UPRS Sodba I U 506/2021-27

I. Tožbi se ugodi v delu, ki se v 1. točki izreka odločbe Sklada Republike Slovenije za nasledstvo št. 0042-6052/2016/9 z dne 14. 6. 2018 nanaša na zavrnitev 2/3 glavnice št. ... in ... neizplačanih deviznih vlog in se zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v nov postopek.

II. Tožena stranke je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 907,68 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

1Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) odločil, da Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo (v nadaljevanju Glavna podružnica Sarajevo), do tožeče stranke iz naslova izplačila glavnice neizplačanih starih deviznih vlog št. ... in ... v višini 12.186,22 EUR ter obresti v višini 5.753,43 EUR, skupaj 17.939,65 EUR.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je toženi stranki posredovala tožeča stranka ter na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je na podlagi 9. člena Zakona o načinu izvrševanja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) toženi stranki dala na razpolago Ljubljanska banka d.d. Ljubljana, ugotovila, da je bil imetnik predmetnih deviznih vlog A. B. (v nadaljevanju prvotni imetnik), njuno stanje na dan 31. 12. 1991 je znašalo 71.489,09 DEM na devizni vlogi ... ter 13,42 DEM na devizni vlogi .... Na podlagi sklepa o dedovanju št. 51 VI 8802/15 H z dne 14. 1. 2016 (v nadaljevanju sklep o dedovanju), ki ga je predložila tožeča stranka, je tožena stranka ugotovila, da sta predmetni devizni vlogi prešli na tožečo stranko v deležu 1/3, to je v znesku 4,47 DEM z devizne vloge ... in 23.829,70 DEM z devizne vloge .... Drugi dve tretjini pa sta podedovala otroka tožeče stranke C. Č. in D. E. (v nadaljevanju sodediča). Tožena stranka je ob sklicevanju na določbe ZNISESČP nadalje ugotovila natekle obresti od 1. 1. 1992 do izdaje odločbe v skupnem znesku 5.753,43 EUR. Glede predmetne devizne vloge je tožena stranka dne 26. 1. 2018 izdala informativni izračun št. 0042‑6052/2016/6.

3Tožena stranka je dne 12. 4. 2018 prejela ugovor tožeče stranke zoper navedeni informativni izračun, v katerem tožeča stranka navaja, da znaša stanje knjižice 71.489,09 DEM, na kar je treba obračunati še obresti od 1992 dalje, kar je treba storiti v skladu s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Nadalje navaja, da se sklep o dedovanju na sme upoštevati v Sloveniji, saj naj bi veljal le v Nemčiji, oziroma naj bi veljal le za lastnino v Nemčiji. Sodediča sta po nasvetu notarja podpisala izjavo z dne 20. 3. 2018, s katero svoj delež prepuščata tožeči stranki (v nadaljevanju Izjava sodedičev).

4V izpodbijani odločbi tožena stranka ugotavlja, da je po prvotnem imetniku tožeča stranka podedovala predmetni devizni vlogi skupaj s sodedičema, vsak v deležu 1/3. Nikjer iz sklepa ne izhaja, da ne obsega tudi predmetnih knjižic, saj je pri sklepih o dedovanju nemških sodišč običajno, da zavzamejo celotno zapuščino pokojnega, ki se razdeli skladno s sklepom. Tožena stranka v odločbi pojasnjuje, da mora vsak sodedič vložiti lastno zahtevo za verifikacijo, lahko pa sodediči pooblastijo enega od njih, da v imenu vseh sodedičev vloži zahtevo za verifikacijo. Če sklep o dedovanju ne bi bil upošteven, potem tudi tožeča stranka ne bi bila upravičeno do priznanega zneska. Z navedbami, da sta sodediča prepustila svoj delež zapuščine tožeči stranki, tožeča stranka prihaja v nasprotje z navedbami, da sklep o dedovanju ne velja za postopek verifikacije. Navedba o prenosu ne drži, tožeči stranki pripadata predmetni devizni vlogi v deležu 1/3. Izjava sodedičev je bila podpisana dne 20. 3. 2018, to je po prejemu informativnega izračuna. Na tej podlagi je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka v svojem ugovoru ni podala navedb, ki bi prispevale k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, zato je zahtevi ugodila v višini, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

5Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Tožeča stranka navaja, da je tožena stranka nesporno ugotovila stanje predmetnih deviznih vlog kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je pa kljub temu stranki priznala zgolj 1/3 zneska glavnice in obresti, kot izhajajo iz stanja predmetnih deviznih vlog. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da sta predmetni devizni vlogi na podlagi sklepa o dedovanju s prvotnega imetnika prešli na tožečo stranko ter sodediča, na vsakega v deležu 1/3. Tožena stranka pa je v celoti spregledala dejstvo in priložene dokaze, da sta se sodediča svoji terjatvi in upravičenj iz deviznih knjižic odrekla oziroma jih prenesla na tožečo stranko. Tožeča stranka je predložila notarsko overjeno izjavo z dne 20. 3. 2018, iz katere izhaja, da sta se sodediča odrekla svoji terjatvi iz naslova starih deviznih vlog oziroma jo prenesla na tožečo stranko v celoti in brezpogojno. Dogovor je bil sklenjen ustno, še pred vložitvijo zahteve za verifikacijo, ki jo je tožeča stranka vložila tožeča stranka za celotno terjatev. Za potrebe postopka verifikacije deviznih vlog so naknadno že sklenjen in realiziran dogovor o prenosu terjatve zapisali v Izjavi sodedičev. Navedeni prenos terjatve je pravno veljaven, zato bi morala tožena stranka pravočasno predloženo izjavo upoštevati in tožeči stranki priznati upravičenje do izplačila celotne glavnice skupaj z obrestmi. Izpodbijana odločba je na podlagi navedenega nezakonita tako glede višine glavnice kot tudi višine obresti. Odločba posega v ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja po 33. členu Ustave RS, 1. členu Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter 17. člen Listine EU o temeljnih pravicah. Sklicuje se na 146. in 147. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju Zadeva Ališić in ostali), kjer ESČP Republiki Sloveniji nalaga, da je dolžna izvesti vse potrebne ukrepe, da bodo vsi varčevalci izplačani pod enakimi pogoji kot imetniki vlog v domačih podružnicah slovenskih bank. Tožeči stranki predmetni devizni vlogi nista bili nikoli izplačani. ZNISESČP kot specialni zakon ne določa, da terjatev iz deviznih vlog ni mogoče prenesti s splošno veljavno zakonodajo. Treba je uporabiti določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in upoštevati predloženo izjavo, ki izkazuje prenos terjatev na tožečo stranko v celoti in ji predmetni devizni vlogi v celoti izplačati. Kršen je tudi 26. člen Ustave RS, saj informativni izračun, ki ne upošteva višine obresti, ki so se uporabljale od dne 31. 12. 1991 dalje priznava tožeči stranki nižjo odškodnino od dejanske škode, ker sredstev ni mogla uporabljati.

