VSL Sodba I Cpg 610/2021

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

- v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 3.818,04 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 700,00 EUR od 24. 10. 2019 do 7. 9. 2020, od zneska 900,00 EUR od 2. 10. 2019 do 7. 9. 2020, od zneska 1.978,04 EUR od 30. 1. 2020 do 7. 9. 2020, od zneska 1.218,04 EUR od 20. 3. 2020 do plačila, od zneska 1.300,00 EUR od 3. 5. 2020 dalje do plačila in od zneska 1.300,00 EUR od 17. 6. 2020 dalje do plačila;

- v II. točki izreka spremeni tako, da je tožnica dolžna toženki v 15 dneh povrniti toženki 1.097,82 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Tožnica je dolžna toženki v 15 dneh povrniti 624,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 3.818,04 EUR in vtoževanih zakonskih zamudnih obresti ter toženki naložilo še povračilo pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se pritožuje toženka in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podredno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnica je vtoževala plačilo računov za nakup tovornega vozila in najemnin za poslovni prostor, ki ga je sama kot najemnica oddajala toženki kot podnajemnici. Po delnem umiku tožbe je tožnica zahtevala le še plačilo računov za najemnine za mesece februar (račun št. 2020-4), marec (račun št. 2020-13) in april 2020 (račun št. 2020-21) ter zakonskih zamudnih obresti. Med strankama je bil sporen vrstni red vračunavanja izpolnitev toženke. Toženka je ugovarjala, da je v celoti plačala dolgovane zneske in da kot podnajemnica ni dolžna plačati sorazmernega dela nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ). Nadalje je toženka ugovarjala računoma za mesec marec in april, saj je najemna pogodba prenehala na podlagi sporazuma 3. 3. 2020 (po tem ko je tožnica prejela odpoved s strani stečajnega upravitelja lastnika poslovnih prostorov) oz. najkasneje 15. 3. 2020 s potekom časa enega leta.

6Sodišče prve stopnje je sledilo tožnici glede vrstnega reda vračunavanja izpolnitev, saj toženka ni označila številke račune, ki ga plačuje. Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ni dokazala, da bi že 3. 3. 2020 vrnila poslovne prostore tožnici, slednja pa je predložila primopredajni zapisnik z dne 5. 6. 2020, na podlagi katerega je kot najemnik predala poslovne prostore lastniku. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je bila toženka dolžna plačati sorazmerni del NUSZ in ni dokazala, da bi imela v najemu le 800 m2 poslovnih prostorov brez 200 m2 zemljišča.

7V sporu je bilo torej ključno vprašanje vrstnega reda vračunavanja izpolnitev v povezavi s tem pa tudi prenehanje najemne pogodbe, dolžnost plačila NUSZ in površina najetega prostora.

8Višje sodišče najprej pritrjuje pritožbi v delu, ki graja odločitev sodišča prve stopnje glede datuma prenehanja najemne pogodbe. Pritožba ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji, da je najemna pogodba prenehala sporazumno 3. 3. 2020, ko sta stranki podpisali listino „Odpoved najemne pogodbe“, najkasneje pa 15. 3. 2020, ko je potekla s pretekom časa. Tožnica je trdila, da je najemna pogodba prenehala 5. 6. 2020, kot izhaja iz „Zapisnika o ugotovitvi stanja nepremičnine“, ki ga je tožnica sklenila z lastnikom objekta. Sodišče prve stopnje je sledilo tožnici in zavzelo stališče, da bi lahko toženka datum predaje dokazala izključno s primopredajnim zapisnikom, sklenjenim s tožnico, ali celo z enostranskim zapisnikom, ki bi vključeval slikovni material, ki bi ga s ključi poslala tožnici. Takšno stališče je zmotno. Zakon nikjer ne vsebuje dokaznega pravila, da bi bilo mogoče prenehanje najemne pogodbe ali izročitev predmeta najema dokazovati izključno s primopredajnim zapisnikom ali celo enostranskim zapisnikom. Primopredajni zapisnik (30. člen ZPSPP) služi le ugotavljanju stanja stvari in prostorov ob njihovi vrnitvi, ni pa pogoj za to, da se poslovni prostor šteje za vrnjenega ali najemna pogodba za odpovedano. Najemna pogodba, sklenjena za določen čas, preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, po samem zakonu, brez da bi bilo potrebno kakšno dejanje katere od strank. Drugi odstavek 27. člena ZPSPP pa določa, da se šteje da je najemna pogodba, sklenjena za določen čas, obnovljena za nedoločen čas, če najemnik tudi po preteku časa poslovni prostor še naprej uporablja, najemodajalec pa v roku enega meseca pri sodišču ne vloži zahteve za izdajo naloga za izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora.

