UPRS Sodba I U 1395/2021-15

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje zaradi razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce ... od 12. 9. 2021 od 00.20 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 12. 12. 2021 do 00.20 ure (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je tožnik 26. 7. 2021 vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je tožena stranka zavrgla. Na podlagi tožnikove tožbe je Upravno sodišče s sodbo I U 1216/2021 z dne 20. 8. 2021 tožbi tožnika ugodilo, sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

3V nadaljevanju tožena stranka povzema potek dogodka z dne 10. 9. 2021. Na podlagi prejete dokumentacije, ki jo je toženi stranki posredoval Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov, o dogodku z dne 10. 9. 2021, o preteklih tožnikovih kršitvah hišnega reda ter poročila policije, iz katerih je razvidno, da so tožnika že večkrat obravnavali zaradi različnih razlogov, je tožena stranka tožniku izrekla izpodbijani ukrep.

4Iz zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon PP Ljubljana Vič z dne 10. 9. 2021, izhaja izjava varnostnika, ki je povedal, da je tega dne opravljal preglede sob skupaj s socialno delavko in zdravstvenim tehnikom. Pričeli so s sobo tožnika, ki je pregled dovolil. Na postelji so opazili nekaj PVC vrečk z belim prahom in nekaj manjših zavitkov aluminijaste folije. Ko je varnostnik opazil, da tožnik v roki drži zavitek aluminijaste folije, ga je pozval, da mu ga izroči, a ga je tožnik pospravil v žep. Zato je varnostnik tožnika seznanil z nameravanim površinskim pregledom oblačil oziroma telesa ter si v ta namen nadel rokavice. Takrat je tožnik s postelje vzel injekcijsko iglo, jo uperil proti varnostniku in ga vabil, naj se mu približa. Ker so se varnostnik, socialna delavka in zdravstveni tehnik prestrašili odziva tožnika, so njegovo sobo zapustili. Tožnik je namreč okužen s hepatitisom, zato so se zbali za svoje življenje in zdravje. Poklicali so policijo, ki je po prihodu s tožnikom opravila razgovor. Medtem sta socialna delavka in zdravstveni tehnik iz tožnikove sobe vzela stvari, najdene med preiskavo, ter jih predala policiji. Uradni zaznamek o dogodku z dne 10. 9. 2021 sta pripravila tudi socialna delavka in zdravstveni tehnik, ki sta dogodek podobno opisala. Zdravstveni tehnik je povedal, da je po tem, ko je varnostnik pozval tožnika, da mu izroči predmet, ki ga je skril v žep, le-ta od nekje povlekel iglo in z njo pričel mahati proti varnostniku, socialna delavka pa, da je tožnik vzel injekcijsko iglo, jo uperil proti varnostniku ter govoril z grozečim glasom. Zaradi strahu se točnih besed ni spomnila, povedala pa je, da je ves čas govoril, hodil in mahal proti varnostniku. Oba sta skladno povedala še, da sta se nato skupaj z varnostnikom iz sobe umaknila in zaklenila vrata tožnikove sobe. Bili so zelo prestrašeni, zbali so se za svoje zdravje in življenje, saj vedo, da je tožnik odvisnik od prepovedanih drog in nepredvidljiv v svojem obnašanju. Nato so obvestili policijo. Iz zapisnika izhaja, da je kasneje tožnik razbil okno in zapustil prostore azilnega doma.

5Iz prejetih zapisnikov o preteklih tožnikovih kršitvah hišnega reda je razvidno, da je bil tožnik obravnavan v mesecu februarju 2021. Iz uradnega zaznamka z dne 22. 2. 2021 izhaja, da je bil obravnavan dogodek z dne 18. 2. 2021 zaradi tožnikove kršitve 17. člena Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju, Uredba), ker so pri njem našli manjše ostre škarje, ki jih ni želel izročiti varnostniku in mu je z njimi grozil in zaradi vnašanja in uživanja prepovedanih drog ter posedovanja snovi, ki je na drogo spominjala. Očitana mu je bila tudi kršitev 13. člena Uredbe zaradi nespoštljivega odnosa do pristojnih in drugih oseb, ki naj bi jo kršil s tem, ko je v smeri proti kameri pokazal intimni del svojega telesa in krilil z rokami. Tožnik je dejanje s škarjami zanikal, kazanja intimnih delov se ni spomnil, sicer pa je dejanja obžaloval. Tožniku je bilo takrat tudi pojasnjeno, da se mu zaradi stopnjevanja kršitev lahko omeji gibanje. Kljub nasprotni obljubi, je še istega dne s kršitvami nadaljeval. Iz uradnega zaznamka z dne 23. 2. 2021 izhaja, da se je tožnik še istega dne vrnil v azilni dom pod vplivom alkohola ter se zapletel v prepir z enim od prosilcev. Naslednji dan je pogovor z delavci azilnega doma tožnik najprej odklonil, nato pa v razgovoru zanikal konflikt in dejal, da je bil prejšnjega večera malo pijan. Tožnik je bil na možnost omejitve gibanja s stopnjevanjem kršitev ponovno opozorjen.

