VSL Sodba II Cpg 8/2022

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani I., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Izpodbijana sodba

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 3.264,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 3.192,00 EUR od 16. 1. 2020 do plačila, od zneska 72,41 EUR pa od 13. 7. 2020 do plačila (I. točka izreka). Višji obrestni zahtevek od zneska 72,41 EUR je zavrnilo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženke do tožnika v višini 2.667,50 EUR (III. točka izreka) in toženki naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 993,61 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

2V obrazložitvi je povzelo tožnikove navedbe, da je toženki pomagal pri izvajanju gradbenih del in da je toženka s plačilom opravljenih del zamujala po več mesecev. Zato je bil prisiljen opravljanje teh del prekiniti. Z računom št. 67/2019 z dne 8. 1. 2020 od toženke zahteva plačilo 336 delovnih ur, ki jih je s svojimi delavci opravil od 3. do 17. 12. 2019, zahteva pa tudi plačilo zamudnih obresti od z zamudo plačanega računa št. 52/2019 z dne 16. 11. 2019.

3Povzelo je tudi navedbe toženke, da sta pravdni stranki medsebojne dolgove vedno kompenzirali in da ne drži očitek tožnika, da je toženka s plačilom računov zamujala, saj bi v tem primeru tožnik nedvomno odstopil od pogodbe. Tožnik je šele na dan odhoda svojih delavcev z gradbišča v ... 18. 12. 2019 prosil toženko, naj plača odprt račun. Ob dohodu je pustil dela nedokončana in pravo razdejanje. To je toženki povzročilo škodo v znesku 2.677,50 EUR, ki jo uveljavlja v pobot.

4Svojo odločitev je sodišče oprlo na naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da sta pravdni stranki na podlagi Pogodbe o poslovnemu sodelovanju z dne 1. 1. 2019 (A 2) da sta sodelovali tako, da so delavci tožnika za toženko opravljali različna gradbena dela, (2) da je dogovorjena urna postavka znašala 9,50 EUR, (3) da je za opravljena dela v oktobru 2019 tožnik toženki izdal račun št. 52/2019, ki je zapadel v plačilo 15. 11. 2019, (4) da je za opravljena dela v novembru 2019 tožnik toženki izdal račun št. 57/2019, ki je zapadel v plačilo 15. 12. 2019, (5), da je tožnik toženko večkrat pozival k plačilu omejenih računov, nazadnje s telefonskim sporočilom z dne 18. 12. 2019 (B10), ko je zahteval takojšnje plačilo, (6) da je toženka to plačilo pogojevala z nadaljnjim delom, (7) da so delavci tožnika 18. 12. 2019 prekinili delo in odšli z gradbišča, ne da bi dela dokončali, (8) da je toženka zgoraj omenjeni račun, št. 52/19, ki je zapadel v plačilo 15. 11. 2019, poravnala šele 6. 1. 2020, račun, račun št. 57/2019, ki je zapadel v plačilo 15. 12. 2019, pa šele 29. 1. 2020, (9) da je tožnik z vtoževanim računom, izdanim dne 8. 1. 2020, ki je zapadel 15. 1. 2020, zahteval plačilo tistih 336 ur, ki jih je s svojimi delavci opravil od 3. d0 17. decembra 2019, (10) da je toženka plačilo tega računa zavrnila z dopisom z dne 16. 1. 2020 (A6), češ dela niso bila dokončana in med drugim, (10) da toženka razen te pripombe na kvaliteto opravljenih del ni imela ugovorov.

5Na podlagi teh dejstev je ob sklicevanju na 5. člen posebne gradbene uzance presodilo, da je nedopustno pogojevanje plačila že opravljenega dela z nadaljnjim delom. Ker toženka pogodbe ni izpolnila, je menilo, da s tem, ko je tožnik delo predčasno ustavil, ni kršil svojih obveznosti, pač pa, da je na podlagi 104. člena OZ prišlo do razveze pogodbe zato, ker toženka ni izpolnila svojih obveznosti. Menilo je, da se toženka neutemeljeno sklicuje na v pogodbi dogovorjen tridesetdnevni odpovedni rok, češ da ne gre za odpoved, pač pa za prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve. S predčasno ustavitvijo del tožnik ni kršil svojih pogodbenih obveznosti, saj je prišlo do razdrtja pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti toženke. Zato je toženkin odškodninski pobotni zahtevek neutemeljen. Poleg tega stroški, ki jih je imela toženka, ne morejo šteti za škodo, saj bi v vsakem primeru imela stroške za opravo tistih del, ki jih je opravil kdorkoli drug namesto tožnika (11. in 12. točka obrazložitve).

