VSRS Sklep I Up 120/2021

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1729/2020-15 z dne 17. 2. 2021 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada RS), št. 01415-56/2020/3, z dne 6. 10. 2020, s katero ta ni podala soglasja k njegovemu imenovanju za direktorja Pedagoškega inštituta za mandatno dobo petih let, in sicer za obdobje od 12. 11. 2020 do 11. 11. 2025.

2Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom na podlagi 19. in 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v obravnavani zadevi in sklenilo, da zadevo po pravnomočnosti odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču. V obrazložitvi je navedlo, da v obravnavanem primeru Vlada RS kot ustanoviteljica Pedagoškega Inštituta ne imenuje direktorja, imenuje ga upravni odbor, ki pa ni organ republike, zato gre v obravnavanem primeru za „druge primere“ imenovanj direktorja javnega zavoda, za katere se skladno z določbo drugega odstavka 36. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za delovne spore. Navedlo je še, da se tožnik glede pristojnosti neutemeljeno sklicuje na zadevo I Up 561/2003, ker je v tej zadevi svet šole ravnateljico že imenoval in je potem minister zavrnil soglasje, v obravnavanem primeru pa sklep o imenovanju tožnika glede podelitve ali ne podelitve soglasja ni bil vročen tožniku v tem smislu, da bi že učinkoval, bil je zgolj pripravljen brez žiga in podpisov.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je odločitev o svoji stvarni nepristojnosti sprejelo na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zmotni uporabi materialnega prava in v nasprotju z obstoječo sodno prakso, saj je povsem zmotno presodilo, da še ni bil imenovan za direktorja Pedagoškega inštituta. Glede pristojnosti Upravnega sodišča se sklicuje na zadevo I Up 561/2003, in navaja, da je v resnici dejansko stanje v tej zadevi identično z obravnavano, ker ga je upravni odbor Pedagoškega inštituta že 22. 6. 2020 imenoval za direktorja, Vlada RS pa je po tem, brez obrazložitve, s sklepom z dne 6. 10. 2020 zavrnila soglasje k njegovemu imenovanju.¹ Navaja še, da je že v tožbi izrecno navedel, da ga je upravni odbor Pedagoškega inštituta imenoval za direktorja, česar pa toženka ni prerekala, zato bi moralo sodišče prve stopnje to navedbo po pravilih in smiselni uporabi pravdnega postopka v upravnem sporu šteti kot nesporno in priznano. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba je utemeljena.

6Po presoji Vrhovnega sodišča pritožba utemeljeno opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni stvarno pristojno za odločanje, napačna.

7Skladno z drugim odstavkom 36. člena ZZ je delovno sodišče pristojno za odločanje v sporih v zvezi z imenovanjem direktorja javnega zavoda le v primerih, ko direktorja ne imenuje organ republike, občine ali mesta, pač pa ga imenuje drug organ. Tak primer je tudi obravnavani, saj direktorja Pedagoškega inštituta imenuje upravni odbor.² Vendar pa je na podlagi 36. člena ZZ to sodno varstvo pred delovnim sodiščem zagotovljeno le v primeru, če je predmet spora presoja vprašanja, ali je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek imenovanja direktorja in če je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, ali če izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev (prvi odstavek 36. člena ZZ).

8V obravnavani zadevi pa ne gre za tak spor, temveč je predmet spora sklep z dne 6. 10. 2020, s katerim je Vlada RS zavrnila soglasje k imenovanju direktorja Pedagoškega inštituta in ne sklep upravnega odbora o imenovanju direktorja Pedagoškega inštituta, ki ga pritožnik s tožbo niti ne izpodbija. Predmet spora v obravnavani zadevi tako ni presoja zakonitosti izvedbe razpisa in postopka za imenovanje direktorja, niti presoja, ali izbrani kandidat izpolnjuje v razpisu določene pogoje, pač pa le presoja zakonitosti sklepa Vlade RS o zavrnitvi soglasja k imenovanju direktorja Pedagoškega inštituta.

9Zato je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbenemu predlogu, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

10V skladu s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

¹ Pritožnik sicer že v tožbi sam izpostavlja, da je bila zadeva I Up 561/2003 sprejeta v času veljavnosti ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 – s spremembami in dopolnitvami), ki je izrecno določal, da so predmet upravnega spora lahko tudi različna soglasja ali potrditve k izvolitvam in imenovanjem direktorjev ali ravnateljev javnih zavodov in nosilcev javnih pooblastil, ter da te določbe ZUS-1 več ne vsebuje.
² Sedma alineja prvega odstavka 8. člena Sklepa o ustanovitvi javnega raziskovalnega zavoda pedagoški inštitut (Ur. l. RS, št. 26/95 - s spremembami in dopolnitvami).