UPRS Sodba I U 530/2019-43

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je inšpektorica Inšpektorata Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) na podlagi 20. člena Odloka o oglaševanju (Uradni list RS, št. 10/2011 z dne 18.2.2011 – v nadaljevanju: Odlok) po uradni dolžnosti tožnici odredila odstranitev dveh objektov za oglaševanje - dveh velikih tabel, ki sta nameščeni na javnem mestu na obcestni zelenici ob pločniku kategorizirane občinske ceste kategorije LZ-zbirna mestna cesta, odsek 212273: ..., v neposredni bližini objekta na naslovu A., iz zemljišča s parc. št. 1653/15 k.o. ... v lasti Mestne občine Ljubljana, ker za navedeno postavitev objektov za oglaševanje (ID ... in ID ...) nima dovoljenja Mestne občine Ljubljana, kot to določa Odlok (1. točka izreka); za izvršitev navedene obveznosti tožnici določila rok 30 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka); odločila, da je tožnica dolžna od odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti Inšpektorat Mestne uprave Mestne občine Ljubljana (3. točka izreka); da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvšitve (4. točka izreka) in da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožnici 25. 8. 2016 uvedel inšpekcijski postopek v zvezi s postavitvijo dveh velikih tabel za oglaševanje na javnem mestu, navedenem v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, ki se nahaja na zemljišču parc. št. 1653/15 k.o. ... v lasti Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju: MOL). Zaradi lažjega ločevanja je prvostopenjski organ tabli označil z ID ... in ID .... Razlog za uvedbo postopka je bila ugotovitev, da sta tabli za oglaševanje postavljeni v neskladju z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu - izvedbeni del (v nadaljevanju: OPN MOL ID) in brez dovoljenja za oglaševanje, izdanega na podlagi Odloka o občinskih cestah. S tako ugotovljenim stanjem v postopku se tožnica ni strinjala. V izjavi z dne 5. 9. 2016 je navedla, da sta bila objekta za oglaševanje postavljena na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z oglaševanjem na javnih mestih 329-124/2007-1 z dne 23. 10. 2007 (v nadaljevanju: Pogodba) z vsemi pridobljenimi soglasji upravnih organov MOL kot za zemljišči 1653/46 in 1653/53, obe k.o. ..., lokacijo, ki sta v pogodbi kot lokacije označena pod zaporednimi številkami 175, 176, 177 in 178 in glasi na parcele številka 1653/46 in 1653/53, obe k.o. .... Navedla je še, da sta oba objekta postavljena skladno z določili OPN MOL ID in vseh v času postavitve veljavnih predpisov, enako kot za oglaševanje na parcelah 1653/46 in 1653/52, k.o. ..., ki sta v zasebni lasti. Izjavi je priložila kopijo navedene pogodbe s prilogo, ki je njen sestavni del - seznamom objektov in naprav za oglaševanje (med katerimi so razvidne tudi zaporedne številke objektov za oglaševanje št. 175, 176, 177 in 178), in kopijo lokacijske informacije ter prometnega soglasja. Prvostopenjski organ tožničinih pripomb in izjave, da gre lahko v navedeni pogodbi tudi za pomoto v zapisu parc. št. zemljišča, na kateri stojita sporna oglaševalska objekta, ni upošteval. Izdal je odločbo 061-636/2016-10 z dne 28. 9. 2016, ki je bila s sodbo tega sodišča I U 159/2017-11 z dne 20. 3. 2018 odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek iz razloga, ker ni raziskal okoliščin glede tega, ali gre pri objektih, ki so v prilogi navedene pogodbe navedeni pod zap. št. 175, 176, 177 in 178, za napako v številkah parcel.

3Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je bilo v ponovnem postopku ugotovljeno, da sporna oglasna objekta stojita na zemljišču parc. št. 1653/15 k. o. ..., ter da tožnica trdi, da gre za objekta, ki sta bila postavljena leta 2006 na lokaciji, ki je v Pogodbi označena pod zap. št. 175, 176, 177 in 178 in glasi na parc. št. 1653/46 in 1653/53, obe k.o. ..., ki je v zasebni lasti, in da gre za dejansko pomoto organa v zapisu parcele. Zato je prvostopenjski organ zaprosil Oddelek za gospodarske dejavnosti in promet (v nadaljevanju: OGDP) kot organ, pristojen za izdajanje dovoljenj po Odloku, za posredovanje informacije, ali gre v primeru zapisa zemljiške parcele v Pogodbi za lokacije pod zap. št. 175 do 178 za napako pri zapisu parc. št. in ali sta sporna objekta postavljena skladno s Pogodbo. OGDP je z dopisom z dne 24. 8. 2018 pojasnil, da je bil seznam lokacij z navedbo parcelnih številk posredovan in parafiran s strani B. d. o. o. in da so v njem kot prilogi Pogodbe pod zap. št. od 175 do 178 navedeni štirje objekti za oglaševanje na parc. št. 1653/46 in 1653/53, obe k.o. ..., ter da je za te lokacije in objekte bila sklenjena pogodba za postavitev oglasnih objektov, medtem ko za postavitev oglasnih panojev na parc. št. 1653/15 k.o. ... MOL ni izdala dovoljenja za oglaševanje, niti ni s tožnico sklenila Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij na tej parceli. Glede na to je prvostopenjski organ, ob ugotovitvi, da med strankama ni sporno, da sta sporna objekta za oglaševanje postavljena na zemljišču 1653/15 k.o. ..., ugotovil, da gre za zemljišče v lasti osebe javnega prava, in sicer gre za javno površino v lasti MOL (37. točka 3. člena OPN MOL ID), ki je pod enakimi pogoji namenjena in dostopna vsakomur, hkrati pa gre tudi za zemljišče, po katerem poteka občinska cesta kategorije LZ, ki prestavlja grajeno javno dobro, kar izhaja iz uradnih evidence elektronske Zemljiške knjige RS. Kot bistveno je prvostopenjski organ nadalje ugotovil, da lokaciji na zemljišču, kjer sta postavljeni sporni oglaševalski tabli, nista predmet Pogodbe in da na zemljišču oziroma parceli 1653/15 k.o. ... glede na OPN MOL ID ni dovoljeno postaviti objektov za oglaševanje ter da sta sporna objekta oziroma tabli na navedenem zemljišču postavljeni brez dovoljenja, izdanega na podlagi Odloka, kar je v nasprotju s prvo alinejo prvega odstavka 10. člena Odloka, ki na javnem mestu prepoveduje oglaševati brez dovoljenja za oglaševanje na podlagi odloka ali v nasprotju z njim. Navedel je, da po 20. členu Odloka nadzor nad izvajanjem njegovih določb opravlja Inšpektorat Mestne uprave MOL (v nadaljevanju Inšpektorat MU MOL), ki v primeru, ko ugotovi, da je objekt za oglaševanje postavljen na javnem mestu brez dovoljenja po odloku, odredi takojšnjo odstranitev objekta. Navedel je, da tudi iz dvanajstega odstavka 60. člena OPN MOL ID izhaja, da je treba za postavitev objekta za oglaševanje na javnih površinah pridobiti dovoljenje organa Mestne uprave MOL, pristojnega za gospodarske javne službe ter da po 15. točki tega člena izvajanje oglaševanja na javnih površinah v MOL določa Odlok o oglaševanju, za nadzor katerega je pristojen Inšpektorat MU MOL, saj kršenje prve alineje prvega odstavka 10. člena predstavlja prekršek, za katerega je v 22. členu Odloka predpisana globa. Glede na ugotovljeno je na podlagi drugega odstavka 20. člena Odloka v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 10. člena Odloka sprejel navedeno odločitev oziroma izrekel odrejeni ukrep. Pojasnil je še, da je odrejeni ukrep izdal na podlagi Odloka, ki je glede oglaševanja na javnem mestu specialen predpis in kot tak prevlada nad splošnejšimi predpisi, v okviru katerih je bil izveden inšpekcijski nadzor dne 25. 8. 2016.

4Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Navaja, da pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe predstavljajo določbe 1. člena, prve alineje 10. člena, drugega odstavka 20. člena Odloka in posredno tudi določba prve alineje 9. člena Odloka, ki veže postavitev objekta za oglaševanje na dovoljenje iz tega Odloka. Poudarja, da je za odločitev pravno pomembno dejstvo, ali je za postavitev objektov za oglaševanje pridobljeno dovoljenje. Meni, da se je prvostopenjski organ dovolj jasno opredelil do tožničinih pripomb v postopku, da je upošteval navodila sodišča in raziskal okoliščine ter ugotovil, da zaporedne številke v Pogodbi od 175 do 178 ne predstavljajo spornih objektov in da torej ne gre za pomoto v številkah, kot zatrjuje tožnica. Zaključuje, da sta sporna objekta postavljena na javnem mestu brez dovoljenja pristojnega oddelka MU MOL. Dodaja še, da Odlok za pridobitev oziroma izdajo dovoljenja predpisuje več pogojev in poseben postopek, česar ne more nadomestiti izjava tožnice, da sporna oglaševalska objekta stojita na istem mestu že od leta 2006 in da do uvedbe inšpekcijskega postopka nista bila sporna.

5Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

6Navaja, da je ves postopek (prvi in ponovljen) nasprotovala trditvi upravnih organov, da za predmetna objekta nima dovoljenja, pri čemer se je sklicevala na Pogodbo, v kateri sta objekta za oglaševanje, ki sta predmet tega postopka, navedena pod številkami 175, 176, 177 in 178 in pojasnjevala, da so v Pogodbi sicer zapisane drugačne parc. št. lokacije, za katero je na njeni podlagi dobila dovoljenje za postavitev oglasnih objektov, in poudarjala, da gre, kljub napačnemu zapisu nepremičnine, za dovoljene objekte za oglaševanje.

7Prvostopenjski organ v ponovnem postopku ni upošteval navodil sodišča, saj ni raziskal okoliščin glede identitet objektov in tako ni raziskal dejanskega stanja v skladu z navodili sodišča. Opredeliti bi se namreč moral do tega, ali zaporedne številke v Pogodbi dejansko predstavljajo sporna objekta ali ne. Že ves čas trdi, da je prišlo pri zapisu Pogodbe do tipkarske napake pri določitvi pravilne parcelne številke. Objekta za oglaševanje že ves čas od leta 2006 stojita na istem mestu in sta v Pogodbi navedena pod zap. št. 175, 176, 177 in 178, pri katerih sta napisani parc. št. 1653/46 in 1653/52, obe k.o. ..., ki sta sosednji in mejni parceli parcele s parc. št. 1653/15 k.o. .... Ker sta sporna oglaševalska objekta predmet Pogodbe pod navedenimi zaporednimi številkami, sta postavljena v skladu z danim dovoljenjem. Napake doslej ni opazila, ker inšpekcijski postopek glede predmetnih tabel ni bil uveden že prej. Poudarja, da so ključne zaporedne številke objektov oziroma številke 175, 176, 177 in 178, ki dejansko predstavljajo sporna objekta z ID ... in ID ..., in ne zapis lokacije oziroma parcelne številke. Zatrjevana pomota ni nič nenavadnega, saj objekta stojita na meji med navedenimi nepremičninami in trenutna natančna lokacija glede obdobja zapisa in nenatančnost geodetskih podlag očitno ne ustreza lokaciji, navedeni v Pogodbi. Pomota je nastala zaradi neažuriranih zemljevidov geodetskih izmer v tistem času. Parcelne številke za objekte pod zap. št. 175 do 178 so očitno zapisane napačno, zato bi prvostopenjski organ moral preveriti identiteto objektov, zapisanih pod zap. št. 175 do 178, po drugačnih metodah in s ponovnim sklicevanjem na Pogodbo. Ker tega ni storil, je zmotno ugotovil dejansko stanje.

8Nadalje prvostopenjskemu organu očita, da je glede na to, da sta bila predmetna oglaševalska objekta ob postavitvi skladna z vso takrat veljavno zakonodajo in so bila za njuno postavitev pridobljena vsa potrebna soglasja in dovoljenja, s tem, ko je pri svoji odločitvi uporabil predpisa, in sicer OPN MOL ID in Odlok o oglaševanju, ki naknadno in spreminjajoče posegata v že nastala dejanska stanja pred njunim sprejemom, postopal protizakonito in protiustavno in torej kršil 155. člen Ustave RS. Gre namreč za poseg v že pridobljene pravice tožnice.

9Poudarja, da je za sporna oglaševalska objekta ves čas redno plačevala občinsko takso in da ne bi bilo logično, da bi MOL takso zaračunavala, če se z njuno postavitvijo ne bi strinjala. To naj bi bil še dodaten dokaz za to, da je za sporna objekta po Pogodbi dobila vsa potrebna soglasja oziroma dovoljenja. S Pogodbo je namreč bilo poleg potrebnih soglasij oziroma dovoljenj za reklamne panoje iz seznama, ki je njen sestavni del, urejeno tudi plačevanje občinske takse. Soglasja oziroma dovoljenja so bila izdana ravno s podpisom pogodbe. V nasprotnem primeru namreč MOL ne bi izdajala odločb za plačilo občinskih taks. Te so bile predmet obračuna izključno za objekte, ki imajo pridobljena vsa ustrezna soglasja oziroma dovoljenja in so postavljena na javnih mestih. To izhaja iz 22. člena Odloka o oglaševanju (Uradni list RS, št. 87/1999) in iz prvega odstavka 11. člena novega Odloka o oglaševanju (Uradni list RS, št. 10/2011). MOL je tožnici obračunavala občinsko takso do 30. 6. 2014, kot to izhaja iz odločbe MOL z dne 6. 5. 2014. Nadalje pojasnjuje, da so se skladno s Pogodbo reklamni panoji iz Seznama, ki je njen sestavni del, glede na novo sprejeti OPN MOL ID, razdelili na dve skupini. Očita, da tudi drugostopenjski organ materialnih predpisov, ki so služili kot podlaga za izdajo odločbe, ni uporabil skladno z njihovim namenom, saj relevantnih določb sploh ni uporabil in ni spoštoval splošnih načel pravnega reda, zaradi česar ji je bila tudi na drugi stopnji kršena pravica do pravnega varstva in je prišlo do enakih bistvenih kršitev določb postopka kot pri prvostopenjskemu organu.

10Zahteva, da sodišče razpiše glavno obravnavo, na kateri naj zasliši zakonitega zastopnika tožnice C.C., ki bo izpovedal o ozadju postavitve spornih oglaševalskih objektov, predvsem pa o škodi, ki bi z izvršitvijo izrečenega ukrepa nastala tožnici. Poudarja, da v nobeni fazi postopka pred upravnimi organi ni bilo izvedeno ustno zaslišanje. V zadevi so namreč ključna dejanska in ne samo pravna vprašanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izreku in obrazložitvi izpodbijanih odločb. Meni, da je bilo dejansko stanje popolno in točno ugotovljeno in da so bili uporabljeni ustrezni procesni in materialni predpisi. Ugotovila je, da sporna objekta nimata potrebnega soglasja, pri čemer se sklicuje tudi na OPN MOL ID, ki je začel veljati 23. 10. 2010, iz katerega dejansko izhaja, da lokacija oziroma zemljišče s parc. št. 1653/15 k.o. ... ni določeno kot območje za oglaševanje. Ugotovila je tudi, da zaporedne številke v Pogodbi 175, 176, 177 in 178 ne predstavljajo spornih objektov za oglaševanje ID ... in ID ... in da sta le ta postavljena na javnem mestu, na parceli št. 1653/15, k.o. ..., ki je v lasti MOL, brez dovoljenja pristojnega oddelka MU MOL. Ugotovila je torej vsa za odločitev pomembna dejstva in pravilno presodila izvedene dokaze, zato je njena odločitev pravilna in zakonita. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12V pripravljalni vlogi z dne 13. 9. 2016 tožnica med drugim še navaja, da je treba upoštevati voljo strank, ki sta jo imeli ob sklenitvi Pogodbe. Ugovarja, da informacije, pridobljene pri OGDP, niso dokazno podprte, zato se jih ne da preizkusiti in se jih ne sme upoštevati.