6Tožena stranka je v postopku odločanja prejela tudi obvestilo PP Vič z dne 10. 9. 2021 o tem, da je bil tožnik večkrat obravnavan in sicer 28. 5. 2021, 11. 7. 2021, 11. 8. 2021, 13. 8. 2021, 30. 8. 2021 in 31. 8. 2021. Večinoma gre za prekrške, povezane s prepovednimi snovmi ter neurejenimi dokumenti (pretečena izkaznica prosilca za mednarodno zaščito). Iz izpodbijanega sklepa v nadaljevanju izhaja še, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, II K 8969/2019 z dne 27. 9. 2019, obsojen na zaporno kazen osem mesecev s stransko kaznijo izgona iz države za dobo dveh let zaradi aktivnega delovanja v hudodelski združbi pri kaznivem dejanju po 308. členu Kazenskega zakonika RS. Obravnavan in kaznovan je bil tudi zaradi več prekrškov in sicer dne 18. 2. 2021, 23. 3. 2021 in 7. 4. 2021 po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi substancami ter 28. 11. 2020 na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih.

7Glede na navedeno je bil tožniku 12. 9. 2021 ustno na zapisnik izrečen obravnavani ukrep omejitve gibanja. Uradna oseba ga je najprej seznanila z vsemi navedenimi dejanji. Tožnik je ob tem pojasnil, da je uporabnik prepovedanih substanc. Zdravniku naj bi že večkrat dejal, da si želi zdravljenja v bolnišnici, da bi se od drog odvadil. Povedal je, da se je ob dogodku z dne 10. 9. 2021 varnostnik do njega obnašal grdo, kar ga je razjezilo, zato ni pustil, da ga pregledajo. Zanikal je, da bi varnostnika napadel z iglo. To je imel v roki, saj jo je nameraval sam uporabiti. V zvezi z zapustitvijo azilnega doma tega istega dne pa je povedal, da okna ni razbil. Okno je odprl in nasilno odstranil mrežico proti komarjem. Zbežal je zato, ker je postal jezen zaradi dogodka in je potreboval drogo. Naslednji večer se je vrnil tako, da je preplezal ograjo, saj se je bal, da bi ga varnostniki ustavili. Povedal je še, da si ne želi, da mu gibanje omejijo, da z nikomer nima težav in nikogar ni napadel.

8Po presoji tožene stranke je tožnik s svojimi dejanji kršil drugo, šesto, osmo in deveto alinejo 17. člena Uredbe ter osmo, osemnajsto in devetnajsto alinejo 13. člena Uredbe. Z njim je bilo opravljenih več razgovorov, v katerih pa je dejanja zanikal ali pa se jih ni spominjal. Ugotavlja, da tožnik kljub večkratnim opozorilom hišnega reda ni upošteval, med razgovori je bil nekooperativen. Kljub opozorilom, da se mu gibanje zaradi nadaljevanja s kršitvami lahko omeji, tega ni upošteval. Presodila je, da tožnik s svojim obnašanjem v azilni dom vnaša nemir, z ravnanji pa ne ogroža le sebe, ampak tudi zaposlene in ostale, ki so v azilnem domu. Poleg tega ugotavlja, da je bil tožnik večkrat obravnavan s strani policije v zvezi s posedovanjem prepovedanih drog in drugih prekrškov. Po njeni presoji tožnik s svojimi ravnanji povzroča tudi gmotno škodo, saj uničuje inventar azilnega doma (razbito okno, zanemarjena soba prepojena s telesnimi tekočinami in izločki, igle zabodene v različne predmete). Kljub temu, da mu je bila nudena pomoč in individualna obravnava, ta ni obrodila sadov, saj je tožnik ni sprejemal. Zato je ocenila, da je ukrep omejitve gibanja nujen, logičen in utemeljen.