6Tožeča stranka odločbo izpodbija tudi glede višine priznanih obresti. 3. člen ZNISESČP je v nasprotju s sodbo v Zadevi Ališić in drugi, EKČP, Listino EU o temeljnih pravicah in Ustavo RS. Opozarja, da je Republika Slovenija odgovorna za poplačilo deviznih vlog varčevalcev in mora zagotoviti, da so stare devizne vloge izplačane pod enakimi pogoji, kakor so jih imeli imetniki deviznih vlog v podružnicah slovenskih bank na teritoriju RS. V 159. točki sodbe v zadevi Ališić je določeno, da se kot primerna višina zamudne obrestne mere določi obrestna mera, ki temelji na mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, povišani za 3 odstotne točke, česar z odločbo priznane obresti ne dosegajo. Priznane obresti niti ne dosegajo komercialnih obrestnih mer za vezane depozite. Tožeča stranka pa je tako oškodovana, način obračunavanja pa je neustaven, nezakonit in posega v človekove pravice tožeče stranke. Varčevalci Glavne podružnice Sarajevo so obravnavani drugače kot slovenski varčevalci, saj 3. člen ZNISEČP vnaprej določa škodo, ki so jo utrpeli zaradi nezmožnosti uporabe svojih sredstev, z nerazumno nizkimi obrestnimi merami, za takšno razlikovanje pa ni razumnega razloga. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni in toženi stranki naloži izplačilo stare devizne vloge v znesku 71.502,51 DEM, kar znaša 36.558,66 EUR skupaj z obrestmi v roku 30 dni od pravnomočnosti.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Poudarja, da iz predloženega sklepa o dedovanju izhaja, da pripada tožeči stranki dedni delež v obsegu 1/3, prav tako pa tudi sodedičema. Vsak upravičenec mora vložiti svojo zahtevo za verifikacijo, kar je tožena stranka tudi pojasnila na svoji spletni strani. Lahko pa posamezni upravičenci pooblastijo nekoga za vložitev zahteve za verifikacijo tudi v njihovem imenu. Tožena stranka ni prejela zahtev za verifikacijo sodedičev, niti ni bilo predloženo pooblastilo, da lahko tožeča stranka vloži zahtevo tudi v njunem imenu. Tožeča stranka v zahtevi na standardiziranem obrazcu ni navedla podatkov o spremembah imetnika stare devizne vloge. Iz spremne dokumentacije, ki jo je predložila tožeča stranka skupaj z zahtevo za verifikacijo, izhaja le, da je tožeča stranka podedovala predmetno devizno vlogo v deležu 1/3. Tako ni mogoče slediti navedbam tožeče stranke, da je vložila zahtevo za verifikacijo celotne devizne vloge. Nerelevantno je dejstvo, da naj bi bil opravljen prenos dednih deležev sodedičev na tožečo stranko po izdaji informativnega izračuna, s katerim je bilo vsebinsko odločeno o zahtevi za verifikacijo. Iz zahteve za verifikacijo in predložene dokumentacije izhaja, da se zahteva za verifikacijo nanaša le na podedovani delež predmetnih deviznih vlog, tožena stranka je zato lahko odločila le v tem delu. Ugovor zoper informativni izračun lahko vlagatelj vloži zgolj v primeru, če so bili podatki v informativnem izračunu nepravilni ali nepopolni ali se z informativnim izračunom ne strinja glede na dejansko stanje v zahtevi za verifikacijo. Ugovor ni namenjen širitvi zahtevka, ampak je kot pravno sredstvo namenjen zagotovitvi pravilnega dela ter odločanja v konkretnih upravnih zadevah. Tožena stranka nima pravne podlage za drugačen obračun obresti kot je določen s 3. členom ZNISESČP. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah. Iz izjave C. Č. z dne 17. 10. 2018 ne izhaja le, da sta se sodediča odrekla svoji terjatvi oziroma jo prenesla na tožečo stranko, ampak tudi, da je bila tožena stranka obveščena o prenosu terjatve iz devizne knjižice na tožečo stranko. Tožena stranka tožeče stranke ni obvestila, da bo zahtevo tožeče stranke obravnavala zgolj v višini 1/3 zneska zato sodediča nista imela razloga za vlaganje lastnih zahtev za verifikacijo. Tožena stranka je C. Č. pojasnila, da naj se predloži pisna izjava o odstopu terjatve, kar je bil povod, da sta sodediča podala izjavi, s katerima se dokazuje predhodno izveden odstop terjatve. Tožeča stranka je vložila zahtevo za izplačilo devizne vloge v celoti, če bi želela izplačilo le v deležu 1/3, bi to nedvomno zapisala v vlogi. Tožena stranka bi morala tožečo stranko opozoriti, da je na podlagi predloženega upravičena zgolj do izplačila 1/3 zneska, ter jo pozvati k predložitvi dodatnih dokazil pred izdajo informativnega izračuna. Ob sklicevanju na obrestne mere, ki jih Ljubljanska banka terja v postopkih izven teritorija RS, tožeča stranka poudarja, da so v izpodbijani odločbi obračunane obresti prenizke, saj morata banka kot upnica varčevalca in varčevalec kot upnik banke uživati enake pravice.

9Sodišče je o tožbi tožnice že odločalo s sodbo in sklepom I U 1323/2018 z dne 10. 5. 2020 ter tožbo v delu, ki se je nanašal obresti v znesku 5.753/53 EUR, ki so bile določene v 1. točki izreka zavrnilo (I. točka izreka) ter v delu glede višine glavnice neizplačanih deviznih vlog zavrglo (II. točka izreka). V zvezi s spornim zavrženjem v II. točki izreka se je postavilo na stališče, da tožnica preuranjeno izpodbija neizplačilo 2/3 devizne vloge, saj toženka še ni odločala o presežku nad glavnico 12.186,22 EUR. Vrhovno sodišče je pritožbi tožnice ugodilo in II. točko izreka sodbe in sklepa I U 1623/2018 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču, da opravi nov postopek. V obrazložitvi se je postavilo na stališče, da je ZNISESČP lex specialis v razmerju do ZUP in izrecno določa, da se v izreku odločbe o ugovoru navedejo podatki iz 1. do 4. točke prvega odstavka 13. člena tega zakona, v obrazložitvi pa razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev, vključno z opredelitvijo do navedb in dokazov, ki jih je z ugovorom predložil upravičenec. Podatki, ki morajo biti navedeni v izreku, se nanašajo na ugotovljeno višino neizplačane devizne vloge (3. točka prvega odstavka 13. člena). Na podlagi prvega odstavka 16. člena pa tožena stranka upravičencu izplača znesek, ugotovljen z odločbo. Glede na tako zakonsko ureditev tožena stranka v izreku odločbe, ki jo izda na podlagi ugovora, navede le znesek, ki je podlaga za izvršitev izplačila. A contrario to pomeni, da v izrek ne napiše zneska izplačila katerega upravičenec ne more uveljavljati. Taka posebna zakonska ureditev odločanja o verifikaciji neizplačanih starih deviznih vlog ne omogoča stališča, da tožena stranka ni odločila o delu zahtevka zgolj zato, ker odločitve o zavrnitvi tega dela zahtevka ni izrecno napisala v izreku. Upravno sodišče je napotilo, da bo moralo upoštevaje, da je z izpodbijano odločbo odločeno tudi o presežku nad zneskom navedenim v izreku, zadevo, če so izpolnjene tudi druge procesne predpostavke, obravnavati po vsebini.