13Toženka v pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2020 navaja, da je tožnica leta 2006 na več mestih v MOL nezakonito postavila 278 oglasnih panojev in od nje zahtevala, da ji izda odločbe s soglasjem za postavitev, pri čemer pa nikoli ni podala vloge za postavitev oglasnih panojev na parc. št. 1653/15, 1653/46 in 1653/52, vse k.o. .... Z odločbo št. 061-24/2006 z dne 21. 12. 2006 je tožnici (tedaj D. d. o. o.) naložila, da odstrani 4 enostranske oglaševalske objekte na parc. št. 1653/15 k.o. ..., saj gre za javno površino, na kateri ni dopustno postavljati oglaševalskih panojev skladno z Odlokom o ureditvenem načrtu za območje urejanja ŠP 4/1-1 - Avtotehna (Uradni list RS, št. 6/94 in 78/10, v nadaljevanju: Odlok - Avtotehna). Iz navedenega izhaja, da je že leta 2006 obstajala parc. št. 1653/15, prav tako sta obstajali tudi zemljiški parceli parc. št. 1653/46 in 1653/52, kot je vse do danes. Zemljiškoknjižno stanje in parcelne meje se niso spreminjale, saj sta bila leta 2006 zemljiška knjiga in kataster stavb že v celoti vzpostavljena. Parc. št. 1653/15 je bila z odločbo OGDP z dne 12. 6. 2006 razglašena kot grajeno javno dobro. Ni res, da sporna oglaševalska objekta stojita na meji med parcelnimi št. 1653/15, 1653/46 in 1653/52. Ne gre za nobene napake oziroma nenatančnosti geodetskih podlag. Tožnici je že vse od leta 2006 znano, da mora umakniti objekte, ki se nahajajo na parc. št. 1653/15. Tožnica (tedaj B. d. o. o.) in MOL sta dne 23. 10. 2007 sklenili Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z oglaševanjem na javnih mestih št. 329-124/2007-1 z dne 23. 10. 2007 (v nadaljevanju: Pogodba), priloga katere je tudi Seznam oglaševalskih mest za obdobje do 1. 9. 2007 (v nadaljevanju: Seznam). Na Seznamu so pod zaporedno št. 175, 176, 177 in 178 navedeni objekti, ki se nahajajo na parc. št. 1653/46 in 1653/52 k.o. ..., s pripisom "zasebno", kar je mišljeno kot zasebna nepremičnina. Seznam ne vsebuje parc. št. 1653/15 k.o. ..., na kateri se nahajata sporna objekta, ki sta predmet postopka. Namen sklenitve Pogodbe je bila začasna ureditev obstoja (postavitve) in ureditve plačila za že postavljene objekte. Glede na določbe Pogodbe je jasno, da ni bilo obojestranske pogodbene volje, da bi MOL odobrila postavitev objektov ali že postavljene objekte na katerikoli drugi lokaciji, ki v pogodbi ni izrecno omenjena, med drugim tudi na parc. št. 1653/15, ki v Pogodbi ni navedena. Za postavitev panojev na parc. št. 1653/15 MOL tudi ni nikoli izdala dovoljenja ali soglasja za oglaševanje, niti ni, kot že navedeno, s tožnico za to parcelo sklenila Pogodbe. Je pa Pogodba bila sklenjena za drugi parceli, in sicer parc. št. 1653/46 in 1653/52.

14Da ne gre za tipkarsko napako, izhaja tudi iz dejstva, da je v Seznamu pri parc. št. 1653/46 in 1653/52 navedeno "zasebno", kar še dodatno dokazuje, da ne gre za pomoto, saj ti nepremičnini resnično nista lastnina MOL. Navedeno izhaja tudi iz odločbe št. 329-124-2007-2 z dne 26. 10. 2007, po kateri je bila tožnica dolžna plačati občinsko takso za oglaševanje na območju MOL za čas od 25. 7. 2007 do 31. 12. 2007¹. Iz 2. točke te odločbe izhajajo lokacije oglaševalskih tabel pod zap. št. 175, 176, 177 in 178, ki se nahajajo na parc. št. 1653/46 in 1653/52 k.o. ..., ni pa navedenih spornih objektov, ki se nahajata na parc. št. 1653/15 k.o. ..., ki v odločbi ni navedena. To dokazuje, da se je takrat taksa plačevala prav za oglaševanje na parc. št. 1653/46 in 1653/52 k.o. .... Z odločbo št. 329/2012-29 z dne 6. 5. 2014 je bila ponovno odmerjena občinska taksa za obdobje od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014, pri čemer so pod zap. št. 156, 157, 158 in 159 navedeni objekti, ki se nahajajo na parc. št. 1653/46 in 1653/52 k.o. .... Tudi v tej odločbi ni nikjer omenjena parc. št. 1653/15 k.o. .... Zoper to odločbo se je tožnica pritožila, ker naj bi se objekti, na katerih se oglašuje, nahajali na zemljiščih, ki so v zasebni lasti. MOL je po vpogledu v zemljiško knjižni izpisek za parc. št. 1653/46 in 1653/52 k.o. ... ugotovila, da nepremičnini nista v lasti MOL, zato je pritožbi ugodila in tožnici ni bilo potrebno plačati občinske takse za objekte na navedenih parcelnih številkah. V pritožbi je tožnica navedla spisek napačno navedenih parc. št. nepremičnin, na katerih se izvaja oglaševanje, med njimi pa ni navedenih parc. št. 1653/46 in 1653/52. Parc. št. 1653/15 ni vsebovana v nobeni odločbi, pogodbi, seznamu oziroma dovoljenju, ki niti ne obstaja. Ni prišlo do zmote v zapisu parcelnih številk. Na parc. št. 1653/15 tudi nikoli ni bilo dopustno postavljati oglaševalskih objektov, ne po predpisih iz leta 2006 ne po sedaj veljavnih predpisih.

