VSRS Sklep X DoR 284/2021-3

Predlog se zavrže.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 3. in 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo družbe A., d. o. o. (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper odločbo in sklep Finančne Uprave Republike Slovenije, št. DT 24301-335677/2016-62 z dne 1. 4. 2020. Prav tako je delno zavrglo tožbo družbe B., d. o. o., vloženo zoper zoper točko I. izreka navedene odločbe in sklepa Finančne Uprave Republike Slovenije, v delu, ki se nanaša na znesek 74.298,54 EUR, in IV. točko izreka v delu, ki se nanaša na 21,13 % priglašenih stroškov postopka (II. točka izreka). V preostalem je tožbo družbe B., d. o. o. zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2Davčni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo in sklepom (I.) zavrnil zahtevek B., d. o. o.. za vračilo DDV po obračunu april - junij 2016, (II.) zavrgel zahtevek A., d. o. o. za priznanje statusa stranke oz. stranskega udeleženca v tem postopku, (III.) zavrgel zahtevek družbe B., d. o. o. za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku in (IV.) odločil, da stranki sami nosita stroške, ki jih imata zaradi davčnega postopka.

3Ministrstvo za finance je z odločbo in sklepom, št. DT-499-16-73/2020-11 z dne 24. 9. 2020, v I. točki izreka delno ugodilo pritožbi družbe B., d. o. o. in odpravilo I. točko izreka prvostopenjske odločbe za znesek 74.298,54 EUR in IV. točko za 21,13 % priglašenih stroškov postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v preostalem delu pa je potrdilo I. in IV. točko izreka ter v celoti III. točko izreka prvostopenjskega akta. V II. točki izreka je pritožbeni organ ugodil pritožbi družbe A., d. o. o. glede II. točke izreka prvostopenjskega akta (da se zavrže njegov zahtevek za priznanje statusa stranskega udeleženca) in v delu IV. točke glede njegovih stroškov na prvi stopnji, ter zadevo v tem obsegu vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Pod III. točko izreka je pritožbeni organ zavrgel pritožbo družbe B., d. o. o. zoper II. točko prvostopenjskega akta in pritožbo družbe A., d. o. o. zoper III. točko izreka prvostopenjskega akta.

4Predmet izpodbijane sodbe (III. točka sklepa in sodbe Upravnega sodišča) je bila torej presoja zakonitosti odločitve davčnega organa o zavrnitvi zahteve družbe B., d. o. o. za vračilo DDV po davčnem obračunu za obdobje april - junij 2016 v znesku 277.335,46 EUR (glede na to, da je drugostopenjski organ že odpravil prvostopenjsko odločbo za znesek 74.298,54 EUR). Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je davčni organ pravilno pobotal navedeno terjatev s terjatvijo davčnega organa do davčnega zavezanca, ki izhaja iz obračuna DDV za obdobje oktober - december 2009. Glede oblikovanja izreka odločbe je sodišče presodilo, da gre v obravnavanem primeru za pobotanje ex lege in se poboti v takem primeru v izreku posebej ne navajajo. Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, saj je slednje svoje stališče glede pobotov terjatev¹ podalo v zvezi s pravno naravo obvestila o pobotu, izdanega na podlagi četrtega odstavka 97.a člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ne pa v zadevi vračila presežka DDV. Glede na navedeno je način, kot ga je izbral davčni organ, ko je v izreku odločbe zavrnil zahtevek stranke za vračilo DDV, razloge za vsebinski pobot pa navedel v obrazložitvi, zadostil vsem zahtevam iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Nadalje je sodišče presojalo še vsebinske pogoje za pobot terjatev in v tej zvezi zavrnilo ugovor zastaranja. Obrazložilo je, da pobotana obveznost iz davčnega obračuna oktober - december 2009 ni zastarala, saj zastaralni rok za konkretno davčno obveznost ni mogel začeti teči pred letom 2010, ko jo je zavezanec za davek izkazal v davčnem obračunu.

5Tožeči stranki (v nadaljevanju predlagateljici) sta zoper pravnomočno sodbo vložili predlog za dopustitev revizije in Vrhovnemu sodišču predlagali, naj dopusti revizijo glede naslednjih vprašanj:

– Ali je sodišče pri presoji utemeljenosti tožbe oziroma zahtevka na odpravo tožbeno izpodbijanih upravnih odločb in pri presoji utemeljenosti tožbe oz. zahtevka tožnic za vračilo presežka DDV kršilo določbe zakona in ustave glede vezanosti na stališče Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 138/2018 z dne 15. 1. 2020 in sklepa X DoR 88/2019-3 z dne 15. 1. 2020, da bi pobot davčnega dolga z zahtevkom tožnikov za vračilo presežka DDV lahko (če bi obstajali pogoji za tak pobot) nastal in učinkoval le, če bi bil izrečen v izreku odločbe?

- Ali je sodišče pri presoji utemeljenosti tožbe oziroma zahtevka na odpravo tožbeno izpodbijanih upravnih odločb in pri presoji utemeljenosti tožbe oz. zahtevka tožnic za vračilo presežka DDV kršilo določbe zakona in ustave glede vprašanja, ali pobot davčnega dolga zoper tak zahtevek tožnic (lahko) nastane le in šele, če je tak pobot izrečen v izreku odločbe?

- Ali je sodišče pri presoji, ali je prišlo do pobota davčnega dolga zoper zahtevek tožnic za izplačilo presežka DDV, kršilo določbe zakona in ustave glede pogojev za učinkovanje takega pobota?

- Ali je sodišče pri presoji, ali obstaja davčni dolg, na katerega se kot razlog zavrnitve zahtevka tožnic za vračilo presežka DDV sklicuje tožena stranka, kršilo določbe zakona in ustave o zastaranju davčnega dolga?