9Tožena stranka je še preverjala, ali bi ukrep lahko bil učinkovit, če bi bilo tožnikovo gibanje omejeno na območje azilnega doma. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je po presoji tožene stranke utemeljeno pričakovati, da bi tožnik v tem primeru s kršitvami nadaljeval. Moral bi namreč biti v istih prostorih in upoštevati isti hišni red ter bi ga bilo nemogoče ločiti od ostalih prosilcev in zaposlenih. Glede na navedeno meni, da bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma popolnoma neučinkovit, zato je edina učinkovita možnost uporaba strožjega ukrepa, to je pridržanje na območje Centra za tujce. Pri tem še ugotavlja, da mu bo tam vsekakor nudena primerna zdravstvena oskrba glede na njegovo željo po odvajanju od prepovedanih substanc. Poleg tega mu bo tam zagotovljena pomoč socialne pomoči ter možnost primerne psihiatrične obravnave, enkrat tedensko pa tudi razgovor z uradno osebo tožene stranke.

10Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11Tožnik meni, da dejansko stanje pred izrekom izpodbijanega ukrepa ni bilo dovolj razčiščeno. Pri tem opisuje dogodek z dne 10. 9. 2021 in navaja, da se je zaradi agresivnega obnašanja varnostnika prestrašil in postal jezen, saj ni vedel, kaj se dogaja. Prazne folije, katero je držal v rokah, kljub pozivu ni želel pokazati prav zaradi njihovega obnašanja, saj se je počutil ponižanega in razžaljenega, ker naj bi z njim ravnali kot z živaljo. Zanikal je, da bi varnostnika napadel z iglo. Imel jo je v roki, ker je odvisnik od mamil. Sam ni želel povzročati nobenih težav. Po tem, ko so poklicali policijo, je počakal in opravil z njimi razgovor, nato pa v strahu, da ga na recepciji ne bi ustavili, skrivaj odšel iz azilnega doma. Potreboval je namreč drogo. Odprl je okno in pri odhodu poškodoval mrežo proti komarjem. V zvezi s tem dogodkom predlaga svoje zaslišanje ter zaslišanje varnostnika, socialne delavke in zdravstvenega tehnika.

12Pojasnil je, da se zaradi uživanja heroina kritičnega dne svojih ravnanj ni zavedal. Bil je v stanju neprištevnosti ali vsaj bistveno zmanjšane prištevnosti, zato za svoje obnašanje ne more biti odgovoren. V ta namen predlaga postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bo lahko odgovoril tudi na vprašanje v zvezi s potrebo po njegovem zdravljenju. Meni, da to potrebuje, zato ukrep omejitve gibanja na Center za tujce zanj ni primeren ukrep.

13V tožbi še navaja, da pomeni izrečeni ukrep hud poseg v osebno svobodo (odločbe Ustavnega sodišča Up 1116/09, Up 21/11 in Up 360/09). V Centru za tujce mu ni in mu ne bo nudena ustrezna zdravstvena oskrba, vsaj kar zadeva zdravljenje odvisnosti od drog. Zato mu bo nastala nepopravljiva škoda na njegovem zdravju. Poudarja, da je poseg v človekove pravice v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS dopusten le v primerih, ki jih dovoljuje Ustava ali pravice drugih ali javna korist. Pri tem je potrebno oceniti še, ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Meni, da bi tožena stranka lahko odredila ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, kar bi bil sorazmeren ukrep, saj se tožnik svojih ravnanj kritičnega dne ni zavedal. Poseg v osebno svobodo je dopusten le, če je to nujno potrebno, to je, če je izkazana resnična, sedanja in dovolj resna grožnja za varnost oseb in premoženja. Dogodek z dne 10. 9. 2021 takšne resne grožnje ni predstavljal, saj tožnik ni ogrožal niti oseb niti premoženja. Ker je ta ukrep tožena stranka izrekla že takoj po opravljenem razgovoru s tožnikom, meni, da njegovih navedb sploh ni proučila. Sodišču predlaga, da sklep tožene stranke odpravi, podredno pa, da sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

14V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da iz listin v spisu ne izhaja, da bi se varnostnik ali kdo drug do tožnika v incidentu z dne 10. 9. 2021 obnašal nasilno, niti ni tožnik sam tega takrat zatrjeval. Zgolj to, da mu je bilo naloženo, da se ob pregledu umakne do vrat sobe, pa po njenem prepričanju ni mogoče šteti kot nerazumno ali grdo obnašanje. Poudarja, da ukrep omejitve gibanja ni kazenska sankcija, zato tudi ugotavljanje prištevnosti ne bi vodilo do drugačne odločitve. Namen ukrepa je zaščititi ljudi in premoženje. Izpostavlja, da je za uspešno zdravljenje odvisnosti potrebna tudi volja posameznika. Pri tem je iz dokumentacije spisa razvidno, da je bilo tožniku zdravljenje že omogočeno tako v RS kot tudi na Hrvaškem, vendar očitno ni bilo uspešno. Tožniku so bili v azilnem domu na voljo tudi psihiater in socialni delavci. Meni še, da omejitev gibanja tožniku na azilni dom ne bi bil učinkovit ukrep, saj ravno tam tožnik ogroža ljudi in uničuje premoženje.