15Tožnica prireja svoje trditve. V predmetnem postopku poudarja, da naj bi bile ključne zaporedne številke objektov (to so 175, 176, 177 in 178) in ne zapis lokacije (parcelne številke), ker naj bi bile te zapisane napačno. Vendar je leta 2014 zatrjevala prav nasprotno, in sicer, da so ključne parcelne številke - lokacije in na tej podlagi zatrjevala, da ni dolžna plačevati občinske takse, ker se objekta nahajata na zasebnih površinah, ki niso v lasti MOL. Za sporna objekta, ki se nahajata na javni površini, se taksa nikoli ni plačevala. Pogodba je bila sklenjena za določen čas, zato nobena dovoljenja, tudi v primeru, če bi za predmetne objekte obstajala, a ne obstajajo, objektivno ne bi mogla veljati za nedoločen čas. Do uvedbe predmetnega postopka tožnica tudi nikoli ni zatrjevala, da naj bi prišlo do tipkarske napake. Da zatrjuje neresnico, izhaja iz lokacijske informacije Oddelka za urbanizem MOL št. 3501-365/06(294248) JV z dne 28. 2. 2006. Nepremičnina 1653/15 k.o. ... po Odloku - Avtotehna ni bila predvidena za oglaševanje. Na tožnici je trditveno in dokazno breme, da naj bi bila pogodbena volja obeh strank, da v pogodbo vključita tudi parc. št. 1653/15. Seznam parcelnih številk je predložila ravno tožnica, ki ga je tudi sama pripravila, zato so njene navedbe, da je na toženki dokazno breme, da dokazuje, kaj naj bi predstavljale zaporedne številke v pogodbi, nesmiselne. Prav tako je pravni nonsens in življenjsko nelogično stališče tožnice, da naj bi imela na podlagi pogodbe, sklenjene za določen čas, še vedno veljavna soglasja, ki naj bi bila dana prav s takšno pogodbo.

16Tožnica tudi ni dokazala, kdaj je sporna objekta postavila, in sicer ni dokazala, da ju je postavila leta 2006. Ni se strinjala s samovoljno postavitvijo objektov, temveč je s Pogodbo za določen čas le začasno dopustila obstoj nezakonito postavljenih objektov na zasebnih površinah, med drugim tudi na parc. št. 1653/46 in 1653/52, za kar je tožnici tudi obračunala občinsko takso, ki pa ji jo je prenehala obračunavati po sprejemu odločbe ustavnega sodišča, po kateri se ne sme zaračunavati občinske takse za oglaševanje na zasebnih površinah. Glede na to so nesmiselne trditve tožnice, da bi bilo nelogično, da bi MOL takso za predmetna oglaševalska objekta zaračunavala, če se z njuno postavitvijo ne bi strinjala. Objekti na parc. št. 1653/15 k.o. ..., ki je javna površina v lasti MOL, so postavljeni nezakonito vsaj od izdaje odločbe št. 061-24/2006, po kateri bi tožnica morala odstraniti 4 oglaševalske table, za katere nikoli ni dobila soglasja za postavitev oziroma odobritve s strani MOL. Prostorski akt, ki je v letu 2006 določal merila in pogoje za posege v prostor na območju zemljišča s parc. št. 1653/15 k.o. ..., je bil Odlok – Avtotehna, po katerem na zemljišču s parc. št. 1653/15 k.o. ... ni bila predvidena postavitev objektov za oglaševanje ali drugih pomožnih objektov. Pravno podlago za določanje lokacij, izdajanje soglasij in dovoljenj za področje oglaševanja pa sta v letu 2006 predstavljala Odlok o oglaševanju (Uradni list RS, št. 87/99, 69/04 - obvezna razlaga in 66/07) in Pravilnik o merilih za določitev lokacij in o lokacijah za oglaševanje (Uradni list RS št. 65/00 in 82/01: v nadaljevanju: Pravilnik). Skladno s 3. členom navedenega odloka se lokacije in namen rabe objektov in naprav za oglaševanje določijo s prostorskimi izvedbenimi akti MOL in s Pravilnikom, ki pa na zemljišču s parc. št. 1653/15 k.o. ... ne dopušča postavitve velikih samostoječih tabel. Pogodba je bila sklenjena za določen čas ravno iz razloga, ker tožnica ni imela soglasij za postavitev reklamnih panojev in sta stranki s Pogodbo za čas njenega trajanja uredili plačilo nadomestila za (nezakonito) postavljene reklamne panoje. Zato so tudi „soglasja“ (v smislu toleriranja oglasnih panojev, postavljenih brez predhodnega soglasja MOL) logično na podlagi Pogodbe dana zgolj za določen čas. S prenehanjem pogodbe (bodisi z razvezo bodisi z nastopom razveznega pogoja) pa mora tožnica objekte odstraniti. Pogodba pa ni bila sklenjena za javno zemljišče v lasti MOL parc. št. 1653/15, temveč za druga zemljišča v zasebni lasti, kar v času podaje izjave z dne 5. 9. 2016 za tožnico niti ni bilo sporno.

17Za sporna objekta, ki stojita na parc. št. 1653/15 k.o. ..., ki evidentno ni predmet Pogodbe, saj je ni na Seznamu, tudi nikoli ni bilo dano nobeno soglasje ali dovoljenje za postavitev objektov na tej nepremičnini. Skladno s pogodbenim dogovorom o razveznem pogoju je Pogodba in z njo dano soglasje tožnice prenehalo veljati s trenutkom sprejema: Odloka o občinskem prostorskem načrtu MOL - izvedbeni del (Uradni list RS, št. 78/10 in drugi - v nadaljevanju OPN MOL ID), ki je začel veljati 23. 10. 2010 (sprejet dne 5. 7. 2010 in objavljen v Uradnem listu RS, št. 78 z dne 8. 10. 2010) in Odloka o oglaševanju, ki med drugim določa občinske takse za oglaševanje in je začel veljati 5. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 10/2011 z dne 18. 2. 2011.) S tem dnem se je izpolnil razvezni pogoj. Za presojo veljavnosti soglasja se ne uporablja vsebina OPN MOL ID (60. člen in 104. člen), saj sta se stranki skladno z načelom pogodbene avtonomije dogovorili, da soglasje preneha že z nastopom dejstva sprejema OPN MOL ID, ne glede na to, kaj bi bilo v njem določeno. Avtomatičnega prenehanja soglasja pa stranki nista dogovorili le v 10. členu (razvezni pogoj), pač pa sta ga vključili že v uvodno ugotovitev (1. člen) in ga s tem povzdignili na nivo kavze.

18Tožnica ni imela nobenega soglasja ali dovoljenja za postavitev spornih objektov za oglaševanje na javni površini, parc. št. 1653/15 k.o. ..., na nobeni materialni podlagi, sploh pa ne za nedoločen čas. Trditve, da naj bi imela pridobljena vsa potrebna soglasja in dovoljenja, ni dokazala. Tudi ni res, da sporna objekta nikoli nista bila sporna, saj je že z izdajo odločbe z dne 21. 12. 2006 zahtevala njuno odstranitev, kar je ponovno zahtevala leta 2016, pri čemer je rezultat te zahteve predmetna tožba, vložena v ponovljenem postopku. Že ob sklepanju Pogodbe je MOL pripravljala nov OPN MOL. V času podpisa Pogodbe je veljal Odlok o oglaševanju (Ur. l. št. 87/1999 s spremembami), ki je v drugem odstavku 10. člena določal, da je stranka dolžna po preteku obdobja, določenega v dovoljenju, v katerem je bila upravičena uporabljati razpisano lokacijo, odstraniti objekt ali naprave za oglaševanje v najkrajšem možnem roku, ki ne sme biti daljši od 30 dni. Zato je jasno, da noben kasneje sprejet odlok ni mogel podaljševati nobenih pogodb ali dovoljenj. Sicer pa se tožnica niti ne more opirati na določbe OPN MOL ID, saj ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. Navedena lokacija parc. št. 1653/15 k.o. ... po OPN MOL ID ni predvidena za postavitev oglaševalskih objektov. Tožnica pa ne izpolnjuje tudi drugih pogojev po 60. členu OPN MOL ID, niti po 104. členu OPN MOL ID. Po 60. členu namreč ni pridobila dovoljenja MOL, niti objekta nista postavljena v skladu s 60. členom MOL, saj stojita na zelenici ob vozišču, kar ni dopustno. Prav tako niso izpolnjeni pogoji po 104. členu. Sicer pa je stališče, ki ga zagovarja tožnica, nesorazmerno, saj dejansko trdi, da je pridobila pravico oglaševati „za vedno“. Ker ne obstaja podlaga, na podlagi katere bi tožnica lahko imela postavljena sporna objekta, je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. MOL s sprejemom OPN MOL ID tudi ni posegla v že pridobljene pravice in ni mogoče govoriti o retroaktivnosti. Tudi sicer pa ima MOL na svojem območju pravico, da sprejema predpise, ki se nanašajo na njeno premoženje. Zavezujeta jo Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti in Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence. Po Zakonu o lokalni samoupravi oglaševanje in njegovo urejanje spadata v izvirno pristojnost občine. MOL je področje oglaševanja uredila z Odlokom o oglaševanju (Uradni list RS, št. 10/2011 z dne 5. 3. 2011), ki je nadomestil prejšnji Odlok o oglaševanju in Pravilnik in v katerem so med drugim določeni tudi pogoji za pridobitev dovoljenja za oglaševanje. Ugovarja zaslišanju C.C., saj je direktor tožnice šele od 20. 8. 2010, zato ne more izpovedati ničesar glede postavitve spornih oglaševalskih objektov kot tudi ne ničesar v zvezi z okoliščinami sklepanja pogodbe, kar pa niti ni ključno. Kakšna škoda naj bi tožnici nastala z odstranitvijo objektov pa je za predmetni spor nerelevantno.

