VSL Sodba I Cpg 406/2021

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 373,32 EUR, v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da se ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 7.845,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od različnih zneskov od različnih datumov dalje (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče v višini 3.000 EUR (II. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.845,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki zapadejo v različnih zneskih v različnih rokih od 15. 7. 2018 do 17. 3. 2019 dalje (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.119,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka sodbe).

2Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži v plačilo celotne stroške pravdnega postopka. Podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico.

3Priglasila je pritožbene stroške.

4Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta pravdni stranki medsebojno poslovno sodelovali od konca meseca decembra 2017. Takrat je tožena stranka pri tožniku prvič ustno preko telefona naročila prevoz blaga. Sporni prevozi se nanašajo na obdobje med majem 2018 in 2019, ko naj bi tožnik opravil prevoze s svojim vozilom in priklopnim vozilom. Tožena stranka je trdila, da prevozov ni naročila in da tožnik ni imel certifikata za pranje cisterne. V pobot je uveljavljala odškodninski zahtevek v višini 3.000 EUR, saj naj bi tožnik nepravilno uporabil in uničil njen kompresor.

7Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta stranki sklenili prevozno pogodbo in uporabilo pravno podlago določb Obligacijskega zakonika (OZ) o prevozni pogodbi ter določbe Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (Konvencija CMR). Ugotovilo tudi je, da tožena stranka ni izkazala, da bi ji tožeča stranka povzročila škodo na njenem kompresorju.

8Iz pritožbenih razlogov izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da naj bi tožena stranka ne dokazala, da je tožeči stranki dala navodila, da mora ob opravi prevoza predložiti certifikat, ki bi dokazoval, da je cisterna čista. V bistvu zatrjuje, da je bila to pogodbena zaveza tožeče stranke oziroma da storitev ni bila kvalitetno opravljena (cisterna ni bila čista) in ji zato ne gre plačilo. Trditveno in dokazno breme je za oboje na toženi stranki.

9Sodišču prve stopnje pritožba očita, da ni pomembno ali je sodišče prve stopnje pravno podlago za dolžnost predložiti certifikat našlo, saj sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti in je vezano na pravno podlago, na katero se sklicujejo stranke. Pritožbeno sodišče se s takšnimi pritožbenimi razlogi ne more strinjati. Nedvomno med strankama ni obstajala (ustna) pogodbena zaveza, da mora tožeča stranka toženi predložiti certifikat o čiščenju cisterne, ker je tožena stranka ni uspela dokazati. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni podala zadostnih trditev, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti drugo pravno podlago, ki naj bi določala tožnikovo obveznost čiščenja cisterne. Poleg tega je sam zakoniti zastopnik tožene stranke na zaslišanju (list. št. 117) navedel, da se ne spomni ali je tožnika maja 2018, ko bi morali imeti certifikat, na to kaj posebej opozoril. Menil je sicer, da bi moral to sam vedeti, vendar niti zakoniti zastopnik ne pojasni, na kakšni podlagi in zakaj bi tožnik to moral vedeti. Povedal je tudi (list. št. 116), da v letu 2017 in 2018 od tožnika niso zahtevali predložitev certifikata o čistoči cisterne. Zahtevali so le, da je cisterna čista. Po maju 2018 pa so zahtevali certifikat, ker so za L. vozili moko za ajdov kruh, ki pa so zahtevali certifikat za vsako vožnjo, tudi za tiste vožnje, ki niso bile opravljene za njih. Tožena stranka pa ne poda trditev, niti ne dokaže, da bi morala tožeča stranka vedeti za obveznosti povezane z L., tudi če prevozi niso bili povezani z L. Poleg tega je bilo navedeno, da zakoniti zastopnik tožene stranke tožniku ni naložil, da mora predložiti certifikate o čiščenju cistern, pač pa je zahteval od njega, da čistijo cisterne. Niti ni pojasnil, zakaj bi moral tožnik sam vedeti, da je treba predložiti certifikat. Nedvomno pa je, da je tožeča stranka cisterne čistila pred nakladom. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da trditveno in dokazno breme, da cisterna ni bila čista in da torej prevoznik prevoza ni kvalitetno opravil na toženi stranki,¹ ki pa tega bremena ni zmogla. Tožena stranka tudi ni navajala, da bi prevoze reklamirala, zavrnila ali kako drugače nasprotovala, čemur niti v pritožbi ne ugovarja.

