VSRS Sklep Dsp 69/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo plače v znesku 1.168,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2006 do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 27,75 EUR.

2Ugotovilo je, da je tožnik plačo uveljavljal brez pravnega temelja. S tožbo namreč ni uveljavljal obstoja delovnega razmerja, zato ni podlage, da bi sodišče lahko odločalo o njegovi plači, ki je prejemek iz delovnega razmerja. Tožena stranka se v navedenem primeru ne šteje za delodajalca zato tudi ni pasivno legitimirana za ta spor.

3Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo sodišče prve stopnje, da ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku na plačilo plače, ker je plača prejemek delavca iz naslova delovnega in ne kakršnega koli razmerja med strankama.

4S posebnim sklepom je sodišče druge stopnje odločilo tudi, da ne dopusti revizije. Pri tem se je oprlo na določbo 5. točke 31. člena v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

5Tožnik je vložil pritožbo, v kateri navaja, da se pritožuje na „sklep sodbe št. Pdp 223/2008 Višjega sodišča“. Hoče, da se zadeva konča. Vse pritožbe in tožbe je vlagal pravočasno. Tožena stranka „njegovih papirjev“ ni oddala na Zavod. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da ni obvestil sodnice, da ga ne bo na obravnavo. Sodnici je osebno prinesel napotnice, da ga ne bo na obravnavo, itd..

6Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-55/2004-10, Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena toženi stranki.

7Pritožba ni utemeljena.

8Po določbi tretjega odstavka 32. čl. ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, dovoljena pritožba iz razloga po drugi alineji prvega odstavka navedenega člena. Pritožba je dovoljena, „če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo“. V tem postopku Vrhovno sodišče ne odloča o pravilnosti in zakonitosti odločitve glede tožbenega zahtevka.

9Pritožnik je tisti, ki mora navesti konkretne odločbe sodišč, s katerimi bi dokazoval svoje trditve o neenotni sodni praksi sodišč druge stopnje oziroma o drugačni praksi Vrhovnega sodišča.

10Pritožnik v pritožbi ne zatrjuje oziroma ne navaja ničesar od prej navedenega. Iz pritožbe je razvidno, da se ne strinja z odločitvijo o tožbenem zahtevku, kar pa kot navedeno, ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga.

11Ker torej ni podan pritožbeni razlog iz druge alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (365. člen ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).