudi storil. Tožnik je bil torej pravočasno seznanjen z okoliščinami, ki so bistvene za vložitev vloge (odsotnost delavca zaradi stika z okuženo osebo) in s tem za začetek teka roka za uveljavitev pravice.

17Kopija odločbe o odrejeni karanteni predstavlja po drugem odstavku 17. člena ZUIPDV eno ob obveznih prilog vloge, ki pa jo lahko vložnik, v primeru, da z njo v času vložitve vloge še ne razpolaga, organu predloži kasneje. Kolikor bi tožnik vlogo vložil pravočasno, bi bil organ dolžan vlogo po njeni pravočasni dopolnitvi (z odločbo o odrejeni karanteni) obravnavati po vsebini². Ker pa je tožnik vlogo vložil prepozno, to je po poteku 30 dni od začetka odsotnosti delavca, je upravni organ vlogo pravilno zavrgel.

18Ker je glede na obrazloženo izpodbijani sklep pravilen in zakonit, saj je bila vloga tožnika dne 15. 10. 2020 vložena po tem, ko je že pretekel 30-dnevni rok, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

19Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je pomembno za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno. Tožnik namreč v tožbi toženki očita napačno uporabo določbe prvega odstavka 17. člena ZIUPDV, kar predstavlja pravno vprašanje, v postopku pa tudi nobena od strank ni predlagala, da sodišče o zadevi odloči na glavni obravnavi.

20Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

¹ Prim. sodba Upravnega sodišča RS v zadevi opr. št. II U 2/2014 z dne 2. 7. 2014.
² Po prvem odstavku 68. člena ZUP se vloga šteje za pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Če je vloga poslana po elektronski poti, se šteje za pravočasno, če jo je pred iztekom roka prejel informacijski sistem organa ali informacijski sistem za sprejem vlog, vročanje in obveščanje. Če je sicer pravočasno vložena vloga nepopolna ali nerazumljiva, pa vložnik pomanjkljivosti odpravi v roku, ki ga je določila uradna oseba, se po petem odstavku 68. člena ZUP šteje, da je vloga pravočasna.