VSM Sodba II Kp 3238/2020

I. Pritožbi zagovornice obdolženega M.Ž. in okrožnega državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki zagovornice obdolženca, postavljene po uradni dolžnosti, pa bremenijo proračun.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 3238/2020 z dne 8. 10. 2021 obdolženega M.Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusno dobo štirih let. Na podlagi prvega odstavka 73. člena v zvezi s petim odstavkom 186. člena KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer 0,02 grama prepovedane droge konoplje. Po 74. členu v zvezi z drugim odstavkom 75. člena KZ-1 je odločilo, da mora obdolženec plačati znesek 50,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi pridobljeni s kaznivim dejanjem. Pri hišni preiskavi z dne 5. 2. 2020 zaseženo gotovino v skupni višini 850,00 EUR je vrnilo lastnici M.Ž. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve in plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- zagovornica obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe za očitano kaznivo dejanje, podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo z nižjo določeno zaporno kaznijo in krajšo preizkusno dobo;

- okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje izreče kazen eno leto in dva meseca zapora.

3Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je odgovorila obdolženčeva zagovornica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da to pritožbo, kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Zagovornica, ki se uvodoma pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, v nadaljevanju pritožbene obrazložitve ne pojasni, kaj konkretno bi naj sodišče prve stopnje v tej smeri zagrešilo, saj ne navede niti, katere kršitve iz 371. in 372. člena ZKP ima v mislih. Da bi sodišče prve stopnje zagrešilo kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, slednje ni ugotovilo.

6Iz vsebine pritožbenih navedb izhaja, da zagovornica uveljavlja le pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Slednje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Za svojo odločitev je navedlo tehtne in prepričljive razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

7Bistvo pritožbe je v navedbah, da obdolžencu dejanje ni dokazano, saj je sodišče prve stopnje svoje zaključke oprlo predvsem na izpovedbo priče G. K., ki jo je podal v postopku preiskave, ta pa je nato na glavni obravnavi svojo izpovedbo spremenil tako, da je obdolženca očitka v celoti razbremenil. Priča je z razumnimi razlogi obrazložila, zakaj je različno izpovedovala in kljub predočitvi s posledicami krive ovadbe in krivega pričanja, vztrajala pri spremenjeni izpovedbi, in tej izpovedbi bi sodišče prve stopnje moralo slediti.