Pritožba toženke in odgovor tožnika

6Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Izpodbijala jo je v I., III. in IV. točki izreka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Iz pritožbenega predloga smiselno izhaja, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni njej v prid, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

7V odgovoru na pritožbo pa je tožnik zavzel stališče, da je pritožba neutemeljena. Soglašal je s pravnimi stališči sodišča prve stopnje in predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi on je zahteval povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

8Pritožba ni utemeljena. Razlogi za tako odločitev so navedeni v nadaljevanju.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

9Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

10Sodišče prve stopnje je celotni postopek vodilo po določbah za SMV. Pravnega pouka, ki je del izpodbijane sodbe, pa ni oblikovalo skladno s 458. členom ZPP, pač pa je pravdnima strankama namesto osem dnevnega roka dovolilo tridesetdnevni rok za pritožbo, uveljavljanja pritožbenih razlogov pa ni omejilo v skladu z določilom drugega odstavka citiranega člena. Upoštevajoč tak pravni pouk je toženka vložila pritožbo daleč po preteku osemdnevnega roka, pritožbeno sodišče pa jo je, v izogib kršitvi 25. člena Ustave RS, obravnavalo kot pravočasno. Taka je tudi enotna sodna praksa.

Odgovor na pritožbeni očitek glede zmotne uporabe materialnega prava

11Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je treba takrat, kadar pride do razveze pogodbe, posledice razveze presojati skladno z določili OZ o neupravičeni obogatitvi. Pritrjuje ji tudi, da v tej zadevi ni prišlo do razveze pogodbe na podlagi 104. člena OZ. Drži namreč pritožbeno stališče, da to določilo ureja razvezo pogodbe v primeru, kadar je določen rok za izpolnitev fiksen. Iz trditvene podlage pravdnih strank pa ne izhaja, da bi bil dogovorjen fiksen rok za plačevanje opravljenega dela. Zato bi tožnik lahko, kot pravilno v pritožbi opozarja toženka, odstopil od pogodbe na podlagi določila 105. člena OZ¹, vendar pogojev za tak odstop ni ne zatrjeval, ne dokazoval. Dne 18. decembra 2019 je toženki poslal SMS (ki se nahaja na listu B10), da naj plača, da nujno rabi denar, da ima dva računa in da bi že davno morala plačati. Toženka mu je na ta poziv poslala dve SMS sporočili, pri čemer ga je v prvem pozvala, naj dvigne telefon, v drugem pa dobesedno zapisala: "Če danes objekta ne zaključimo, ni obračuna in ti jutri ne moremo plačati!" Temu pojasnilu je 21. 12. sledil SMS tožnika: „A misliš plačati ali ne, da vem“.

12Ta korespondenca med pravnima strankama ne zadošča za zaključek, da je tožnik izkoristil odstopno upravičenje. Dodatni rok mora biti določen. Z njim mora pogodbi zvesta stranka nasprotno stranko določno seznaniti. Z omenjenim SMS sporočilom, pa tožnik toženki dodatnega roka ni določil. Zato je s tem, ko je tega dne s svojimi delavci odšel z gradbišča, ne da bi delo dokončal, tudi on kršil pogodbo (A 2). Kršitev pogodbe pa ima za posledico odškodninske sankcije, vendar pod določenimi pogoji.