9Med strankama ni bilo sporno, da je bila najemna pogodba sklenjena za določen čas enega leta (od 15. 3. 2019 do 15. 3. 2020). Tožnica ni nikjer trdila, da bi toženka še po poteku tega roka uporabljala najete prostore. V takem kontekstu ni mogoče razumeti niti trditve, da je najemna pogodba prenehala 5. 6. 2020, kot izhaja iz „Zapisnika o ugotovitvi stanja nepremičnine“. Kot opozarja pritožba je bil ta zapisnik sklenjen med tožnico in lastnikom objekta in kvečjemu dokazuje stanje prostorov v času, ko jih je tožnica vrnila lastniku. Višje sodišče pa ne sledi pritožbi, da ima „Odpoved najemne pogodbe“ (B 19) naravo sporazumnega prenehanja najemne pogodbe. Ta listina, ki sta jo sicer podpisali obe stranki, določa da najemodajalec (tožnica) sporoča toženki, da ji je stečajna upraviteljica izročila odpoved najemne pogodbe in določa, da morajo prostore izprazniti do 16. 3. 2020 zaradi prodaje v stečajnem postopku. Sporazuma o prenehanju najemne z dnem 3. 3. 2020 višje sodišče tu ne vidi. Ob izostanku trditev, da je toženka poslovne prostore po 15. 3. 2020 še uporabljala, zato ni mogoče zaključiti, da je prišlo do molčečega podaljšanja najema za nedoločen čas, s tem pa ni pravne podlage za ugotovitev zahtevku glede plačila najemnine od 16. 3. 2020 do 31. 3. 2020 in za celoten mesec april 2020. Tožbeni zahtevek je že na podlagi tega potrebno zavrniti v delu, ki se nanaša na na plačilo zneskov 670,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2020 dalje do plačila¹ in 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2020 dalje do plačila. Odprto ostane še vprašanje ali je zahtevek utemeljen še za plačilo najemnine za mesec februar in preostanek meseca marca (od 1. 3. 2020 do 15. 3. 2020).

10Vrstni red vračunavanja izpolnitev določa 287. člen OZ. Če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev.

11O tem, katero izmed več obveznosti izpolnjuje, se dolžnik lahko izreče najkasneje ob izpolnitvi. Od gospodarskih subjektov bi se sicer pričakovalo, da pri tem navedejo sklic oz. referenco računa, česar pa v tem primeru ni bilo. Dolžnikovo izjavo o tem, katero obveznost izpolnjuje, je upnik dolžan upoštevati, če se o tem lahko prepriča brez posebnega truda. V obravnavanem primeru je toženka trdila, da je pri plačilih podala namen plačila „najemnina“ ali „delno plačilo najemnine“ in to dokazovala z bančnimi potrdili o plačilu (B5-B17). Takšne navedbe namena plačila po presoji višjega sodišča zadostujejo, da se lahko upnik prepriča, da dolžnik plačuje najemnine in jih mora kot take upoštevati na način, da zapira najprej najstarejše odprte obveznosti, ki se nanašajo na plačilo najemnine. Izjema pa je bilo plačilo izvedeno 19. 9. 2019 v znesku 1.300,00 EUR (kar je sicer znesek najemnine), ki je vsebovalo namen „plačilo blaga in storitev“. S takšnim plačilom upnik ne more jasno vedeti, katero izmed več odprtih obveznosti dolžnik plačuje. Zato vsaj za plačilo z dne 19. 9. 2020 ni mogoče jasno ugotoviti, kaj je z njim toženka plačevala in je bila zato tožnica upravičena s tem plačilom pokriti najstarejšo obveznost po datumu zapadlosti, vendar pa ni povedala, katero terjatev je s tem zaprla.