- Ali je sodišče pravilno uporabilo zakonska določila o ne/zastaranju davčnega dolga, na katerega se tožena stranka sklicuje v svojih navedbah?

- Ali je sodišče pri presoji utemeljenosti tožbe oziroma zahtevka na odpravo tožbeno izpodbijanih upravnih odločb in pri presoji utemeljenosti tožbe oziroma zahtevka tožnic za vračilo presežka DDV kršilo določbe zakona in ustave, ko je tožbo zavrnilo?

- Ali je sodišče pri presoji, da se zavrne tožba prvo tožeče stranke glede prvostopne odločbe toženke o zavrženju njene zahteve za priznanje statusa stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku in s tem pri presoji, ali obstaja njena legitimacija za udeležbo v upravnem postopku, kršilo določbe postopka in ustave glede vezanosti na pravnomočne sodne odločbe, s katerimi je bil izvršen rubež in prenos terjatve drugo tožeče stranke za vračilo davka v izterjavo prvo tožeči stranki? Ali je sodišče pri takšni odločitvi kršilo določbe postopka in ustave glede na to, da je bila s pritožbo prve tožnice takšna odločitev prvostopnega upravnega organa odpravljena in zadeva glede odločanja o tem vrnjena prvostopnemu upravnemu organu v ponovni postopek in odločanje in ta še vedno poteka? Ali ni torej takšna odločitev sodišča tudi preuranjena in že zato nezakonita?

- Ali je sodišče pri presoji, da se zavrne zahteva drugo tožeče stranke za priznanje statusa stranskega udeleženca glede tožbe prvo tožeče stranke, kršilo določbe postopka in ustave glede vezanosti na pravnomočne sodne odločbe, s katerimi je bil izvršen rubež in prenos terjatve drugo tožeče stranke za vračilo davka v izterjavo prvo tožeči stranki ter določbe zakona glede pravnega interesa dolžnika zarubljene terjatve B., d. o. o.), da kot stranski udeleženec sodeluje v tožbi imetnika te zarubljene terjatve (to je tožbi A., d. o. o.) in temu pomaga pri izterjevanju te zarubljene terjatve?

6Predlog ni popoln.

7V skladu s četrtim odstavkom 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se v predlogu sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, mora v skladu s petim odstavkom 367. b ZPP navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb, na katere se sklicuje, pa mora predložiti, če te niso javno objavljene. Če stranka ne ravna po četrtem odstavku ali v skladu s petim odstavkom ne navede opravilnih številk zadev sodb, na katere se sklicuje, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek 367. b člena ZPP).

8Da bi bil predlog formalno popoln, bi torej predlagateljici morali pri oblikovanju vprašanj izhajati iz stališč izpodbijane sodbe, na kratko utemeljiti, zakaj so ta napačna, ter tudi zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila iz tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse.

9Tem kriterijem predlog kljub svoji obsežnosti ne zadosti. Vprašanja iz prvih šestih alinej so (pre)splošna in se nanašajo na sam rezultat sodnega postopka, torej na zavrnitev tožbe, namesto da bi predlagateljici z njimi grajali posamezna pravna stališča iz izpodbijane sodbe. Prav konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja in s tem povezana jedrnata predstavitev pravnega problema, v zvezi s katerim naj se revizija dopusti, pa sta bistvena elementa predloga za dopustitev revizije, ki ju predlagatelj ne more prepustiti Vrhovnemu sodišču. Utemeljitev predloga v precejšnjem delu tudi ne izhaja iz stališč Upravnega sodišča, saj je predlog od 9. do 19. strani dobeseden prepis tožbe, v katerem predlagateljici nasprotujeta stališčem davčnega organa, namesto razlogom izpodbijane sodbe.

10Poleg tega se zadnji dve vprašanji (7. in 8. alineja) niti ne nanašata na razloge izpodbijane sodbe. To pomeni, da revizije v tem delu ni mogoče dopustiti, saj lahko Vrhovno sodišče revizijski preizkus sodbe opravi le v okviru tega, kar je Upravno sodišče obravnavalo in uporabilo kot temelj svoje sodne presoje. Sedmo vprašanje se ne navezuje na vprašanje (ne)vračila DDV družbi B., d. o. o., ampak na pravni položaj družbe A., d. o. o., katere tožbo je sodišče zavrglo² in ne zavrnilo, kot zmotno navajata predlagateljici. Osmo vprašanje pa je usmerjeno v odločitev davčnega organa, ki je zavrglo zahtevo družbe B., d. o. o. za priznanje statusa stranskega udeleženca v tem postopku (III. točka izreka prvostopenjske odločbe in sklepa). Vendar pa iz sodbe ne izhaja, da bi Upravno sodišče presojalo pravilnost te odločitve (glej 48. točko obrazložitve sodbe, v kateri sodišče opredeli okvir presoje v obravnavani zadevi).

11Ker predlog po navedenem ne izpolnjuje predpisanih zahtev, ga je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi šestega odstavka 367. b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

¹ Predlagateljici sta se v tožbi sklicevali na zadevi Vrhovnega sodišča X DoR 88/2019 in I Up 138/2013, v katerih je Vrhovno sodišče obrazložilo, da pomeni odločitev o pobotu oblastno dejanje davčnega organa, s katerim ta posega v pravice in obveznosti davčnega zavezanca. Zato je o izvedenem pobotu treba odločiti z upravnim aktom.
² Zoper sklep sta stranki vložili pritožbo, ki jo Vrhovno sodišče obravnava pod opr. št. I Up 9/2022. V okviru odločanja o pritožbo bo Vrhovno sodišče moralo med drugim odgovoriti tudi na dilemo, ki jo predlagateljici naslavljata v sedmem vprašanju.