15Tožba ni utemeljena.

16Sodišče je na glavni obravnavi dne 22. 9. 2021 vpogledalo v upravni spis, ki ga je hkrati z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka, in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustno zaslišalo tožnika. Sodišče je v skladu s preiskovalnim načelom v postopku zaslišalo še socialno delavko v Centru za tujce, A.A. Zavrnilo je predlagane dokaze z zaslišanjem varnostnika Azilnega doma B.B., socialne delavke Azilnega doma Z.Z. ter zdravstvenega tehnika Azilnega doma D.D., saj so bili vsi trije že zaslišani v upravnem postopku, sodišče pa ni našlo razlogov, da ne bi verjelo uradnim osebam. Prav tako iz upravnega spisa ni razvidno, da bi tožnik dokaz z zaslišanjem teh prič podal že v upravnem postopku. Predlog za njihovo zaslišanje je podal šele v sodnem postopku in ga je sodišče zavrnilo tudi iz tega razloga (52. člen ZUS-1). Zavrnilo je tudi dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke (21. točka obrazložitve).

17Tožnik je na zaslišanju povedal, da je odvisnik od prepovedanih drog. Kritičnega dne 10. 9. 2021, si je ravno vbrizgaval heroin. Prišli so socialna delavka, zdravnik in varnostnik. Ko so vstopili v sobo, je iglo dal pod odejo in dovolil pregled sobe. S tem varnostnikom je že prej imel kakšen besedni konflikt. Varnostnik je videl, da je imel aluminijasto folijo, zato je mislil, da so v njej mamila. Zahteval je, da jo pokaže. Na grd način mu je rekel, naj vstane in se umakne k vratom, zato temu ni hotel slediti. Varnostnik je rekel, da gre po rokavice in pride nazaj, zato se je zbal, da ga bo pričel tepsti. V roki je takrat imel iglo, ki ni bila uporabljena. Socialni delavki in zdravniku je rekel, naj se umakneta od vrat. Odšla sta iz sobe. Ker je imel mamilo že pripravljeno, si je vbrizgal eno dozo. Ko je varnostnik ponovno prišel v sobo, je nameraval uporabiti drugo dozo. Iglo je pri tem že držal pripravljeno v roki. Varnostnik se je prestrašil, začel kričati in rekel, da bo poklical policijo. Nato je prišla policija in vprašali so, kaj se je zgodilo. Vzeli so mu iglo in žlico ter naredili zapisnik. V Centru za tujce v Postojni ima sedaj dober občutek, ker je z jemanjem mamil prenehal. Pet dni najprej ni mogel niti jesti niti dobro spati. Iz tega vidika se tam dobro počuti, vendar želi priti ven. Sedaj je čist in ni potrebe, da bi bil tam. Osem mesecev je prosil psihiatra, naj ga napoti v bolnišnico na zdravljenja zaradi odvisnosti, vendar tega ni naredil. Če bi bil v bolnišnici tri do šest mesecev, bi se gotovo ozdravil. Pred tem dogodkom se je enkrat že zdravil. Dogodka z oknom in komarnikom se ne spomni. Igle ni usmeril v prsa varnostnika. Svoja dejanja je razumel, bil je priseben. Iz azilnega doma je zbežal skozi okno, ker je hotel po mamila, saj jih ni imel in jih je potreboval. Po dveh dneh se je prostovoljno vrnil v azilni dom. Če bi se sedaj vrnil v azilni dom, ne bi nadaljeval z jemanjem mamil, ker je bolečina, ki jo je sedaj trpel, prehuda. Na vprašanje je povedal, da je bil napoten tudi na zdravljenje z Buprenorfinom. Na vprašanje, ali se je zdravil na Hrvaškem v Vrapčah, pa je odgovoril, da to ni bilo zdravljenje. Tam je bil v nastanitvenem centru. Zdravnika je prosil za protibolečinske tablete, a je dobil le Brufen. Ko je videl, da mu drugih zdravil ne da, si je rezal vrat, zato so ga odpeljali v psihiatrično bolnico. Predpisali so mu tablete Sebokson in to je bil zaključek. Pred obravnavanim dogodkom ni bil v konfliktu z varnostno službo ali drugimi osebami.

