VSL Sodba I Cpg 702/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Zahteva tožeče stranke za povračilo stroškov se zavrže.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki 110.587,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2019 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2019 ter (II.) toženi stranki naložilo povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.071,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), predloga pa ni podala. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, postavila pa je tudi zahtevo za povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da je po izdaji izpodbijane sodbe, vendar še pred vložitvijo pritožbe, na strani tožene stranke prišlo do statusne spremembe – do prenosa podjetja samostojnega podjetnika na družbo, navedeno v uvodu te odločbe. O tem je tožena stranka sodišče obvestila v pritožbi, ki jo je vložila sama, ne po odvetniku.

6Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na pogodbo o okvirnem kreditu št. RV 967/2016 v zvezi z dodatkom št. 1 z dne 24. 7. 2017 in na pogodbo o odobritvi limita na transakcijskem računu št. TR 235/2017.

7V pritožbi tožena stranka navaja, da višina vtoževane terjatve ni dovolj natančno specificirana, tožeča stranka je sicer sodišču predložila neke račune, ki pa jih tožena stranka ni nikoli prejela. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse navedbe tožeče stranke, ugovora in navedb tožene stranke pa ne. Direktor tožene stranke bi moral biti zaslišan, saj je tožena stranka šibkejša stran v sodnem postopku. Tožeča stranka tudi ignorira vse poskuse sporazumne rešitve; ker vztraja pri sodnem procesu in se ne želi pogajati, postavlja toženo stranko v slabši materialni položaj, saj izračun obresti ni zakonit. Tega izračuna sodišče tudi ni preverilo, ampak je kar sprejelo izračune tožene stranke. Tako se tožena stranka ne more konkretno opredeliti do navedenega pavšalnega zneska, sodišče prve stopnje pa bi moralo pozvati izvedenca ekonomske stroke, ki bi podal pravilni in zakonit izračun zamudnih obresti. Tožena stranka tudi nasprotuje vsem dokazom tožeče stranke, ki jih je predložila k dopolnitvi tožbe, saj se ne morejo sami po sebi šteti za sestavni del njene trditvene podlage. Ko sodišče prve stopnje toženi stranki ni dodelilo dodatnega roka za preučitev listin, se je očitno postavilo na stran tožeče stranke kot močnejše stranke v postopku. Ni prav, da sodišče ne preveri in preuči datumov obračuna zamudnih obresti in osnove, torej glavnice za obračun obresti. Sodišče toženi stranki niti ni dovolilo odgovoriti na listine tožeče stranke, saj se je postavilo na stališče, da to ni potrebno, kar je procesna kršitev v škodo tožene stranke. Tožena stranka zahteva, da sodišče zasliši direktorja tožene stranke, ki bi lahko navedel, kolikokrat je pozval tožečo stranko, da skupaj ugotovita višino terjatve in se dogovorita za način in rok vračila, tožeča stranka pa ignorira toženo stranko in si želi priti do čim višjega zneska zamudnih obresti, ki so obračunane nezakonito in ne v skladu z zakonom. Tožena stranka nadalje še navaja, da tožeča stranka tako krši načelo poštenosti in vestnosti in izkorišča postopek kot močnejša stranka, sodišče prve stopnje pa je žal podprlo tožečo stranko, ker ni podalo možnosti zaslišanja in navedbe dejstev tožene stranke.

8Vtoževani terjatvi izvirata iz sklenjenih pogodb, ki ju je dolžnik dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasita (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Tožena stranka bi torej morala pogodbi spoštovati. Ker tega ni storila in ni vrnila kredita, dogovorjeni limit pa je celo večkrat presegla, je tožeča stranka smela sodno uveljavljati plačilo svojih terjatev, ki jih tožena stranka ni plačala.

9Ali se je bila tožeča stranka pred tem pripravljena dogovoriti s toženo stranko o kakšni drugačni sporazumni rešitvi, za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Ker to ni pomembno, je tudi pravilno, da je sodišče prve stopnje odločilo, da izvajanje dokazov o okoliščinah pozivanja toženca oziroma sedanjega direktorja tožene stranke na sporazumno rešitev spora, za odločitev ni pomembno. Zamudne obresti pa so posledica neplačila tožene stranke, ne pa posledica nepripravljenosti tožeče stranke na sporazumno rešitev spora. Obveznost plačila zamudnih obresti za primer nepravočasnega plačila denarne terjatve namreč izhaja iz 378. člena OZ.

10Pritožbena trditev, da višina vtoževane terjatve ni dovolj natančno specificirana, ni utemeljena in je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je namreč natančno pojasnila, koliko znašajo neplačane glavnice, pogodbene obresti in zamudne obresti. Tožena stranka pa tudi ni podala nobenih konkretnih trditev, zakaj ta specifikacija tožeče stranke ne bi bila pravilna.

11Tožeča stranka je v spis predložila tudi obračune obresti. Sodišče prve stopnje bi jih bilo dolžno preverjati le, če bi tožena stranka konkretizirano ugovarjala, kaj naj bi bilo narobe z njimi. Vendar pa tudi v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da izračun obresti ni zakonit. Ob takem pavšalnem nasprotovanju višini terjatve in zamudnih obresti je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko dokaza z izvedencem ekonomske stroke ni izvedlo. Ob natančni specifikaciji terjatve in predložitvi vseh potrebnih listin, tudi obračunov obresti, je bilo na strani tožene stranke, da natančno pojasni, ali se ne strinja z glavnicami terjatev in zakaj ter kaj konkretno naj bi bilo narobe z izračuni obresti (npr. datumi zapadlosti terjatev, višina obrestne mere ipd.). Na tako pavšalne ugovore tožene stranke ni bilo dolžno odgovoriti niti sodišče prve stopnje, prav tako pa tudi višje sodišče ne more podati podrobnejšega odgovora na pritožbene navedbe. Dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, dokazujejo obstoj njene terjatve, v nasprotju s pritožbenimi trditvami pa niso sestavni del njene trditvene podlage. Dokazi, ki jih stranka predloži v postopku, so namreč namenjeni dokazovanju posameznih dejstev oziroma že postavljenih trditev (212. člen ZPP).

12Tožeča stranka je že pred vložitvijo tožbe poskušala vse te listine vročiti toženi stranki, z njimi pa ta ni bila seznanjena le zato, ker listin, poslanih po pošti, ni prevzela. Torej so razlogi za neseznanjenost tožene stranke na njeni strani. Sodišče prve stopnje pa tudi ni odreklo toženi stranki pravice do odgovora na predložene listine, le dodatnega roka za to ji ni dodelilo. Kakšnih razlogov, zakaj bi bilo tako stališče napačno, pa tožena stranka niti ni pojasnila.

13Sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ni ugodilo zato, ker bi bila tožeča stranka močnejša stranka v tem postopku, temveč je zahtevku pravilno ugodilo zato, ker ga je tožeča stranka v vsem utemeljila in dokazala, tožena stranka pa s svojimi pavšalnimi navedbami pravilnosti izpodbijane sodbe niti ne more izpodbiti. Zakaj naj bi bila tožena stranka šibkejša stran v tem sodnem postopku, pritožba ne pojasnjuje. Višje sodišče pa ugotavlja, da sta obe pravdni stranki imeli možnost sodelovanja v tem postopku, postavljati konkretizirane trditve in predlagati tudi dokaze za takšne konkretizirane trditve.

14Izpodbijana sodba je tako pravilna, zato jo je višje sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je izrek o njih odpadel. Tožeča stranka pa je sicer navedla, da zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka, vendar pa jih ni specificirala, zato je višje sodišče njeno zahtevo zavrglo (163. člen ZPP).