UPRS Sodba I U 903/2020-25

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Upravna enota Novo mesto (prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo investitorki Mestni občini Novo mesto (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za izgradnjo brvi čez reko Krko v dolžini 11 m + 120,50 m + 6,80 m, na katero se navezuje izgradnja kolesarske poti. Objekt se bo gradil na zemljiščih parc. št. 1149, 358/4, 358/8, 358/9, 358/12, 358/14 in 358/15, vsa k.o. ..., ter parc. št. 1342/1, 1336/3, 1083/3, 1083/4 in 796/1, vsa k.o. ... Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da prizadeta stranka izkazuje pravico graditi na zemljiščih parc. št. 358/4, 358/8, 358/9, 358/12, 358/14 in 358/15, vsa k.o. ..., na podlagi vročene odločbe prvostopnega organa o razlastitvi zemljišč, št. 352-14/2016-82 z dne 29. 11. 2019. V postopek je bil, kot lastnik sosednjih zemljišč parc. št. 358/17, 358/6 358/5 in drugih zemljišč, vsa k.o. ..., povabljen tudi tožnik, ki je tudi priglasil udeležbo v postopku kot stranski udeleženec. Tožnik se je dne 16. 3. 2020 udeležil ustne obravnave, iz sporazuma o odškodnini, sklenjenega med investitorko in tožnikom (kot razlaščencem), pa je razvidno tudi, da je bil tožnik s projektom za predmetno gradnjo seznanjen in da nanj nima pripomb. Ob ugotovitvi, da je bila zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja na predpisanem obrazcu predložena vsa dokumentacija v skladu z določili 35. člena Gradbenega zakona (GZ) in da so izpolnjeni vsi relevantni pogoji iz 43. člena GZ za izdajo gradbenega dovoljenja, je prvostopni organ zahtevku investitorke ugodil.

2Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo in odločila, da v postopku ni bilo stroškov.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri kot pravni temelj uvodoma navaja Ustavo RS, Obligacijski zakonik, Zakon o splošnem upravnem postopku, Kazenski zakonik, več sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), Listino EU o temeljnih pravicah, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju Konvencija), 1. člen 1. Protokola h Konvenciji ter Splošno deklaracijo človekovih pravic. V obrazložitvi tožbe tožnik navaja, da je izdaja gradbenega dovoljenja glede na to, da postopek razlastitve ni zaključen in pritožbeni postopki še trajajo, nezakonita in neutemeljena. Izdaji gradbenega dovoljenja ugovarja tudi zato, ker prizadeta stranka ni izpolnila vseh pogojev in dogovorov, saj ni plačala vseh zemljišč, temveč le pot. Nobenega dogovora ni bilo sklenjenega o lastništvu drugega zemljišča, ki si ga prizadeta stranka lasti in za katerega je zaznamba v zemljiški knjigi. Prizadeta stranka ni izpolnila sklenjene pogodbe, kar je groba kršitev obligacijskih razmerij in se je gradbeno dovoljenje izdalo brez temelja, ki je v tem, da so vsi postopki razlastitve in obligacijska razmerja urejeni. V postopku ni bilo upoštevano stanje sosednjih parcel (ki so ostale v lasti tožnika), ki so bile brez tožnikove vednosti (s tem se je tožnik seznanil šele z izpisom iz zemljiške knjige), brez vsakršnega postopka (ali upoštevanja, da je tožnik stranka v postopku) in brez izvedene ustne obravnave razglašene za arheološko najdišče. Na sosednjih zemljiščih ni nikakršnih arheoloških ostankov. Sicer pa je tudi zemljišče, kjer se bo gradila pot, arheološko najdišče, zaradi česar je gradnja poti nezakonita in predstavlja poseg v kulturno dediščino. Občina lahko spremeni namensko rabo prostora, a mora kljub temu preučiti vse izražene zasebne interese v času javne razgrnitve prostorskega akta in jih, če je to mogoče, tudi upoštevati, kar pa ni bilo izvedeno. Tožnik je ves čas sodeloval in se dogovarjal, a nikoli ni bil obveščen niti iz javnih objav ni bilo razbrati, da so sosednje nepremičnine prodanih parcel, ki so še vedno v tožnikovi lasti, arheološko najdišče, kar tožniku povzroča veliko škodo. Prvostopni organ z izdajo gradbenega dovoljenja, glede na to, da niso bili izpolnjeni pogodba in dogovori med tožnikom in stranko z interesom, krši enako varstvo pravic in enakost pred zakonom. V nadaljevanju tožbe tožnik citira 15. in 33. člen Ustave RS, 14. in 17. člen Konvencije ter 1. člen Protokola h Konvenciji. Zaključno tožnik predlaga, da se tožbi v celoti ugodi, da se gradbeno dovoljenje razveljavi ter da se upošteva, da prizadeta stranka ni izpolnila in izvršila sklenjene pogodbe niti dogovorov, s čemer je tožniku povzročila veliko škodo.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

5Prizadeta stranka prereka navedbe tožnika, meni, da je bilo gradbeno dovoljenje pridobljeno pravilno in zakonito, ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6Na narok za glavno obravnavo je poleg tožnika in pooblaščenke prizadete stranke pristopil tudi A. A., ki je želel kot pooblaščenec zastopati tožnika. Sodišče je tožnika in A. A. seznanilo, da je v skladu s tretjim odstavkom 87. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), v postopku pred tem sodiščem lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Ker A. A. ni odvetnik, hkrati pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, mu sodišče zastopanja tožnika v predmetnem upravnem sporu ni dovolilo.

7Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine v upravnem spisu. Sodišče je na podlagi 52. člena ZUS-1 zavrnilo na glavni obravnavi podan dokazni predlog za zaslišanje priče A. A., saj je glede tega dokaza nastopila prekluzija – tožnik dokaza namreč ni predlagal v postopku izdaje upravnega akta, hkrati pa ni izkazal, da tega upravičeno ne bi mogel storiti.

K I. točki izreka:

8Tožba ni utemeljena.

9V zadevi je sporna zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe – gradbenega dovoljenja, izdanega prizadeti stranki za izgradnjo brvi čez reko Krko, na katero se navezuje izgradnja kolesarske poti.

10Tožnik v tožbi najprej zatrjuje, da je izdaja gradbenega dovoljenja nezakonita in neutemeljena, ker postopek razlastitve še ni pravnomočno zaključen, saj naj postopki s tem v zvezi še ne bi bili pravnomočno zaključeni. Iz določil 6. točke prvega odstavka 43. člena Gradbenega zakona (GZ) izhaja, da mora biti za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjen tudi pogoj, da je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, na kateri je predvidena gradnja, ali pa to pravico izkazuje z dokazili iz 3. točke drugega odstavka, tretjega ali četrtega odstavka 35. člena tega zakona, pri čemer je v zemljiški knjigi označena plomba za vpis te pravice v zemljiško knjigo. Sodišče z vpogledom v upravni spis zadeve ugotavlja, da je Upravna enota Novo mesto dne 29. 11. 2019 izdala odločbo, št. 352-14/2016-82 (v nadaljevanju razlastitvena odločba), s katero je v korist prizadete stranke dovolila razlastitev spornih nepremičnin parc. št. 358/4, 358/8, 358/9, 358/12, 358/14 in 358/15, vsa k.o. ..., ki so bile pred tem sicer v lasti tožnika. Skladno s 3. točko izreka navedene odločbe prizadeta stranka pridobi lastninsko pravico in posest na razlaščenih nepremičninah z vročitvijo te odločbe, skladno s 4. točko izreka te odločbe pritožba zoper odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti, skladno s 5. točko izreka navedene odločbe pa se po njeni vročitvi vknjiži tudi lastninska pravica pri razlaščenih nepremičninah na prizadeto stranko. V upravnem spisu zadeve se nahaja tudi sklep Okrajnega sodišča v Postojni, Dn 9203/2020 z dne 17. 1. 2020, s katerim je to dovolilo vpis lastninske pravice na predhodno navedenih nepremičninah na prizadeto stranko. Iz navedenih dejstev po presoji sodišča izhaja, da je bil ob izdaji izpodbijane odločbe pogoj iz 6. točke prvega odstavka 43. člena GZ v zvezi s spornimi nepremičninami izpolnjen, saj je bila v zemljiški knjigi prizadeta stranka vpisana kot lastnik teh nepremičnin. Ob upoštevanju navedenega zatrjevano dejstvo, da naj razlastitveni postopek v trenutku izdaje gradbenega dovoljenja še ne bi bil pravnomočno zaključen, na izkazano pravico graditi na spornih nepremičninah nima nikakršnega vpliva. Sodišče ob tem tožniku pojasnjuje, da iz razlastitvene odločbe izhaja, da je bila v konkretnem primeru razlastitev spornih nepremičnin izvedena kot nujni postopek v skladu s 104. členom Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), pri katerem (v skladu s prvim odstavkom 104. člena ZUreP-1) pritožba zoper odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti. Morebitno nezakonitost ali nepravilnost razlastitvene odločbe bi tožnik lahko uveljavljal v okviru pravnih sredstev zoper navedeno odločbo, ne more pa jih uveljavljati v zvezi z izpodbijano odločbo, ki, kot že navedeno, v obravnavanem delu temelji na pravilno ugotovljenem dejstvu, da je bila prizadeta stranka ob njeni izdaji zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin. S tem povezani tožbeni očitki niso utemeljeni.