13Tožnikovo delo, ko je zapustil gradbišče, ni bilo dokončano. Torej je imelo napake. Podjemnikova obveznost ima značilnosti obligacije rezultalta. Predmet njegove obveznosti ni sâmo delo, pač pa končni rezultat, ki se ga je zavezal opraviti. Merilo, ali je podjemnik delo pravilno opravil, so zato lastnosti končnega rezultata, ki ga je dosegel. Te lastnosti morajo ustrezati pogodbeno dogovorjenim lastnostim, oziroma če teh ni, običajnim lastnostim². Tožnik pa sam navaja, da je z delavci odšel z gradbišča, še preden so bila dela dokončana. Ta del razmerja med pravdnima strankama je zato treba presojati po določilih OZ o izpolnitvi pogodbe³ z napako.

- Glede tožbenega zahtevka

14Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pritožbi vezano na ugotovljena dejstva sodišča prve stopnje. Tako je vezano tudi na ugotovitev, da je v času od 3. 12. 2019 do 17. 12. 2019 tožnik s svojimi delavci na delovišču toženke opravil 336 ur, da je urna postavka znašala 9, 50 EUR in da je toženka plačilo računa za opravljenih 336 ur v decembru 2019 zavrnila zato, ker dela niso bila dokončana ter med drugim, da toženka na kvaliteto do tedaj opravljenih del ni imela nikakršnih pripomb.

15Po določilu 633. člena OZ je naročnik dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je po običajnem teku stvari to mogoče in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti prejemnika. Če tega ne stori nemudoma, izvajalec za napake ni več odgovoren. Iz trditvene podlage toženke je moč razbrati, da je že 18. 12. 2019 opazila, da je tožnik s svojimi delavci zapustil gradbišče. Navedb, da je takoj po pregledu opravljenega dela tožnika opozorila na napake, pa ni ponudila. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo⁴.

- Glede pobotnega ugovora

16Po določilu tretjega odstavka 633. člena OZ ostane izvajalec odgovoren za tiste napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu dela, če je zanje vedel, pa jih naročniku ni pokazal. Ker pa toženka kot naročnica sama navaja, da je tožnik ob odhodu pustil pravo razdejanje, je več kot očitno, da napak, oziroma vsaj nedokončanega dela ni spregledala. Ker pa tožnika ni pozvala k dokončanju dela, oziroma k odpravi napak, ta zanje ni več odgovoren. Zato drži presoja sodišča prve stopnje, da je toženkin pobotni ugovor neutemeljen, pa četudi je za tako presojo našlo drugačne razloge.

-Glede obrestnega zahtevka

17V II.b točki pritožbe toženka navaja, da je tožnik na izdanih računov napačno navedel, kdaj so zapadli v plačilo, saj je v 4. členu pogodbe o poslovnem sodelovanju določeno, da bo plačnik račune plačeval v tridesetih dneh od prejema računa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta dejanska navedba drži, da pa med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bila podana. Pogodbeno pravo je sicer del materialnega prava, ki ga mora sodišče prve stopnje upoštevati, vendar le, če je del trditvene podlage pravdnih strank. Ker je ta pritožbena navedba pritožbena novota (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP), pritožnica z njo ne more doseči drugačne odločitve.

- Glede zatrjevane postopkovne kršitve

18V III. točki pritožbe toženka očita sodišču prve stopnje, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva do te mere, da se je ne da preizkusiti. V zvezi s tem navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov za uporabo 104. člena OZ. Ker pa je zmoten materialno pravni zaključek, da je prišlo do razveze pogodbe, se do tega pritožbenega očitka pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

Zaključek

19Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo, izpodbijano sodbo potrdilo, saj niti v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 353. člena ZPP.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka toženke je oprta na določilo prvega odstavka 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika pa na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. V odgovoru na pritožbo pritožnik namreč ni navedel ničesar, kar bi kakorkoli doprineslo k odločitvi o pritožbi. Zato njegovo vlogo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebno vlogo.

¹ Če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe: (1) Če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. (2) Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev. (3) Če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe.
² Povzeto po dr. Nina Plavšak, OZ s komentarjem, 3. knjiga, GV 2004, str. 834.
³ Pogodba A2 sicer nosi naslov Pogodba o sodelovanju, vendar med strankama ni sporno, da je toženka opravljala dela po sprotnem naročilu toženke, nanašala pa so se na pomoč pri gradbenih delih.
⁴ Glej prvi odstavek 6/9 člena OZ.