12Višje sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o tem, kako je slednje apliciralo 287. člen OZ v konkretnem primeru, tj. kako je upoštevalo različna plačila toženke, da je prišlo do zaključka, da toženka še dolguje vtoževane zneske. Golo sklicevanje na trditveno podlago tožnice, brez upoštevanja nasprotnih navedb toženke, ne zadostuje (10. točka obrazložitve v zvezi s 4. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe). Sodbe sodišča prve stopnje se v tem delu niti ne da preizkusti, zato je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa je o zahtevku mogoče odločiti že na podlagi trditev in listinskih dokazov, je višje sodišče lahko samo razsodilo o sporu in sodbe sodišča prve stopnje ni razveljavilo ter vrnilo v ponovno sojenje.

13Stranki sta v postopku na prvi stopnji podali vsaka svojo različico vračunavanja plačil, ki pa sta med seboj popolnoma neskladni in se ne ujemata praktično glede nobenega plačila. Tako je npr. tožnica trdila, da je pri računu št. 2019-27, ki se nanaša na plačilo tovornjaka, upoštevala tudi plačili z dne 13. 5. in 21. 5. 2020 (v skupnem znesku 2.300,00 EUR), ki pa jih je toženka označila kot „delno plačilo najemnine“. Pri računih št. 2019-33 in 2019-62 (glede katerih je tožnica sicer umaknila tožbo) in se nanašata na plačilo najemnine, je tožnica upoštevala plačilo z dne 8. 9. 2020, na katerem pa je toženka navedla namen „plačilo tovornjaka MB 815“. Po delnem umiku tožbe je situacija glede plačil, kot jih je navedla tožnica, postala še bolj nepregledna. Toženka je v odgovoru na tožbo podala svojo različico vračunavanja izpolnitev po posameznih računih in celo navedla, da je račune na koncu preplačala. S tem je prevalila procesno trditveno in dokazno breme glede izvedenih plačil nazaj na tožnico. V naslednji pripravljalni vlogi tožnica ni konkretno prerekala navedb toženke glede vračunavanja plačil in samega preplačila, ampak le navedla, da vztraja pri navedbah iz tožbe in da preplačil ni bilo. S tako skopimi navedbami pa ni uspela prevaliti procesnega trditvenega in dokaznega bremena nazaj na toženko. Ne gre za to, da bi morala tožnica z vsako vlogo posebej znova prepisati njen način vračunavanja plačil, ampak da bi morala vsaj pojasniti, kako je ona upoštevala plačila, ki jih je v odgovoru na tožbo navedla toženka in zakaj njena razlaga ni pravilna. V odsotnosti takšnih trditev pa se o utemeljenosti zahtevka nikakor ni mogoče prepričati, zaradi česar je po višini nesklepčen.

14Glede vprašanja obveznosti plačila NUSZ se višjemu sodišču ni več potrebno opredeljevati, ker se ta nanaša na račun št. 2019-62, za plačila tega je bila tožba umaknjena, tožbeni zahtevek pa je že sicer nesklepčen po višini.

15Na podlagi obrazloženega je višje sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

16Sprememba sodba terja tudi spremembo stroškovne odločitve. Toženka je v postopku v celoti uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti njene stroške postopka (154. člen ZPP). Glede na predloženi stroškovnik in Odvetniško tarifo (OT) je toženka upravičena do povračila stroškov za odgovor na dopolnitev tožbe (tar. št. 19/1 OT) – 500 točk, 1. pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT) – 300 točk², zastopanje na naroku (tar. št. 20/1 OT) – 300 točk, 2. pripravljalno vlogo (tar. št. 19/2 OT) – 225 točk, zastopanje na 2. naroku (tar. št. 20/2 OT) – 150 točk, 2% materialni stroški 24,75 točk in 22% DDV. Vrednost točke je 0,60 EUR. Skupno znašajo potrebni pravdni stroški toženke 1.097,82 EUR. Ostale postavke v stroškovniku se zavrnejo kot nepotrebne ali ker so že vsebovane v drugih postavkah.

17Zaradi uspeha s pritožbo je toženka upravičena tudi do povračila stroškov s pritožbenim postopkom (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Ti znašajo 375 točk za pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 2% materialni stroški -7,5 točk in 22% DDV, kar znese 279,99 EUR, k temu pa se prišteje še znesek sodne takse v višini 345,00 EUR. Skupno znašajo pritožbeni stroški toženke 624,99 EUR.

18Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

¹ Kar se nanaša na plačilo najemnine od 16. 3. 2020 do 31. 3. 2020.
² Sprememba vrednosti spornega predmeta po delnem umiku tožbe.