19Sodišče je v zadevi dne 5. 7. 2021 opravilo glavno obravnavo. Na naroku za glavno obravnavo je tožnica ugovarjala, da je toženka z navedbami iz pripravljalne vloge z dne 14. 12. 2020 prekludirana, ker prvostopenjski organ v ponovnem postopku ni upošteval navodil sodišča, in sicer ni raziskal, kaj pomenijo zaporedne številke iz seznama, ki je del pogodbe, in ali dejansko predstavljajo sporna objekta, kot zatrjuje v tožbi. Toženka pa je navedla, da ugovor prekluzije ni utemeljen, ter da je z navedeno vlogo le podrobneje pojasnila vsebino spora ter njegovo materialno pravno podlago. Sodišče se strinja s toženko. Ugovor prekluzije ni utemeljen, kar bo pojasnjeno oziroma razvidno iz nadaljevanja obrazložitve.

20V dokaznem postopku je sodišče prebralo listine v sodnem spisu, vključno s prilogami tožnice (A 1 do A 9) in toženke (B 1 do B 19) in listine v upravnem spisu, dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožnice C.C. pa je zavrnilo, ker gre na podlagi tretjega 20. člena oziroma 52. člena ZUS-1 za nedopustno tožbeno novoto. Po navedenih določbah ZUS-1 lahko tožnik v tožbi predlaga dokaze, ki jih ni predlagal že pred izdajo izpodbijanega akta (novi dokazi) le, če pojasni oziroma upraviči, zakaj jih ni mogel navesti že v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica je na vprašanje sodišča, zakaj tega dokaznega predloga ni podala v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, temveč šele v tožbi zoper to odločbo, navedla, da ga je podala že v tožbi z dne 27. 1. 2017, s katero je izpodbijala odločbo, izdano v prvotnem postopku ter da je v okviru inšpekcijskega postopka C.C. kot njen zakoniti zastopnik podal izjavo z dne 5. 9. 2016. Navedene tožničine trditve ne vplivajo na presojo, da gre v tem primeru za nedovoljeno tožbeno novoto. Iz njih namreč izhaja, da je tožnica ta dokazni predlog podala prepozno, pri tem pa kljub pozivu sodišča ni obrazložila, zakaj ga ni navedla že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da tega dokaznega predloga tožnica tudi v prvotnem postopku ni podala pravočasno, tj. do izdaje odločbe, čeprav je v tej fazi postopka imela možnost navajati dejstva in predlagati dokaze. Prvostopenjski organ jo je z dopisom št. 061-636/2016-4 z dne 29. 8. 2016 obvestil o uvedbi inšpekcijskega postopka in o ugotovitvah v zvezi z njim, in sicer ji je poslal zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru št. 061-636/2016-2 z dne 25. 8. 2016 ter jo pozval, da v roku 5 dni nanj poda morebitne pripombe in se izjavi o dejstvih in okoliščinah v zvezi s predmetom nadzora. Tožnica se je na navedeni poziv odzvala in je po s strani njenega zakonitega zastopnika C.C. pooblaščeni odvetniški pisarni podala izjavo z dne 5. 9. 2016, v kateri dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika ni podala. Ker tožnica tudi po izrecnem pozivu sodišča na glavni obravnavi, zakaj tega dokaznega predloga ni podala pravočasno, za to ni podala opravičljivih razlogov, je s podajo tega dokaznega predloga prekludirana (52. člen ZUS-1). Ne glede na to pa sodišče dodaja, da izvedba tega dokaznega predloga tudi ni potrebna. Po navedbah tožnice naj bi C.C. izpovedal o ozadju postavitve spornih objektov, kar za odločitev v konkretnem primeru ni relevantno. Tožnica pa je ta dokazni predlog predlagala tudi glede škode, ki bi ji z izvršitvijo izrečenega ukrepa oziroma z odstranitvijo spornih tabel nastala, kar za predmetni spor prav tako ni relevantno.

K točki I. izreka

21Tožba ni utemeljena.

22Sodišče uvodoma ugotavlja, da se je od vpisa v sodni register firma tožnice večkrat spremenila, in sicer od vpisa v sodni register 26. 10. 2004 do 26. 2. 2007: D., oglaševanje in storitve d.o.o.; od 26. 2. 2007 do 31. 8. 2010: B., oglaševanje in storitve, d.o.o. in od 31. 8. 2010 dalje: E. podjetje za marketing d.o.o., kar je razvidno iz zgodovinskih izpiskov iz AJPES-a za tožnico (prilogi B 3 in B 4).

23V obravnavani zadevi je sporno, ali imata objekta za oglaševanje, in sicer dve veliki tabli, ki ju je prvostopenjski organ zaradi lažjega ločevanja označil z ID ... in ID ... in se nahajata na javnem mestu na obcestni zelenici ob pločniku kategorizirane občinske ceste kategorije LZ - zbirna mestna cesta, odsek ..., ... na zemljišču s parc. št. 1653/15 k.o. ..., ki je v lasti MOL, dovoljenje MOL, kot to določa Odlok o oglaševanju (Ur. l. RS, št. 10/2011 z dne 18. 2. 2011 - v nadaljevanju: Odlok). Da sta sporni tabli, na kateri se nanaša izpodbijana odločba, postavljeni na navedeni lokaciji na zemljišču s parc. št. 1653/15 k.o. ... ter da je to zemljišče v lasti MOL in predstavlja javno dobro, med strankama ni sporno. Da je bila navedena parc. št. z odločbo MOL, OGDP, z dne 12. 6. 2006 razglašena kot grajeno javno dobro, pa izhaja tudi iz izpisa iz zemljiške knjige (priloga B 7). Med strankama tudi ni sporno, da sta sklenili Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z oglaševanjem na javnih mestih 329-124/2007-1 z dne 23. 10. 2007 (prilogi A8 in B9 - v nadaljevanju: Pogodba). Po 2. členu Pogodbe je njen sestavni del Seznam oglaševalskih mest za obdobje do 1. 9. 2007 (v nadaljevanju Seznam), v katerem je navedenih 278 oglaševalskih objektov tožnice, nameščenih na javnih mestih na območju MOL.