10Tožba je v obsegu zavrnilnega dela I. točke izreka izpodbijane odločbe utemeljena.

11Iz sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, kot je sodišče njegovo vsebino povzelo v devetem odstavku, da odločitev tožene stranke v 1. točki izpodbijane odločbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi neizplačanih deviznih vlog, konkretno 2/3 neizplačanih deviznih vlog št. ... in .... Iz izpodbijane odločbe v zvezi s sporno zavrnitvijo zahteve izhaja obrazložitev, da je tožeča stranka po prvotnem imetniku podedovala devizni vlogi skupaj s sodedičema, vsak v deležu 1/3 in navedeni znesek predstavlja njen podedovani delež. Trditev o prenosu deležev drugih dveh sodedičev nanjo pa je zavrnila, ker sta bili njuni izjavi podpisani 20. 3. 2018, to je po prejemu informativnega izračuna (kar je tožeča stranka uveljavljala v ugovoru) (tako je povzelo razloge tožene stranke tudi Vrhovno sodišče v 12. odstavku sklepa).

12Na podlagi navedene obrazložitve izpodbijane odločbe pa sodišče pravilnosti in zakonitosti zavrnitve 2/3 deviznih vlog ne more preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, ali tožena stranka šteje, da je tožeča stranka z zahtevo, ki jo je vložila pri toženi stranki, zahtevala zase celotni devizni vlogi ali pa, da je zahtevo po celotnem znesku zahtevala šele po izdaji informativnega računa, s prenosom deležev sodedičev.

13V prvem primeru, torej kolikor je tožena stranka na stališču, da je tožnica že 28. 6. 2016 zahtevala devizni vlogi v celoti, je toženko opozoriti, da je tožnico pozivala k dopolnitvi vloge 18. 8. 2017 in 13. 9. 2017, vendar na nobenem od naštetih dopisov ni poziva, da naj zahtevo za izplačilo celotnih neizplačanih deviznih vlog dopolni z dokazilom, ki bi izkazoval njeno upravičenje do celote. Tožeča stranka je bila torej šele z informativnim izračunom obveščena, da tožena stranka ne šteje, da je izkazala upravičenje do celote, zato se tožena stranka na dejstvo, da sta bili izjavi sodedičev podpisani šele po prejemu informativnega izračuna, ne more sklicevati, kot na prepozno predložitev dokaza, ki kaže na utemeljenost zahteve po izplačilu v celoti.

14Kolikor pa tožena stranka meni, da je tožeča stranka z zahtevo z dne 28. 6. 2016 zahtevala le svoj delež podedovanih deviznih vlog in je z izjavama z dne 20. 3. 2018 razširila svojo zahtevo še na deleža sodedičev, pa bi tudi to morala jasno navesti, da bi bil možen preizkus razlogov (npr. prepozna razširitev zahteve z navedbo pravnih podlag).

15Sodišče ne za prvo ne za drugo situacijo zavrnitve zahteve za 2/3 glavnice neizplačanih deviznih vlog ne more preizkusiti zaradi pomanjkljive obrazložitve razlogov za zavrnitev, kar pomeni kršitev določb postopka, 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. V obrazložitvi izpodbijane odločbe manjkajo razlogi za preizkus zavrnitve, kot jih določa 1. točka prvega odstavka 214. člena ZUP (razložitev zahtevkov strank), 3. točke prvega odstavka 214. člena ZUP (razlogi odločilni za presojo posameznih dokazov) in 4. točke prvega odstavka 214. člena ZUP (navedba določb predpisov, na katere se opira odločba).

16Tožena stranka je glede na navedeno pri odločitvi v 1. točki izreka izpodbijane odločbe (zavrnitev 2/3 glavnice deviznih vlog) kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

17Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu in s pritožbo pred Vrhovnim sodiščem uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 907,68 EUR ((25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitev stroškov tožniku v upravnem sporu in upoštevaje 10. člen in Tarifno številko 18 in 30 (prvi odstavek – ocenljiva zadeva in četrti odstavek – pravno sredstvo Odvetniške tarife)) in povišano za 22 % DDV. Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.