UPRS Sodba II U 97/2021-11

I. Tožbi se ugodi. Odločba Zavoda RS za zaposlovanje, št. 1227-7111/2021-3 z dne 24. 3. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim upravnim aktom je upravni organ odločil, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za priznanje enkratnega solidarnostnega dodatka za brezposelne osebe. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka kot vlagatelj dne 23. 2. 2021 vložila zahtevo za priznanje tega dodatka. V postopku je bilo ugotovljeno, da je vlagatelj državljan BiH in da mu je bila priznana pravica do denarnega nadomestila z odločbo št. 1221-6486/2020-3 z dne 7. 2. 2020, kar pomeni, da ne izpolnjuje pogoja za pridobitev enkratnega solidarnostnega dodatka iz sedmega odstavka 60. člena Zakona o dodatnih ukrepih za omilitev posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZDUOP).

2Tožeča stranka se z odločitvijo upravnega organa ne strinja, zato pred naslovnim sodiščem vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da je bila odločba št. 1221-6486/2020-3 z dne 7. 2. 2020, s katero je bila tožeči stranki priznana pravica do denarnega nadomestila, izdana pred skoraj 13. meseci in da je v vmesnem času tožena stranka dne 22. 1. 2021 izdala novo odločbo št. 1220-06-334-2021, s katero je njen zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti zavrnila. Navedena odločba je zadnja odločitev o tem zahtevku. Zoper njo je vložena pritožba, o kateri pa Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti še ni odločilo. Tožena stranka je kot podlago za zavrnitev zahtevka za priznanje enkratnega solidarnostnega dodatka za brezposelne osebe uporabila odločbo iz leta 2020, pravilno pa bi bilo, da bi uporabila zadnjo zavrnilno odločbo iz januarja 2021. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, da samo odloči o stvari in tožeči stranki prizna pravico do enkratnega solidarnostnega dodatka za brezposelne osebe ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in predlaga, da sodišče postopek prekine do odločitve Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti o pritožbi zoper odločbo Zavoda RS za zaposlovanje št. 1220-06-334-2021 z dne 22. 1. 2021, ter nasprotuje višini priglašenih stroškov tožeče stranke.

4Tožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožeča stranka upravičena do enkratnega solidarnostnega dodatka za brezposelne osebe.

6Ni sporno, da je tožeči stranki upravni organ priznal status brezposelne osebe ter da je dvakrat vložila vlogo za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. O prvi vlogi je upravni organ odločil z odločbo št. 1221-6486/2020-3 z dne 7. 2. 2020 in zahtevku ugodil, o drugi vlogi z dne 23. 2. 2021 pa z odločbo št. 1220-06-334-2021 z dne 22. 1. 2021, s katero je zahtevek zavrnil.

7Izpodbijani upravni akt v obravnavani zadevi je odločba Zavoda RS za zaposlovanje, št. 1227-7111/2021-3 z dne 24. 3. 2021, s katero je bil zahtevek tožeče stranke za priznanje enkratnega solidarnostnega dodatka za brezposelne osebe, zavrnjen. Razlog zavrnitve je bila ugotovitev upravnega organa, da je tožeči stranki priznana pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti z odločbo 1221-6486/2020-3 z dne 7. 2. 2020 in zato ne izpolnjuje pogoja iz sedmega odstavka 60. člena ZDUOP.

8Sedmi odstavek 60. člena ZDUOP določa, da se tujcu z državljanstvom države, ki ni članica Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarske konfederacije, enkratni solidarnostni dodatek prizna, če se po zakonu, ki ureja trg dela, šteje za brezposelno osebo in ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

9Iz odločbe 1221-6486/2020-3 z dne 7. 2. 2020 izhaja, da je tožeči stranki pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti bila priznana za čas od 18. 12. 2019 do 17. 3. 2020. Upravni organ je nato dne 16. 3. 2020 izdal odločbo št. 1220-06-922-2020 s katero je odločil, da tožeči stranki z dnem 3. 3. 2020 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je dne 4. 3. 2020 sklenila pogodbo o zaposlitvi.

10Tožeča stranka je dne 5. 1. 2021 vložila nov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ki pa je bil z odločbo št. 1220-06-334-2021 z dne 22. 1. 2021, zavrnjen, ker tožeča stranka ni bila zavarovana najmanj 10 mesecev v zadnjih 24 mesecih.

11V obravnavani zadevi je tožena stranka odločila o zahtevku z odločbo z dne 24. 3. 2021, v obrazložitvi se je sklicevala na odločbo z dne 7. 2. 2020, na podlagi katere je tožeča stranka pridobila pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti za obdobje od decembra 2019 do marca 2020. Tožeča stranka torej v času izdaje izpodbijanega upravnega akta (24. 3. 2021) ni uživala pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.

12Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj pri odločanju niso bile uporabljene in upoštevane vse odločitve o pravici do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.

13Na podlagi zgoraj navedenega je sodišče v skladu z 2. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Sodišče samo ni odločilo v zadevi, saj bo upravni organ v ponovljenem postopku lažje raziskal in popolno ugotovil dejansko stanje (obdobja priznanja pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti). Iz tega razloga sodišče ni prekinilo postopka in počakalo do odločitve v zvezi z odločbo št. 1220-06-334-2021 z dne 22. 1. 2021, kot je to predlagala tožena stranka, saj se bodo morebitne drugačne odločitve upravnih organov upoštevale v ponovljenem postopku.

14Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 € z DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

16Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).