UPRS Sklep I U 521/2021-9

Tožba se zavrže.

1Tožeča stranka je pri tukajšnjem sodišču vložila tožbo zaradi molka organa, v kateri navaja, da je tožnik dne 9. 12. 2015 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer mu je bila priznana subsidiarna zaščita z odločbo z dne 1. 3. 2016. Priznana mu je bila za obdobje 3 let, torej od 9. 3. 2016 do 9. 3. 2019. Zoper odločbo o priznanju subsidiarne zaščite je tožnik vložil tožbo, sodni postopek pa še vedno ni pravnomočno končan. Pred potekom statusa subsidiarne zaščite je tožnik pravočasno, dne 11. 2. 2019 vložil prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite. Kljub posredovani urgenci do danes še ni prejel odločbe o podaljšanju subsidiarne zaščite. Tožena stranka tožniku ne želi izdati odločbe o podaljšanju subsidiarne zaščite, pri čemer se sklicuje na sodni postopek zoper odločbo, s katero mu je bila podeljena subsidiarna zaščita, ki je še v teku. Tožnik je vložil tudi prošnjo za združevanje družine, o kateri do danes še ni odločeno. Po mnenju tožene stranke tožnik ne more združevati družine v času podaljševanja subsidiarne zaščite, zato mu tožena stranka še ne želi izdati odločbe o postopku združevanja družine, in mu je s tem kršena pravica do družinskega in zasebnega življenja. Zaradi tega se je tudi že obrnil za Varuha človekovih pravic. Po mnenju Varuha bi moralo biti o podaljšanju subsidiarne zaščite tožnika odločeno v dveh mesecih, odkar je pristojni organ izdal sklep, s katerim je ugotovil, da je tožnik v postopku podaljšanja. Od vložitve prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite je minilo že več kot dve leti, tožniku pa s tem nastaja škoda in duševne stiske. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in samo izvede dokazni postopek in razsodi, da se ugodi tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite, podrejeno pa, naj tožbi ugodi in toženi stranki naloži, da v roku 7 dni od pravnomočne sodbe izda odločbo o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite.

2Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik zoper odločbo o priznanju subsidiarne zaščite vložil tožbo na upravno sodišče, sodišče je tožbi ugodilo in s sodbo z dne 26. 4. 2016 (I U 440/2016-5) zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je zoper sodbo vložila pritožbo na Vrhovno sodišče RS, ki je s sodbo I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016 pritožbi ugodilo in sodbo Upravnega sodišča RS spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Tožnik je zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS vložil ustavno pritožbo, Ustavno sodišče RS pa je sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016 razveljavilo in mu vrnilo zadevo v ponovno odločanje. Vrhovno sodišče je v ponovljenem postopku prekinilo pritožbeni postopek in 6. 6. 2018 na ustavno sodišče vložilo zahtevo za presojo ustavnosti Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Dne 16. 3. 2021 je Vrhovno sodišče RS toženo stranko obvestilo, da se po odločitvi Ustavnega sodišča RS nadaljuje pritožbeni postopek. Glede na navedeno postopek ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite še ni pravnomočno končan. Kljub temu, da postopek še ni pravnomočno končan, je tožena stranka 11. 2. 2019 prejela prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite in je tožnika sprejela v postopek podaljšanja zaradi zaščite njegovih pravic. Tožena stranka pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu ne more odločiti o prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite. O prošnji za podaljšanje bo lahko odločila šele v primeru, ko bo prejeta pravnomočna odločitev v upravnem sporu. V kolikor bi tožena stranka izdala odločbo o podaljšanju statusa subsidiarne zaščite pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu, bi v primeru, če bi tožniku v upravnem sporu bil priznan status begunca, to privedlo do situacije, da bi imel imenovani dva statusa, kar pa je nedopustno in v nasprotju z drugim odstavkom 41. člena ZMZ-1, ki določa enoten postopek. Iz te določbe izhaja, da ima lahko oseba priznano le eno obliko priznane mednarodne zaščite.

3Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da si tožena stranka napačno razlaga materialno pravo, ko navaja, da ne more odločiti o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite, dokler prvi postopek ne bo pravnomočno končan. V primeru, da tožnik pridobi status begunca v sodnem postopku, ki je v teku, lahko tožena stranka sklep o podaljšanju subsidiarne zaščite razveljavi. V tem primeru bo tožnik ohranil status begunca, status subsidiarne zaščite pa mu bo dejansko prenehal. Tožena stranka z zavlačevanjem postopka podaljšanja subsidiarne zaščite krši tožnikovo pravico do družinskega in zasebnega življenja.

4Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5Sodišče najprej ugotavlja, da v tem postopku pravno relevantna dejstva niso sporna. Ni sporna okoliščina, da upravni spor, kjer je tožnik vložil tožbo zoper odločbo o priznanju subsidiarne zaščite, še ni pravnomočno končan. Sporno je izključno materialno pravno vprašanje, ali lahko tožena stranka sploh odloči o prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite, dokler sama odločba o priznanju subsidiarne zaščite še ni pravnomočna in ostaja še negotovo dejstvo, ali bo ta odločba postala pravnomočna ali pa bo odpravljena. Sodišče meni, da ni mogoče odločiti o podaljšanju subsidiarne zaščite pred pravnomočnostjo odločbe o samem priznanju subsidiarne zaščite. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do nedopustne procesne situacije, ko bi na primer tožena stranka podaljšala subsidiarno zaščito, čeprav odločitev o podelitvi subsidiarne zaščite ne bi več veljala. Tožena stranka namreč upravičeno opozarja v odgovoru na tožbo, da je skladno z 41. členom ZMZ-1 možno priznati samo enega od dveh statusov: bodisi status begunca ali pa status subsidiarne zaščite. Iz navedenih razlogov je tožba zaradi molka organa preuranjena, saj tožena stranka ne more odločiti o podaljšanju subsidiarne zaščite, ko pa ostaja negotovo dejstvo, ali bo sama odločba o podelitvi subsidiarne zaščite ostala v veljavi.

6Po presoji sodišča so neutemeljene navedbe tožeče stranke, da bi v primeru, če bi bil tožniku priznan status begunca namesto subsidiarne zaščite, lahko tožena stranka odločitev o podaljšanju razveljavila. Razveljavitev pravnomočne odločbe je možna šele z uporabo izrednih pravnih sredstev. V kolikor bi tožena stranka še pred pravnomočnostjo odločbe o priznanju subsidiarne zaščite odločila o njenem podaljšanju, bi s tem posegla v pravno razmerje, ki je predmet odprtega sodnega postopka, kar pa po mnenju sodišča ni dopustno.

7Tožnik v zvezi s postopkom o podaljšanju subsidiarne zaščite navaja tudi to, da ne more združevati družine v času podaljšanja subsidiarne zaščite, ampak šele po tem, ko mu bo dejansko podaljšana. Vendar je po mnenju sodišča treba ločiti med postopkom odločanja o združevanju družine in postopkom odločanja o podelitvi subsidiarne zaščite in njenem podaljšanju. Gre za dva ločena postopka. Pri odločanju o pravici do združitve z družino gre namreč za odločanje na povsem drugi materialnopravni podlagi, konkretno na podlagi Zakona o tujcih, pri odločanju o podaljšanju subsidiarne zaščite pa je pravna podlaga ZMZ-1.

8Ker je tožba zaradi molka organa preuranjena, jo je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.