24Navedeni Odlok v 1. členu med drugim določa pogoje in način pridobitve dovoljenj za oglaševanje na javnem mestu in občinsko takso za oglaševanje na javnem mestu na območju MOL, v 2. členu pa določa, da so vrste objektov za oglaševanje ter lokacije oziroma območja za njihovo postavitev določene v Odloku o občinskem prostorskem načrtu MOL - izvedbeni del (v nadaljevanju OPN MOL ID) in odlokih o podrobnih prostorskih načrtih (v nadaljevanju OPPN). Pogoji za pridobitev dovoljenja za oglaševanje so določeni v 4. členu Odloka, med drugim tudi, da je lokacija za oglaševanje v skladu z OPN in OPPN (prva alineja). Po 10. členu Odloka o oglaševanju v zvezi z Odlokom o spremembah Odloka o oglaševanju (Ur. l. RS, št. 38/2013 z dne 3. 5. 2013) je med drugim na javnem mestu prepovedano oglaševati brez dovoljenja za oglaševanje iz tega odloka ali v nasprotju z njim (prva alineja). Po 11. členu Odloka je stranka, ki pridobi dovoljenje za oglaševanje iz tega odloka, zavezanec za plačilo občinske takse za oglaševanje. Po 20. členu Odloka nadzor nad izvajanjem določb Odloka opravlja Inšpektorat Mestne uprave MOL (v nadaljevanju Inšpektorat MU MOL), ki v primeru, ko ugotovi, da je objekt za oglaševanje postavljen na javnem mestu brez dovoljenja iz Odloka, odredi takojšnjo odstranitev objekta.

25Sodišče prvenstveno poudarja, da je na strani tožnice trditveno in dokazno breme za to, da ima za postavitev spornih objektov za oglaševanje dovoljenje, kot ga predpisuje Odlok. Pri tem sodišče ugotavlja, da tožnica niti ne trdi, da ima dovoljenje, izdano na podlagi Odloka. Trdi namreč, da iz Pogodbe izhaja, da ima vsa potrebna soglasja oziroma dovoljenja za postavitev spornih tabel, in sicer trdi, da so ji bila le-ta dana s podpisom Pogodbe.

26V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da ne drži tožničina tožbena trditev, da že ves čas postopka (prvotnega in ponovnega) trdi, da sta objekta za oglaševanje, ki sta predmet tega postopka, v Pogodbi oz. Seznamu kot njenem sestavnem delu navedena pod številkami 175, 176, 177 in 178 in da je prišlo pri zapisu Pogodbe do tipkarske napake pri določitvi pravilne parcelne številke. Drži očitek toženke, da tožnica v prvotnem inšpekcijskem postopku oziroma v postopku pred prvostopenjskim organom niti ni trdila, da sta sporni tabli oziroma objekta za oglaševanje navedena v Pogodbi oziroma Seznamu pod zaporednimi številkami 175 do 178 in kot taka predmet Pogodbe, temveč je to začela trditi šele kasneje, in sicer šele v pritožbi z dne 17. 10. 2016 zoper prvostopenjsko odločbo z dne 28. 9. 2016 - torej po izdaji prvostopenjske odločbe v prvotnem postopku. V izjavi z dne 5. 9. 2016 (priloga B 17) je tožnica med drugim navedla, da sta objekta za oglaševanje postavljena na parceli št. 1653/15 k.o. ..., ki je v lasti MOL, že ves čas, čeprav iz Pogodbe to ni razvidno, pri čemer je njuna lokacija skladna s 60. členom OPN MOL ID in izpolnjujeta vse kriterije po 104. členu OPN MOL ID. Ne glede na to pa je še pojasnila, da so bila zanju skladno z veljavnimi predpisi, enako kot (op. oziroma poudarek sodišča) za oglaševanje na parc. št. 1653/46 in 1653/53, obe k.o. ..., ki sta v zasebni lasti, izdana prometno in ostala potrebna zakonska soglasja k njuni postavitvi, in sicer na podlagi Pogodbe (zap. št. 175,176,177 in 178), pri čemer so ta soglasja še vedno veljavna in predstavljajo pravno podlago za njuno postavitev, saj ne prenehajo s prenehanjem veljavnosti Pogodbe. Iz navedene izjave izhaja, da je tožnica v inšpekcijskem postopku trdila, da ima za sporni tabli pridobljena vsa soglasja toženke, in sicer enako kot za table, ki so postavljene na zemljiščih 1653/46 in 1653/53 k.o. ... in ki so v Seznamu (prilogi Pogodbe) navedene pod zap. št. 175, 176, 177 in 178. Iz navedenih trditev tožnice jasno izhaja, da gre za različne table oziroma da tabli, na kateri se nanaša izpodbijana odločba in ki stojita na parc. št. 1653/15 k.o. ..., nista zajeti med štirimi tablami, ki so pod zaporednimi številkami 175, 176, 177 in 178 navedene v Seznamu in ki stojijo na parc. št. 1653/46 in 1653/53 k.o. ... oziroma da nista vključeni v Seznam kot sestavni del Pogodbe in s tem posledično nista predmet Pogodbe. V pritožbi z dne 17. 10. 2016 zoper prvostopenjsko odločbo z dne 28. 9. 2016 pa je tožnica med drugim navedla, da so bila na podlagi Pogodbe za lokacije, ki so navedene v njeni prilogi, dana vsa potrebna soglasja oziroma dovoljenja v skladu z veljavno zakonodajo, kar velja tudi za sporna oglaševalska objekta, ki stojita na parc. št. 1653/15 k.o. ..., kljub temu, da to ni zapisano v Pogodbi in da v zvezi s tem predvideva, da je pri zapisu Pogodbe prišlo do tipkarske napake oziroma pomote pri določitvi pravilne parcelne številke. Nadalje je navedla, da sporna objekta od leta 2006 stojita na istem mestu in sta v Pogodbi navedena pod zap. št. 175, 176, 177 in 178, pri katerih sta v pogodbi napisani parc. št. 1653/46 in 1653/53, obe k.o. ..., ki sta sosednji in mejni parceli parcele s parc. št. 1653/15 k.o. ..., ter da gre v konkretnem primeru nedvomno za isto lokacijo in ista reklamna panoja, le da je pri določitvi pravilne parc. št. prišlo do napake oz. pomote. V tej pritožbi je torej tožnica prvič podala trditve, da sta sporni tabli zajeti v Seznamu in sicer pod zaporednimi številkami 175, 176, 177 in 178. Tožeča stranka je torej v pritožbi spremenila trditve o bistvenih dejstvih. Iz njenih trditev izhaja, da je do pritožbe trdila, da sta predmet izpodbijane odločbe drugi dve tabli, kot pa navedene štiri table iz Seznama, pri čemer pa ima zanju vsa soglasja, enako kot za te štiri table iz Seznama, šele v pritožbi pa je prvič začela trditi, da sta sporni tabli zajeti med temi štirimi tablami, označenimi z zap. št. 175 do 178, in začela zatrjevati tipkarsko pomoto pri navedbi parcelnih številk pri teh štirih tablah. Pri teh trditvah je nato tožnica vztrajala tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločbo in v tožbi v predmetnem postopku.