10Samo pavšalni ugovori, da cisterna ni bila čista, ne vzdržijo pritožbene presoje, saj je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik cisterne čistil. Prav tako ne zdrži presoje, da je bila dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva. Ravno nasprotno, sodišče prve stopnje se je v točkah 14, 15, 16, 17, 18 in 19 podrobno ukvarjalo s trditvami o čistoči cisterne in predložitvijo oziroma obveznostjo predložitve certifikatov o čiščenju cisterne.

11Nadalje pritožnica trdi, da naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z listinami v spisu razložilo, da naj tožena stranka ne bi prerekala navedb tožeče stranke, da naj bi vse prevoze opravila s svojim vozilom in prikolico in da naj bi sodišče celo samo povzelo navedbe tožene stranke o tem, da je bila pri nekaterih prevozih uporabljena prikolica tožene stranke, kar pomeni nasprotovanje navedb tožeči stranki o tem, da so bili vsi prevozi opravljeni z njeno prikolico. Sodišče prve stopnje je v točki 22 obrazložitve natančno pojasnilo, da iz tovornih listov izhaja, da je bil opravljen prevoz z vozilom ... in prikolico ..., ki sta last tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je navedlo, da toženka trditev tožnika ni prerekala v zvezi s tem, kakšne so registrske oznake vozila tožeče stranke. Razložilo tudi je, da sama morebitna uporaba kompresorja tožene stranke in sodelovanje njenega voznika pri prevozu ne pomeni, da je bilo dogovorjeno, da bo cena zaradi tega prevoza nižja, kar niti pritožbeno ni zatrjevano.

12Pritožbene trditve, da se pri običajni ceni v primeru uporabljenih sredstev oziroma zaposlenih naročnika, ta cena zniža pa so pavšalne, saj pritožnica niti pritožbeno ne pojasni, za koliko naj bi bila ta cena nižja.

13Glede očitka v zvezi s pobotnim ugovorom, da se sodišče prve stopnje z ugotavljanjem tega, kateri kompresor je bil uporabljen in ali je pri prevozih sodeloval tudi voznik tožene stranke ni ukvarjalo, ne drži. Kot rečeno, je sodišče v točki 22 in 25 to natančno pojasnilo. Glede pobotnega ugovora v zvezi s poškodbo kompresorja tožene stranke, pa je pritožnica zatrjevala, da je sodišče napačno zaključilo, da njenega kompresorja ni pokvarila tožeča stranka. To ne izhaja iz dokaznega postopka, kot ga je izvedlo sodišče prve stopnje, ki je tudi pravilno dokazno ocenilo izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, tožnika in priče H. Iz zaslišanja tožeče stranke, izhaja, da je uporabljal svoj kompresor in da če bi pokvaril kompresor tožene stranke, bi to vedel (list. št. 114). Iz izpovedbe priče H. ter zakonitega zastopnika toženke pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne more zanesljivo ugotoviti, kaj je vzrok za poškodbo. Na strani tožene stranke je, da poda trditve in dokaze, za nastanek škode, protipravnost ravnanja, odgovornost in vzročno zveze med nastankom škode in protipravnim ravnanjem, kar ji tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspelo, saj ni podala nobenih konkretnih pritožbenih trditev s tem v zvezi.

14Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je dokaz trditev o nastanku škode, protipravnem ravnanju povzročitelja škode ter vzročni zvezi med slednjim in nastalo škodo na toženi stranki, ki pa tega bremena ni zmogla. Pavšalne so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno ugotavljalo, da naj bi tožeča stranka kompresor poškodovala v obdobju maj 2018 do januar 2019, saj da je tožena stranka trdila, da ji je tožeča stranka pri opravljanju in naročanju storitev poškodovala kompresor, pri tem pa ne navede točno kdaj. Posplošeno navaja, da naj bi te poškodbe nastale v obdobju od januarja do aprila 2018, vendar pa še vedno ne pojasni, kako naj bi te poškodbe nastale. Prav tako pa ne obrazloži višine škode in ne predloži dokazov.

15Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožene stranke tako znašajo 500 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 373,32 EUR. Postavk pregled spisa in posvet s stranko sodišče ni priznalo, saj sta že vsebovani v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.

¹ Zakoniti zastopnik tožen stranke celo izrecno pove (l. št. 118), da ni preverjal čistosti cisterne, da naj bi to vedenje imel preko voznika, priče H.