8Zagovornica nima prav. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 z gotovostjo dokazano, med drugim utemeljeno oprlo na izpovedbo priče G. K., ki jo je ta podala v postopku preiskave, saj je verodostojnost njene izpovedbe, dane v postopku preiskave, v povezavi z njeno izpovedbo, dano na glavni obravnavi, ustrezno ocenilo, za kar je v točkah 4 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge. Priča je namreč že pri podaji ustne ovadbe jasno in nedvoumno navedla, da je od obdolženca dvakrat kupila prepovedano drogo heroin, za kar mu je skupno plačala 50,00 EUR, kar je potrdila tudi pred preiskovalnim sodnikom, kjer je svojo izpovedbo dopolnila z opisom načina pakiranja prepovedane droge. Res je priča na glavni obravnavi svojo izpovedbo spremenila in zanikala, da bi od obdolženca kupila prepovedano drogo heroin, vendar takšni izpovedbi sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, kar je tudi argumentirano obrazložilo. Razlogi priče, zakaj je izpovedbo spremenila, namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča niso prepričljivi in jih sodišče prve stopnje utemeljeno zavrača. Pravilno je pojasnilo, da je razlog za spremembo v izpovedbi priče iskati v navzočnosti obdolženca ob zaslišanju priče, saj je bil obdolženec navzoč ob njenem zaslišanju le na glavni obravnavi, ko je priča obdolženca s svojo spremenjeno izpovedbo poskušala razbremeniti, medtem ko v postopku preiskave ob njenem zaslišanju obdolženec ni bil navzoč, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno zaključi, da priča pred preiskovalnim sodnikom ni bila pod obdolženčevim vplivom in pritiskom, da ga razbremeni. Priča je na glavni obravnavi sicer zatrjevala, da je obdolženca ob podaji ustne ovadbe obremenila zaradi ustrahovanja policistov, ki so ga ustavili, vendar je v zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da bi to okoliščino lahko priča povedala že preiskovalnemu sodniku, pa tega ni storila, zlasti ker je preiskovalni sodnik ob zaslišanju po njenih navedbah ni ustrahoval oziroma nanjo ni pritiskal. Če k temu dodamo še pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da priča na glavni obravnavi tudi ni vedela prepričljivo pojasniti, zakaj je šele na glavni obravnavi spremenila svojo izpovedbo, se njena izpovedba, dana na glavni obravnavi ob navzočnosti obdolženca, izkaže kot neprepričljiva, zaradi česar tej izpovedbi sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Poleg tega se neprepričljivost izpovedbe priče G.K., dane na glavni obravnavi, pokaže tudi v povezavi z zagovorom obdolženca, ko je slednji že pred zaslišanjem priče na glavni obravnavi (torej še preden je priča spremenila svojo izpovedbo in navedla razloge za to) pojasnjeval, da naj bi priča podala zoper njega ovadbo ravno zaradi ustrahovanja in groženj s strani policistov (točki 3 in 4 obrazložitve izpodbijane sodbe), zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da sta se priča in obdolženec dogovorila, da ga bo priča v nadaljevanju postopka s svojo izpovedbo poskušala razbremeniti očitka po obtožbi. Dodatno je zaključek, da je priča izpovedovala po resnici v postopku preiskave, utrdila tudi okoliščina, da je v izpovedbi priče, dane na glavni obravnavi, in zagovoru obdolženca glede višine zneska, ki bi ga naj obdolženec priči posodil, prišlo do večjih razhajanj, zato zagovornica s pritožbenimi navedbami, s katerimi poskuša prepričati v nasprotno ne more uspeti.

9Poleg navedenega je prvostopenjsko sodišče podlago za svoj zaključek, da je obdolženec nedvomno storil očitano kaznivo dejanje, imelo tudi v izsledkih hišne preiskave, opravljene dne 5. 2. 2020. Res je, da je bila ob hišni preiskavi najdena zgolj manjša količina prepovedane droge heroin in da ob tem niso bili zaseženi pripomočki za preprodajo te prepovedane droge, kot to izpostavlja zagovornica v pritožbi, vendar to ne pomeni, da se obdolženec s prodajo prepovedane droge heroin ni ukvarjal oziroma da očitanega kaznivega dejanja ni storil. Sodišče prve stopnje je namreč kljub temu pravilno zaključilo, da izsledki opravljene hišne preiskave, vključno s fotografijami, ne podpirajo obdolženčevih trditev, da so bile ob hišni preiskavi najdeni zgolj nepospravljeni ostanki obdolženčevega uživanja prepovedane droge heroin, katero naj bi prenehal uživati pred šestimi meseci. Pravilno je namreč pojasnilo, da dejstvo, da je bila prepovedana droga heroin v manjši količini najdena na kovinski žlici in kosu vate, kaže na razpoložljivost te prepovedane droge, pri čemer tudi ni prezreti, da so bile iz fotografij razvidne tako uporabljene kot neuporabljene injekcijske igle, najdena pa je bila tudi rola alu folije, ob odsotnosti sledi nadomestne metadonske terapije. To je sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo in s temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Zato je sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenega in izpovedbe priče G.K., dane v postopku preiskave, utemeljeno in pravilno zaključilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil vse subjektivne in objektivne zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, česar pritožbene navedbe zagovornice ne morejo omajati.