27Tožbeni očitek, da prvostopenjski organ v ponovnem postopku ni upošteval navodil sodišča, ker ni raziskal okoliščin glede identitet objektov in se ni opredelil do tega, ali zaporedne številke v Pogodbi dejansko predstavljajo sporna objekta ali ne, v posledici česar ni raziskal dejanskega stanja, ni utemeljen. S sodbo I U 159/2017-11 z dne 20. 3. 2018 je bilo prvostopenjskemu organu naloženo, da se opredeli do razlogov tožnice, kaj pomenijo zaporedne št. 175, 176, 177 in 178 iz Seznama, ki je priloga Pogodbe oziroma ali le-te predstavljajo sporna reklamna objekta ali ne oziroma da razišče, ali gre morda za napako v številkah parcel pri navedenih zaporednih številkah. Prvostopenjski organ je navedeno storil, kar izhaja iz izpodbijane odločbe in iz listin upravnega spisa. V ta namen je zaprosil OGDP kot organ, pristojen za izdajanje dovoljenj po Odloku, za posredovanje informacije, ki se nanaša na zapis parcelne številke, na kateri sta postavljena oglasna objekta inšpekcijskega zavezanca glede na Pogodbo, in sicer ali gre v primeru zapisa zemljiške parcele v Pogodbi za lokacije pod zap. št. 175 do 178 za napako pri zapisu parc. št. in ali sta sporna objekta postavljena skladno s Pogodbo. Ob tem je OGDP tudi seznanil, da je bilo z inšpekcijskim nadzorom ugotovljeno, da sta predmetna objekta postavljena na zemljišču s parc. št. 1653/15 k.o. ..., pri čemer inšpekcijski zavezanec (torej tožnica, op. sodišča) zatrjuje, da sta to objekta, ki sta bila postavljena leta 2006 na lokaciji, ki je v Pogodbi označena pod zaporednimi številkami 175, 176, 177 in 178 in glasi na parceli številka 1653/46 in 1653/53, obe k.o. ... v zasebni lasti, in da gre za dejansko pomoto organa v zapisu parcele. OGDP je z dopisom z dne 24. 8. 2018 pojasnil, da je bil seznam lokacij z navedbo parcelnih številk posredovan in parafiran s strani B. d. o. o. (torej tožnice - op. sodišča) in da so v njem kot prilogi Pogodbe pod zap. št. od 175 do 178 navedeni 4 objekti za oglaševanje, in sicer na parc. št. 1653/46 in 1653/53, obe k.o. ..., ter da je za te lokacije in objekte bila sklenjena pogodba za postavitev oglasnih objektov, medtem ko za postavitev oglasnih panojev na parc. št. 1653/15 k.o. ... MOL ni izdala dovoljenja za oglaševanje niti ni s tožnico sklenila Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z oglaševanjem na javnih mestih. Po presoji sodišča ni utemeljen tožničin očitek, da informacije, ki jih je prvostopenjski organ pridobil pri OGDP, niso dokazno podprte in se jih ne da preizkusiti. Te informacije je namreč podal organ, pristojen za izdajanje dovoljenj po Odloku, to je OGDP, navedene pa so v njegovem dopisu z dne 24. 8. 2018, ki predstavlja dokazno listino. Razvidne pa so tudi iz Pogodbe. Tako je med drugim iz Seznama (konkretno iz njegove prve strani) jasno razvidno, da ga je sestavila tožnica. Navsezadnje tožnica niti ni prerekala trditve toženke, da je sestavila Seznam. Navedba OGDP, da za postavitev oglasnih panojev na parc. št. 1653/15 k.o. ... MOL ni izdala dovoljenja za oglaševanje niti ni s tožnico sklenila Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z oglaševanjem na javnih mestih, pa predstavlja tudi negativno dejstvo, ki kot tako ni predmet dokazovanja toženke, temveč je dokazno breme za to, da je MOL tožnici izdala dovoljenje za oglaševanje (postavitev oglasnih panojev) na parc. št. 1653/15 k.o. ... oziroma da je s tožnico sklenila Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z oglaševanjem na javnih mestih, na strani tožnice.

28Prav tako je na strani tožnice tudi dokazno breme glede trditve, da sta sporni dve tabli zajeti v Seznamu pod zap. št. 175, 176, 177 in 178 in da je prišlo pri zapisu Pogodbe do tipkarske napake pri določitvi pravilne parcelne številke pri zapisu lokacije tabel, in sicer da bi namesto napisanih parc. št. 1653/46 in 1653/52, obe k.o. ..., morala biti navedena parc. št. 1653/15 k.o. ..., ki sicer meji na parceli parc. št. 1653/46 in 1653/52. Tudi po presoji sodišča navedenega tožnica ni dokazala. Iz 2. člena Pogodbe izhaja, da je imela tožnica na dan podpisa Pogodbe na javnih mestih na območju MOL nameščenih 278 tabel (velikih samo stoječih in stenskih tabel - 12 m2), ki so navedene v Seznamu oglaševalskih mest za obdobje do 1. 9. 2007, ki je sestavni del Pogodbe. Iz Seznama izhaja, da ga je sestavila tožnica, tedaj B. d.o.o.. V njem je pod zaporednimi številkami od 1 do 278 navedenih 278 tabel, na katere se nanaša Pogodba. Iz navedenega logično izhaja, da vsaka posamezna zaporedna številka v seznamu predstavlja eno tablo oziroma eno oglaševalsko mesto oziroma lokacijo za oglaševanje. Table so v Seznamu specificirane z naslednjimi kriteriji: območjem, opisom lokacije, katastrsko občino, parcelno številko, vrsto table, številom površin, datumom postavitve, lastništvom zemljišča in dovoljenji. Reklamne table oziroma oglaševalska mesta v Seznamu niso označena z ID številkami, s katerimi jih je (kot že pojasnjeno zaradi lažjega ločevanja) označila toženka, temveč so identificirane oziroma specificirane z navedenimi kriteriji. Iz Pogodbe jasno izhaja, da je tabel točno toliko, kot je zaporednih številk v Seznamu, pod katerimi so navedene oziroma naštete, torej 278. Kar logično pomeni, da posamezna zaporedna številka v seznamu označuje zgolj zaporedno številko posamezne table (oglaševalskega objekta), nikakor pa kot taka sama po sebi ne identificira table, temveč tablo pod posamezno zaporedno številko identificirajo ob njej navedeni zgoraj našteti kriteriji, med njimi tudi navedba parcelne številke zemljišča, na kateri je postavljena. Zato ne drži tožbena trditev, da so ključne zaporedne številke tabel v seznamu in ne zapis lokacije oziroma parcelne številke. Po presoji sodišča torej zaporedne številke 175, 176, 177 in 178 v Seznamu predstavljajo 4 dvostranske reklamne panoje oziroma table, ki jih je tožnica leta 2006 postavila na območju Ljubljana center na lokacijah A., na zemljiščih s parcelnimi številkami 1653/46 in 1653/52 v katastrski občini ..., ki so zasebna last. Tožnica tudi ni dokazala, da sporni tabli stojita na meji med parc. št. 1653/15, 1653/46 in 1653/52, vse k.o. .... Da navedeno ne drži, je razvidno iz grafičnega izseka iz podatkovne baze MOL, stanje na leto 2015 (priloga B 5). Poleg tega zgolj pavšalno zatrjuje nenatančnost geodetskih podlag in neažuriranost zemljevidov geodetskih izmer in ne navede določno, po kakšnih metodah bi moral prvostopenjski organ ugotoviti identiteto spornih tabel, zato ti njeni očitki niso utemeljeni. Prav tako ni dokazala, da sta bili sporni tabli postavljeni v letu 2006. Tožnica tudi ni dokazala trditve, da ji je MOL za sporna oglaševalska objekta zaračunavala občinsko takso oziroma da je sama le-to plačevala. Nasprotno pa je toženka dokazala, da je tožnici takso zaračunavala za oglaševalske objekte pod zaporednimi številkami 175, 176, 177 in 178, torej za oglaševanje na parc. št. 1653/46 in 1653/52 v zasebni lasti (saj je za javna mesta za oglaševanje štela tudi površine v zasebni lasti, vidne iz prometnih in zelenih površin), in ne za sporna objekta, ki sta postavljena na parc. št. 1653/15, ki je javno dobro (priloge B 10 do B 13). Iz Seznama je razvidno, da ne vsebuje parc. št. 1653/15 k.o. ..., na kateri se nahajata sporna objekta, ki sta predmet inšpekcijskega postopka. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da tožnica ni dokazala, da sta sporna objekta za oglaševanje predmet Pogodbe. Predmet Pogodbe so namreč le tisti oglaševalski objekti, ki so izrecno navedeni v Seznamu.

