UPRS Sklep IV U 26/2021-6

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Vlagateljica je 11. 2. 2021 sodišču posredovala vlogo z naslovom „Predlog za izdajo začasne odredbe za odlog izvršitve oziroma oddaje psa“. V vlogi je pojasnila, da ji je Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju UVHVVR) dne 11. 11. 2020, kljub temu, da je imel dober dom, odvzela psa in 17. 11. 2020 izdala odločbo v kateri ji je prepovedala stike s psom in zavetišču dovolila, da ga odda. Drugostopenjski organ je njeno pritožbo zavrnil. V vlogi je pojasnila razmere v katerih je pes živel pred odvzemom ter pojasnila tudi, da je v fazi priprave tožbe oziroma upravnega spora zoper odločbo z dne 17. 11. 2020. Ker ni uspela dobiti odvetnika, ki bi ji pomagal, se je odločila vložiti predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi dosegla, da zavetišče psa ne bi oddalo novemu posvojitelju, vse do takrat dokler ga ne bi vrnili njej. Pojasnila je tudi, da že pripravlja tožbo zoper prej navedeno odločbo inšpekcijskega organa in sodišču smiselno predlaga, da odloči o predlagani začasni odredbi.

2Tožena stranka odgovora na predlagano začasno odredbo ni podala.

3Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže iz naslednjih razlogov.

4Začasna odredba v upravnem sporu je institut, ki omogoča, da se ob določenih izpolnjenih pogojih doseže odložitev izvršitve izpodbijanega akta (odložitvena začasna odredba) oziroma doseže drugačno začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje (ureditvena začasna odredba). Formalni pogoj za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je pravočasno vložena tožba, ki je sposobna za meritorno obravnavo, zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je dopustno vložiti hkrati s tožbo ali po njeni vložitvi vse do pravnomočne odločitve o tožbi.

5Glede na določbo tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je torej mogoče odločati o izdaji začasne odredbe po vsebini, če je pred ali hkrati z zahtevo za njeno izdajo v isti zadevi vložena tožba v upravnem sporu, ki je sposobna za obravnavo (31. člen ZUS-1) in prestane predhodni preizkus v smislu 36. člena ZUS-1. Tudi po ustaljeni sodni praksi je o zahtevi za izdajo začasne odredbe mogoče odločati le, če je tožba vložena in če izpolnjuje procesne predpostavke za meritorno obravnavanje v upravnem sporu.

6Ker je tožnica vložila predlog za izdajo začasne odredbe, ni pa hkrati s predlogom za izdajo začasne odredbe vložila tožbe, pomeni, da predlog za izdajo začasne odredbe ni prestal predhodnega preizkusa v smislu 36. člena ZUS-1. Glede na navedeno je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo kot preuranjen, na podlagi 2. točke drugega odstavka 36. člena ZUS-1.

7Sodišče tožnici pojasnjuje tudi, da je ob predhodnem preizkusu vloge za izdajo začasne odredbe ugotovilo, da je nepopolna, ker ni podpisana. Na podlagi te ugotovitve bi predsednik senata od tožnice zahteval, da naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti in jo obenem poučil, kaj in kako naj pomanjkljivosti odpravi, in jo opozoril na posledice, če tega ne stori (prvi odstavek 31. člena ZUS-1). Sodišče tožnice, po ugotovitvi, da v zadevi ni bila vložena tožba, torej po ugotovitvi, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo predlagane začasne odredbe, ni pozivalo k odpravi pomanjkljivosti vloženega predloga, ker odprava le teh, skladno s citiranim 31. členom ZUS-1, tožničinega pravnega položaja ne bi mogla izboljšati.