11Tožnik dalje zatrjuje, da prizadeta stranka ni izpolnila vseh pogojev in dogovorov, kar je groba kršitev obligacijskih razmerij, gradbeno dovoljenje pa je izdano brez temelja. Sodišče vezano na navedene tožbene očitke ponavlja ugotovitev, da je prizadeta stranka kot zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin, ki so bile pred razlastitvijo sicer last tožnika, izkazala pravico graditi na teh nepremičninah, tako pa (v zvezi z njimi) tudi izpolnjenost pogoja iz 6. točke prvega odstavka 43. člena GZ. Morebitni obligacijsko-pravni zahtevki tožnika napram prizadeti stranki ali morebitna druga neurejena razmerja med strankama (tožnik izpostavlja, da se je prizadeta stranka zavezala tožniku narediti novo pot do njegovih zemljišč) na navedeno oziroma na zakonitost ali pravilnost izpodbijanega akta v ničemer ne vplivajo. Ob navedenem sodišče sicer dodaja še, da je iz upravnega spisa razvidno, da sta tožnik in prizadeta stranka dne 6. 2. 2020 sklenila sporazum o odškodnini, ki (med drugim) obsega tudi odškodnino zaradi razlastitve spornih nepremičnin parc. št. 358/4, 358/8, 358/9, 358/12, 358/14 in 358/15, vsa k.o. ... Tožnik pa je ob tem v tožbi in na glavni obravnavi sam navedel, da je prizadeta stranka „odškodnino za pot“ (ki sledeč sporazumu obsega prav navedene parcele) tudi plačala. S tem povezani tožbeni očitki niso utemeljeni.

12Tožnik v tožbi kot naslednje zatrjuje nezakonitost postopka, po katerem so njegove nepremičnine postale del arheološkega najdišča. Sodišče s tem v zvezi najprej pojasnjuje, da se v predmetnem upravnem sporu obravnava pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, tj. gradbenega dovoljenja, izdanega prizadeti stranki. Tožnik v predmetnem postopku tako ne more uveljavljati kršitev, ki se nanašajo na zatrjevano nezakonitost drugih, z izdajo izpodbijane odločbe nepovezanih postopkov oziroma aktov, tako pa tudi ne postopka oziroma aktov, s katerimi so bile tožnikove nepremičnine uvrščene v območje arheološkega najdišča. Ne glede na navedeno sodišče tožniku pojasnjuje, da je bilo Arheološko najdišče Groblje, ki obsega posamezne nepremičnine v k.o. ..., razglašeno z Odlokom razglasitvi nepremičnih kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Mestne občine Novo mesto, ki je bil objavljen v Dolenjskem uradnem listu 30 – 2016, z dne 16. 5. 2016. Vsaj z navedeno objavo (v uradnem glasilu Občine Novo mesto) se je tožnik lahko seznanil tudi s tem, da so v območje arheološkega najdišča uvrščene tudi nepremičnine v njegovi lasti. S tem povezani tožbeni očitki tako niso utemeljeni.

13Kot slednje tožnik zatrjuje še, da v primeru, če so v območje arheološkega najdišča vključene njegove nepremičnine, enako velja tudi za zemljišče, kjer se bo gradila pot, zato je gradnja nezakonita in predstavlja poseg v kulturno dediščino. Iz določil 3. točke prvega odstavka 43. člena GZ izhaja, da je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja med drugim tudi, da je nameravana gradnja skladna s predpisi, ki so podlaga za izdajo mnenj. Gradnja, ki je predmet obravnavane zadeve, sega v registrirano nepremično dediščino Novo mesto - Arheološko najdišče Groblje, kot je bila (na podlagi 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine - ZVKD-1) razglašena s predhodno že opredeljenim odlokom. Z odlokom je bilo določeno tudi, da za navedeno dediščino velja varstveni režim za arheološka najdišča, ki je določen v 4. členu odloka. Sodišče z vpogledom v upravni spis zadeve ugotavlja, da je del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja tudi Kulturnovarstveno mnenje, ki ga je na podlagi 1. točke drugega odstavka 84. člena ZVKD dne 21. 8. 2019 izdal Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), Območna enota Novo mesto. Iz navedenega mnenja (med drugim) izhaja, da je načrtovana gradnja skladna z varstvenim režimom, določenim s predpisi iz pristojnosti ZVKDS in izdanimi projektnimi pogoji. Kot je ravno tako razvidno iz projektne dokumentacije, je bilo za namen projekta pridobljeno tudi Kulurnovarstveno soglasje za raziskavo in odstranitev arheološke ostaline, ki ga je izdalo Ministrstvo za kulturo dne 23. 8. 2019. Ob upoštevanju navedenega sodišče ugotavlja, da je bil ob izdaji izpodbijane odločbe (vezano na nameravan poseg v arheološko najdišče) izpolnjen tudi pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 43. člena GZ, (pavšalnim) tožbenim očitkom s tem v zvezi pa utemeljenosti ni mogoče priznati.

14V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

15Prizadeta stranka je zahtevala povrnitev stroškov postopka.

16Iz določil 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in sicer tiste določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1. Iz določil prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški niso bili potrebni, saj prizadeta stranka s svojimi navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča. Stroškovni zahtevek prizadete stranke je sodišče zato zavrnilo.