VSL Sodba II Cp 1995/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se prisojeni znesek zviša za 900 EUR, tako da je tožena stranka v 15 dneh dolžna plačati tožniku 1.660,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2017. Glede pravdnih stroškov se sodba spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžan povrniti tožnik toženi stranki zmanjša za 639,52, tako da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki 104,83 EUR pravdnih stroškov. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožniku 112,00 EUR pritožbenih stroškov, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (I.) zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice 2.000,00 EUR; (II.) naložilo toženi stranki, da tožniku plača 760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2017; (III.) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 3.600,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in (IV.) naložilo tožniku, da toženi stranki povrne 744,36 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2V pravočasni pritožbi zoper sodbo¹ tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da izvedeniško mnenje izvedenke dr. A. A. glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin opravičuje višji znesek odškodnine od prisojenega. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da zatečeno stanje (nemih) degenerativnih sprememb, zaradi katerih je tožnik trpel že pred nesrečo, ne razbremeni povzročitelja odgovornosti za nadaljnje težave na poškodovani hrbtenici, vendar že sama izvedenka opredeljuje bolečine kot dolgotrajne. Ugotovila je, da je tožnik trpel: 2-3 dni hujše telesne bolečine, en mesec zmerne, dva meseca stalne lahke telesne bolečine in nato dva do tri mesece občasne. Že to bi narekovalo, da odmera odškodnine ne bi bila določena po minimalni spodnji meri za objektivizacijo škode (1,2 do 2,7 povprečne plače v času sojenja). Pri tem se sklicuje na VSL sodbo I Cp 3929/2011, ki govori o tem, da je treba upoštevati degenerativne spremembe, zaradi česar bi bilo treba šteti, da so telesne bolečine pri tožniku trajale polovico dlje kot pri zdravih osebah, zato bi bilo treba zvišati kriterij za odmero. Tako bi bilo treba, upoštevaje 2,5 povprečne plače v času sojenja, prisoditi tožniku iz naslova telesnih bolečin odškodnino 3.285 EUR, oz. 1.185,00 EUR več od prisojenega (pritožba opozarja na VSL sodbo II Cp 1730/2018). Sodišče ni obrazložilo, da bi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti upoštevalo pri zahtevani odškodnini za telesne bolečine (kot je zahteval tožnik). Pritožba opozarja, da je začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ugotovila izvedenka za čas zdravljenja poškodb 3 mesece. V tem času je moral tožnik vložiti več truda v osebno higieno, oblačenje, slačenje, pripravo hrane, urejanje bivalnega prostora, kar je zanj pomenilo nevšečnosti. Glede na vse to tožnik uveljavlja tudi plačilo sorazmernih stroškov glede na uspeh in priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Ugotovljeno je bilo, da se je tožnik 16. 11. 2013 kot sopotnik poškodoval v prometni nesreči, katero je povzročil voznik z vozilom zavarovanim pri tuji zavarovalnici. Temelj zahtevka med strankama ni bil sporen, sporna je bila višina, tožnik pa je od Zavarovalnice X, d. d., kot korespondenčne zavarovalnice, pred vložitvijo tožbe že prejel 2.050 EUR odškodnine.

6Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbo 179. člena Obligacijskega zakonika² (v nadaljevanju: OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, drugo pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ker se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

7Pritožba najprej opozarja, da je pred škodnim dogodkom tožnik trpel za nemimi degenerativnimi spremembami in da se do takšnih tožnikovih navedb sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je sicer res skopo odgovorilo na takšne tožbene trditve, a je zapisalo (pri čemer se je sklicevalo na izvedeniško mnenje), da je tožnik trpel za izrazitimi degenerativnimi spremembami ledveno-križne hrbtenice. Na ta način je odgovorilo na navedbe o nemih degenerativnih spremembah in jih zavrnilo. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da dejstvo, da je tožnik že pred škodnim dogodkom trpel zaradi izrazitih degenerativnih sprememb ledveno-križne hrbtenice, nikakor ne pomeni zgolj nemih degenerativnih sprememb, kar potrjuje tudi izvedeniško mnenje medicinske stroke.

8Tožnik se nadalje sklicuje na sodbo I Cp 3929/2011, iz katere naj bi izhajala merila za objektivizacijo škode med 1,2 in 2,7 povprečne plače v času sojenja. Tožena stranka pa v zvezi s tem v odgovoru na tožbo opozarja, da navedena sodba kot primerno merilo daje med 1,5 in 1,7 povprečne plače in ne 2,7 povprečne plače. Pojasniti je treba, da je bilo v zadevi I Cp 3929/2011 ugotovljeno, da so prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za oškodovance, ki so utrpeli lažje telesne poškodbe (nateg mišic vratu in prsnega dela hrbtenice ter udarec v desno koleno; zvin vratne hrbtenice; nateg mišic vratu) v višini 1,5 in 1,7 povprečne plače v času sojenja primerne. To pa ne pomeni, da je sodišče navedeni okvir postavilo kot primerno odškodnino za podobne poškodbe, saj je hkrati na podlagi analize sodne prakse ugotovilo, da so oškodovanci za podobne poškodbe do leta 2008 prejemali odškodnine v višini treh do štirih povprečnih plač v času sojenja, po letu 2008 pa so se odškodnine znižale in so se za podobne primere prisojale odškodnine med dvema in tremi povprečnimi plačami. Predmet presoje so bile tri odškodnine prisojene trem oškodovancem v letu 2008, za katere je sodišče ugotovilo, da sta zneska 1,5³ oz. 1,7⁴ plače na najnižji spodnji meji, da pa to vseeno ne terja korekcije višine s strani pritožbenega sodišča. Povedano drugače, 1,5 oz. 1,7 povprečne plače je bilo na spodnjem robu zneskov, ki za tovrstne poškodbe ustrezajo pravnemu standardu pravične odškodnine.

9Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je bila v času sojenja (marec 2021) povprečna neto plača v Republiki Sloveniji 1.290,97 EUR in ne 1.314 EUR, kot navaja pritožba. Iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojeni znesek 2.100 EUR⁵ zato pomeni 1,63 povprečne plače, kar pa je po prepričanju pritožbenega sodišča, ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje in zaključkov zadeve I Cp 3929/2011, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, nekoliko nizko. Tudi iz sodbe II Cp 2949/2012, na katero se prav tako sklicuje sodišče prve stopnje, je razvidno, da je bila prisojena odškodnina iz naslova podobne intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2 povprečne neto plače. Iz pregleda sodne prakse je mogoče ugotoviti, da so bile v največ primerih za podobno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin oškodovancem priznane nekoliko višje odškodnine⁶ od te, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča je zato tožnik zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upravičen do višje odškodnine, zaradi česar je treba delno ugoditi pritožbi in ustrezno spremeniti sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

10Ob tem ne gre prezreti pritožbenega opozorila, da sodišče prve stopnje začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upoštevalo pri zahtevani odškodnini za telesne bolečine. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo sicer opozarja, da začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni pravno priznana škoda, da se odškodnina iz tega naslova prizna le izjemoma in da je tožnik po izdelavi izvedeniškega mnenja umaknil tožbo glede zahtevane odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je tožbo v tem delu res umaknil, vendar pa je izrecno vztrajal, da se s strani izvedenke ugotovljeno začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti upošteva kot del nevšečnosti, ki jih je trpel med zdravljenjem.⁷ Tožena stranka v zvezi s tem opozarja, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage, a to ne drži, saj je že v tožbi navajal, da ga posledice prometne nesreče ovirajo pri najosnovnejših opravilih, kot so oblačenje, umivanje, pospravljanje, pri hišnih in vrtnih opravilih. Vse to potrjuje izvedenka medicinske stroke, ki obstoj teh težav sicer ugotovi le v času prvih treh mesecev po škodnem dogodku, ko je tožnik moral vložiti več truda v običajne življenjske aktivnosti, kot so osebna higiena, oblačenje, slačenje, priprava hrane in urejanje bivalnega prostora. V sodni praksi je sprejeto, da se odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (ko torej ne gre za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti) odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.⁸ Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožbi in je po izvedenki ugotovljeno začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti upoštevalo v okviru nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja.

11Upoštevaje kriterije iz 179. člena OZ je pravična odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je zaradi škodnega dogodka pretrpel tožnik, 3.000,00 EUR, kar znaša 2,32 povprečne plače, zato je pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino zvišalo za 900,00 EUR.

12Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka,⁹ pri tem pa se upošteva uspeh v postopku.

13Po zvišanju prisojenega zneska odškodnine je drugačen tudi uspeh pravdnih strank. Uspeh tožnika sedaj znaša 37 %, uspeh tožene stranke pa 63 %. Ker zoper odmero stroškov stranki nista vložili pritožbe, je pritožbeno sodišče pri odmeri stroškov pred sodiščem prve stopnje izhajalo iz zneskov, ki sta bila za vsako stranko ugotovljena pred sodiščem prve stopnje: stroški tožnika so znašali 1.909,67 EUR, stroški tožene stranke pa 1.287,95 EUR. Upoštevaje uspeh v pravdi je tožena stranka tožniku dolžna povrniti 37 % od 1.909,67 EUR, kar znaša 706,58 EUR, tožnik pa toženi stranki 63 % od 1.287,95 EUR, kar znaša 811,41 EUR. Po pobotanju obojnih stroškov je tožnik toženi stranki dolžan plačati 104,83 EUR pravdnih stroškov.

14V pritožbenem postopku pa je tožnik uspel s cca 80 % (cca 75 % glede pritožbe, ki se nanaša na prisojeno odškodnino in še del, ki se nanaša na stroške pred sodiščem prve stopnje, kar pritožbeno sodišče ocenjuje na 5 %). Pritožbeni stroški tožnika znašajo 250 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar znaša 186,66 EUR, kolikor znašajo tudi pritožbeni stroški tožene stranke. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 149,33 EUR pritožbenih stroškov, tožnik pa toženi stranki 37,33 EUR pritožbenih stroškov. Po pobotanju je tožena stranka tožniku dolžna povrniti 112 EUR pritožbenih stroškov.

¹ I. točka izreka predstavlja sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe ustavilo pravdni postopek in v tem delu se tožnik ne pritožuje.
² Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.
³ Toliko je bilo prisojeno dvema oškodovancema.
⁴ Toliko pa je prejel tretji oškodovanec.
⁵ Od tega zneska je potem sodišče prve stopnje odštelo valoriziran znesek že izplačane odškodnine 2.140,00 EUR in tako prišlo do zneska 760,00 EUR, kolikor je bila tožena stranka po izpodbijani sodbi še dolžna izplačati tožniku.
⁶ VS001881 – 4,5 povprečne plače, VS002409 – 2,7 povprečne plače, VS002086 (nekoliko manj intenzivne bolečine kot v obravnavani zadevi) – 2,1 povprečne plače, VS001862 – 2 povprečne plače, VS001712 – 2,1 povprečne plače,...
⁷ Npr. vloga z dne 8. 10. 2020 in 14. 12. 2020, kjer kot dokaz navaja izvedeniško mnenje.
⁸ Tako npr. VSL Sodba II Cp 607/2018, VSL sodba in sklep I Cp 3197/2013, VSL sodba in sklep II Cp 204/2015, VSL sodba II Cp 286/2016 in druge.
⁹ Drugi odstavek 165. člena ZPP.