29Poleg tega pa sodišče poudarja, da tudi če bi sporna oglaševalska objekta bila predmet Pogodbe, le-ta v času uvedbe inšpekcijskega postopka (to je 25. 8. 2016) ni več veljala. Iz 1. člena Pogodbe je razvidno, da jo stranki sklepata na podlagi Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o oglaševanju (Ur. l. RS, št. 66/07 z dne 24. 7. 2007) z namenom ureditve določenih vprašanj v zvezi z oglaševanjem na javnih mestih, s postavitvijo objektov in naprav brez ustreznega dovoljenja pristojnega organa MOL, ter določitvijo pogojev in načinov oglaševanja v skladu z veljavno zakonodajo v prehodnem obdobju, do sprejema občinskega prostorskega načrta in odloka o občinskih taksah. Iz tega člena Pogodbe jasno izhaja namen njene sklenitve in časovna omejenost njene veljavnosti. Da je Pogodba sklenjena za določen čas pa jasno izhaja tudi iz 10. člena Pogodbe. Iz 2. člena Pogodbe izhaja, da je imela tožnica na dan podpisa pogodbe na javnih mestih na območju MOL nameščenih 278 objektov in naprav za oglaševanje, navedenih v Seznamu, brez dovoljenja MOL in da zanje do dne uveljavitve Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o oglaševanju ni bila odmerjena taksa. V 4. členu Pogodbe sta se njuni stranki dogovorili glede plačevanja takse od dne 25. 7. 2007 dalje do dne uveljavitve občinskega prostorskega načrta in Odloka o občinskih taksah. V 6. členu Pogodbe se je tožnica med drugim zavezala, da po podpisu Pogodbe na območju MOL ne bo postavljala novih objektov in naprav za oglaševanje brez dovoljenja ter da jih bo v nasprotnem primeru morala odstraniti na lastne stroške. Iz določb Pogodbe jasno izhaja, da se nanaša le na oglaševalske objekte, ki so določeni oziroma navedeni v Seznamu, ki je njen sestavni del. S Pogodbo je toženka za določen čas oziroma začasno dopustila postavitev sicer nezakonito (brez izdanega dovoljenja) postavljenih objektov za oglaševanje, navedenih v Seznamu, za kar se ji je tožnica za čas od 24. 7. 2006 do 24. 7. 2007 zavezala plačati uporabnino (3. člen Pogodbe), od dne 25. 7. 2007 dalje do uveljavitve občinskega prostorskega načrta in Odloka o občinskih taksah pa se ji je zavezala plačevati mesečno obračunano takso za oglaševanje. Skladno z določbami Pogodbe je torej toženka soglašala oziroma dopuščala postavitev objektov iz Seznama le za določen čas, in sicer za čas njene veljavnosti. Skladno s pogodbenim dogovorom o razveznem pogoju je Pogodba prenehala veljati s sprejemom Odloka o občinskem prostorskem načrtu MOL - izvedbeni del (Uradni list RS, št. 78/10 z dne 8. 10. 2010 in drugi - v nadaljevanju OPN MOL ID), ki je začel veljati 23. 10. 2010, in Odloka o oglaševanju, ki med drugim določa občinske takse za oglaševanje in je začel veljati 5. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 10/2011 z dne 18. 2. 2011.) S prenehanjem veljavnosti Pogodbe pa je prenehalo tudi soglasje toženke k postavitvi objektov za oglaševanje, na katere se pogodba nanaša. Sodišče se glede na navedeno strinja s toženko, da je stališče tožnice, da naj bi imela na podlagi pogodbe, sklenjene za določen čas, še vedno veljavna soglasja, ki naj bi bila dana prav s takšno pogodbo, pravni nesmisel in življenjsko nelogično. Soglasje, dano s Pogodbo, je prenehalo veljati na podlagi volje strank, in sicer z izpolnitvijo objektivnega razveznega pogoja. Zato se za presojo veljavnosti soglasja ne uporabljajo določbe OPN MOL ID (60. in 104. člen), saj je skladno s Pogodbo soglasje prenehalo s sprejemom OPN MOL ID, in to ne glede na to, kaj je v njem določeno. Avtomatičnega prenehanja soglasja stranki nista dogovorili le v 10. členu (razvezni pogoj), pač pa sta ga vključili že v uvodno ugotovitev (1. člen) in ga s tem povzdignili na nivo kavze. Skratka, tudi v primeru, če bi sporna objekta za oglaševanje bila predmet Pogodbe, bi soglasje toženke k njuni postavitvi prenehalo s prenehanjem Pogodbe.

30Glede na navedeno tudi ni utemeljen tožbeni očitek tožnice, da je MOL s sprejemom OPN MOL ID in Odloka posegla v njene že pridobljene pravice. Glede na izrecen pogodbeni dogovor o prenehanju pogodbe namreč ne gre za retroaktivnost in torej ni podana kršitev 155. člena Ustave RS. Prav tako ni utemeljen očitek glede kršitve 23. člena Ustave RS oziroma pravice do sodnega varstva, saj je bilo tej pravici zadoščeno že s tem, ko je sodišče v upravnem sporu odločalo o njeni tožbi. Očitek, da tudi drugostopenjski organ materialnih predpisov, ki so služili kot podlaga za izdajo odločbe, ni uporabil skladno z njihovim namenom, saj relevantnih določb sploh ni uporabil in ni spoštoval splošnih načel pravnega reda, je pavšalen in kot tak ni utemeljen. Tožnica zgolj pavšalno zatrjuje bistvene kršitve določb postopka, saj le-teh ne konkretizira, zato tudi ta očitek ni utemeljen.

31Sodišče zaključuje, da tožnica ni dokazala svoje trditve, da ima za postavitev spornih oglaševalskih objektov, ki nesporno stojita na javnem mestu, in sicer na parc. št. 1653/15 k.o. ..., ki je javno dobro, pridobljena vsa potrebna oziroma predpisana soglasja in dovoljenja. Pri tem sodišče dodaja, da iz materialnih predpisov, veljavnih v času sklenitve Pogodbe, tj. Odloka o oglaševanju (Uradni list RS, št. 87/99, 69/04-obvezna razlaga in 66/07) in Pravilnika o merilih za določitev lokacij in o lokacijah za oglaševanje (Uradni list RS št. 65/00 in 82/01-Pravilnik) izhaja, da na zemljišču s parc. št. 1653/15 k.o. ... niti ni bila dopuščena postavitev velikih samo stoječih tabel. Navedena lokacija parc. št. 1653/15 k.o. ... pa tudi po OPN MOL ID, veljavnem v času izdaje izpodbijane odločbe, ni predvidena za postavitev oglaševalskih objektov.

32Po presoji sodišča je prvostopenjski organ pravilno uporabil določbe materialnega prava in pravilno ugotovil relevantno dejansko stanje v konkretnem primeru, in sicer da lokaciji na zemljišču parc. št. 1653/15 k.o. ..., kjer se nahajata sporni tabli, nista predmet Pogodbe in da torej tožnica za njuno postavitev ni imela dovoljenja oziroma soglasja toženke na podlagi Pogodbe, ter da tudi nima dovoljenja za oglaševanje na javnem mestu, izdanega s strani pristojnega organa MOL, ki ga predpisuje Odlok. V konkretnem primeru so torej nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

33Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka

34Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ V času sklepanja Pogodbe so za javna mesta veljale površine v lasti MOL in površine v zasebni lasti, vidne iz prometnih in zelenih površin.