10Odločbo o kazenski sankciji grajata tako zagovornica kot okrožni državni tožilec. Zagovornica navaja, da je izrečena oziroma v pogojni obsodbi določena kazen občutno previsoka, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da naj bi obdolženec priči G.K. zgolj dvakrat prodal prepovedano drogo heroin, in še to v zelo majhni količini, ter da je bivši odvisnih od prepovedanih drog.

11Na drugi strani se okrožni državni tožilec zavzema za izrek strožje, prostostne kazni, saj naj bi po njegovem stališču sodišče prve stopnje nepravilno ovrednotilo ugotovljene obteževalne okoliščine. Sodbi nemškega sodišča, s katero je bil obdolženec obsojen za kaznivo dejanje v zvezi z nezakonito trgovino s prepovedanimi drogami, psihotropnimi snovmi in predhodnimi sestavinami, ki niso izključno za osebno uporabo, je dalo premajhno težo, poleg tega se je obdolženec samo nekaj mesecev po pravnomočnosti te sodbe ponovno pričel ukvarjati z istovrstnimi kaznivimi dejanji. Na strani obdolženca obstaja tudi bojazen, da bo z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj nadaljeval, saj njegova plača ne zadošča za vse njegove življenjske stroške in za nabavo drog, zaradi česar izrek pogojne obsodbe tudi iz tega razloga po stališču okrožnega državnega tožilca ni na mestu.

12S takimi pritožbenimi navedbami zagovornice in okrožnega državnega tožilca se pritožbeno sodišče ne strinja. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obeh pritožnikov namreč ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije, ne v korist in ne v škodo obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 12 obrazložitve izpodbijane pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, na tej podlagi pa obdolžencu utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo. Pri tem je pravilno ocenilo pomembnost obteževalnih okoliščin, zlasti dejstvo, da je bil obdolženec v Republiki Nemčiji že obsojen za podobno kaznivo dejanje. Glede na to, da je bila obdolžencu s sodbo tujega sodišča izrečena denarna, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da gre za družbeno manj nevarno kaznivo dejanje¹ in s tem v zvezi pravilno zaključi, da v obravnavanem primeru zato izrek zaporne kazni ni utemeljen. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo tudi težo kaznivega dejanja. Okrožni državni tožilec pri tem sicer izpostavlja, da gre za nevarno prepovedano drogo, kar drži, vendar je v obravnavanem primeru vendarle potrebno upoštevati, da je obdolženec G.K. obakrat prodal le manjšo količino prepovedane droge heroin, in zato tudi iz tega razloga izrek prostostne kazni ni primeren. Ker pa vendarle gre za nevarno prepovedano drogo, je zato sodišče prve stopnje v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo ustrezno visoko zaporno kazen in določilo daljšo preizkusno dobo, v kateri bo obdolženec lahko sodišču dokazal, da je vreden zaupanja, ki mu ga je z izrekom sankcije opominjevalne narave podelilo sodišče prve stopnje, to je, da kaznivih dejanj v bodoče ne bo ponavljal. Iz tega razloga pa je zato na drugi strani kot neutemeljene zavrniti pritožbene navedbe zagovornice, ki se zavzema za izrek pogojne obsodbe z določeno nižjo zaporno kaznijo in krajšo preizkusno dobo. Glede na navedeno in na razloge sodišča prve stopnje se izbrana kazenska sankcija po vrsti in po višini določene kazni ter dolžni preizkusne dobe izkaže za primerno in pravično ter je zato ni spreminjati obdolžencu ne v korist in ne v škodo, česar preostale pritožbene navedbe zagovornice in okrožnega državnega tožilca, ki poskušajo prepričati v nasprotno, ne morejo omajati.

13Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbi zagovornice obdolženca in okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni (391. člen ZKP).

14Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), medtem ko na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornice obdolženca, postavljene po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

¹ Pri tem je potrebno upoštevati, da sodišče z vsebino navedene sodbe ni seznanjeno, saj v zvezi s tem v spisu ni podatkov.