VSL Sklep II Cp 194/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnikov za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek in podredni predlog za obročno plačilo te takse (1. in 2. točka izreka). Ugodilo je njunemu predlogu za odlog in jima plačilo sodne takse za pritožbeni postopek v višini 807,00 EUR odložilo za dvanajst mesecev od pravnomočnosti tega sklepa (3. točka izreka). Že izdani plačilni nalog za plačilo te sodne takse je razveljavilo (4. točka izreka).

2Zoper sklep se pritožujeta oba tožnika. Pritožbenemu sodišču predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in ugoditev njunemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse oziroma njunemu podrednemu predlogu za obročno plačilo. Zahtevata povračilo stroškov tega postopka. V utemeljitev svoje pritožbe navajata, da z mesečnim dohodkom v višini 1.610,03 EUR ne moreta preživljati sebe in še dveh mladoletnih otrok. Vse ostalo premoženje, zlasti nepremičnine, je mrtvo premoženje, ki ni unovčljivo. Med drugim gre tudi za stanovanjsko hišo, v kateri tožnika skupaj z mladoletnima otrokoma živita. Nepremičnine se ne oddajajo v najem. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovega dolga pri banki X., v višini 447,54 EUR.

3Pritožba ni utemeljena.

4V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno: - da sta tožnika partnerja, ki živita v skupnem gospodinjstvu z mladoletnima otrokoma; - da tožnika razpolagata z mesečnim dohodkom v skupni višini 1.610,03 EUR; - da je tožnik lastnik nepremičnine v vrednosti 19.320,00 EUR; - da je tožnica lastnica oziroma solastnica šestnajstih nepremičnin, pri čemer vrednost nepremičnin, na katerih tožnika nimata prijavljenega stalnega prebivališča, znaša 45.708,08 EUR; - da ima tožnik na transakcijskem računu, odprtem pri banki X., negativno stanje v višini 447,54 EUR..

5Tako se že na podlagi povzetega izkaže, da ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo tožnikovega dolga pri banki X., v višini 447,54 EUR. Poleg tega gre v primerjavi z vrednostjo premoženja tožnikov za dolg neznatnega pomena.

6Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju materialnega položaja stranke ni upoštevalo nepremičnine, na kateri imata tožnika prijavljeno stalno prebivališče, kar je sodišče prve stopnje tudi izrecno zapisalo v 5. točki izpodbijanega sklepa. Zatorej je nepotrebna pritožbena navedba, da gre pri nepremičninah med drugim za stanovanjsko hišo, kjer tožnika živita. Če pa tožnika menita, da iz ugotovljenega obsega premoženja sodišče prve stopnje ni izvzelo prave nepremičnine, bi morala to v pritožbi izrecno, konkretno pojasniti, saj bi le takšen ugovor omogočil pritožbeni preizkus izpodbijanega sklepa. Zgolj ob rob pa pritožbeno sodišče dodaja, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vrednosti nepremičnin, ki jih imata v lasti tožnika, ni upoštevalo nepremičnine, ki po vrednosti daleč presega vrednost ostalih nepremičnin.

7V utemeljitev izpodbijane odločitve je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da tožnika lahko nepremičnine prodata ali vsaj oddata v najem in na tak način pridobita sredstva za plačilo dolgovane sodne takse. Pritožbena navedba, da gre za mrtvo premoženje, zaradi svoje pavšalnosti ne more pripeljati do drugačne odločitve v tej zadevi. Prav tako do drugačne odločitve ne more pripeljati pritožbena navedba, da se nepremično premoženje ne oddaja v najem. Trditev, da se nepremičnine ne oddajajo v najem, še ne pomeni, da jih ni mogoče oddati v najem. Skladno s tretjim odstavkom 12.a člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) pa se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke ne upošteva zgolj tisto premoženje, s katerim stranka dejansko ne more razpolagati, če stranka izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ni zakrivila po lastni volji. Trditveno in dokazno breme o obstoju upravičenih razlogov je torej na predlagatelju taksne oprostitve, pri čemer je dolžan podati vse navedbe in predložiti vse dokaze v predlogu za oprostitev ali v njegovi dopolnitvi. Takšnega trditvenega in dokaznega bremena tožnika nista zmogla. Kljub temu, da ju je sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa pozvalo, naj se opredelita glede nepremičnin v vrednosti 176.008,08 in 19.320,00 EUR, za katere je ugotovilo, da sta tožnika njihova lastnika oziroma solastnika (poziv na l. št. 222), sta tožnika odgovorila zgolj to, da nepremičnine predstavljajo v naravi stanovanjsko hišo na naslovu ..., kjer tožnika skupaj z družino živita, ter kmetijska, gozdna in druga zemljišča, da jih uporabljata tožnika in da se nepremičnine ne oddajajo v najem (odgovor na poziv na l. št. 223). Iz takšnih trditev, razen glede nepremičnine, v kateri živita, ne izhaja, da tožnika z njimi ne moreta razpolagati, kakor tudi ne, da te nezmožnosti nista zakrivila sama po lastni volji. Zatorej je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je nepremičnine, v katerih tožnika ne prebivata, upoštevalo pri ugotavljanju materialnega položaja tožnikov. Ob povedanem se navedba, da gre za mrtvo premoženje, ki je bila prvič zatrjevana šele v pritožbi, izkaže tudi za prepozno, z ničemer opravičeno pritožbeno novoto.

8Četudi pritožba ne izpostavi omejitev, ki izhajajo iz zemljiške knjige, pritožbeno sodišče zaradi jasnosti pojasnjuje, da te omejitve same po sebi ne vodijo v drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.¹

9Pri izpodbijani odločitvi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na 27. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre)², ki v prvem odstavku določa, da se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, osnovni znesek minimalnega dohodka v času odločanja znaša 402,18 EUR; 48-kratnik pa torej 19.304,64 EUR. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je pritožba ni uspela izpodbiti, da premoženje tožnikov presega slednji znesek, pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za oprostitev plačila sodne takse, in to navkljub dejstvu, da glede na število družinskih članov prejemata nizke mesečne dohodke. Slednje dejstvo, na katerega opozarja tudi pritožba, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v okviru odločanja o predlogu za odlog plačila sodne takse. Ker je dokazni postopek pokazal, da tožnika ne moreta zagotoviti plačila sodne takse z mesečnimi dohodki, pač pa s prodajo ali oddajo nepremičnin v najem, in ker je splošno znano, da vnovčenje nepremičnin terja določen čas, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, da je ugodilo predlogu za odlog plačila sodne takse in zavrnilo predlog za obročno plačilo.

10Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi druge točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

11Tožnika s pritožbo nista uspela, zato morata sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila zavrnjena pritožba, je bil zavrnjen tudi njun zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel.

¹ Glej: G. Špajzer, Problematika odmere sodnih taks v civilnih zadevah, v: Pravosodni bilten, št. 1/2019, str. 191, 192.
² Na uporabo tega člena napotuje tako drugi odstavek 12.a člena ZST-1 kot tudi drugi odstavek 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).