18Sodišče je na glavni obravnavi zaslišalo tudi pričo A.A., socialno delavko v Centru za tujce. Pojasnila je, da je bil tožnik, kot vsaka na novo sprejeta oseba, najprej dan v desetdnevno karanteno s tem, da je bil po petih dneh karantene testiran na Covid19. V prvih petih dneh so mu omogočili obisk socialne delavke na varni razdalji, uporabo prenosnega računalnika in komunikacijo z ambasado. Omogočeni so mu bili tudi nakupi, ker je kadilec, pri čemer so pazili, da do stikov z drugimi osebami ni prihajalo. Po petih dneh je imel glede na negativni test možnost, da se druži z ostalimi osebami, odhod na rekreacijo in udeležbo v vseh aktivnostih, ki so na voljo ostalim osebam. Omogočili so mu obisk splošnega zdravnika in obisk psihiatra dr. Z.Z.. Povedala je, da je v Centru za tujce zdravstvena služba in če oseba potrebuje zdravnika, ji je to omogočeno in zdravnika pokličejo. Trenutno s tožnikom ni težav. Pojasnila je še, da tožnik na lastno željo sedaj v sobi ni več sam. Na vprašanje, ali se osebo lahko na poti na bolnišnično zdravljenje, če se pojavi potreba, je odgovorila, da je dr. Z.Z. prav iz teh razlogov opravil pregled in vprašanje presodil iz strokovnega vidika. Glede potrebe po bolnišničnem zdravljenju je napotitev prepuščena strokovni presoji dr. Z.Z..

19Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (oziroma v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce) med drugim tudi iz razloga, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja tega razloga za omejitev gibanja. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke.

20V zvezi z dogodkom z dne 10. 9. 2021 tožnik trdi, da varnostnika ni napadel z odprto iglo tako, da bi jo usmeril v njegove prsi. Povedal pa je, da je iglo držal v roki, saj si je nameraval vbrizgati mamilo. Sodišče ugotavlja, da si v tem delu izpovedi v dogodku udeleženih nekoliko razlikujejo. Sicer napada samega tožnika ni zatrjeval niti varnostnik sam (zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe z dne 10. 9. 2021). Iz njegove izjave namreč izhaja, da je tožnik držal iglo v roki ter ga vabil, naj se mu približa, medtem ko sta napad z iglo v uradnih zaznamkih z dne 10. 9. 2021 zatrjevala socialna delavka in zdravstveni tehnik. Ne glede na manjša razhajanja v tem delu, pa je očitno nesporno, da je tožnik držal v roki iglo na način, kar je tako pri varnostniku kot socialni delavki in zdravstvenem tehniku povzročilo strah za svoje zdravje, da so sobo tožnika zapustili, zaklenili vrata in poklicali policijo. V takšni situaciji pa gre tudi po presoji sodišča za probleme, ki resnično in dovolj resno in vsekakor neposredno v času pred izrekom ukrepa pridržanja predstavljajo grožnjo javnemu redu in varnosti drugih.

21Na drugačno presojo sodišča ne more vplivati niti tožbeni ugovor, da se tožnik svojih dejanj ni zavedal in da je bil dejansko neprišteven ali pa bistveno zmanjšano prišteven. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da se v tem postopku ne ugotavlja kakršnakoli tožnikova krivda, saj ne gre za ugotavljanje kazenske odgovornosti temveč zgolj ugotavljanje, ali dogodek tak, kot se je pripetil, predstavlja nevarnost za premoženje in osebno varnost tako tožnika kot tudi navzočih. Sicer pa je tožnik sam povedal na zaslišanju na sodišču, da se je zavedal dogajanja. Ker ne gre za postopek kaznovalne narave, saj se ne ugotavlja kakršnakoli krivda pri tožniku, je povsem brezpredmetno ugotavljanje tožnikove prištevnosti in zato ni potrebno postavljati ustreznega izvedenca, kot se to predlaga v tožbi.

22Glede tožbenih navedb, da bi tožnik potreboval zdravljenje v določeni inštituciji – psihiatrični bolnici, sodišče najprej pojasnjuje, da je namen tega postopka zgolj ugotavljanje okoliščin, ali so podani razlogi za omejitev gibanja. Ne glede na navedeno pa iz izpovedbe socialne delavke na glavni obravnavi na sodišču izhaja, da je prosilcem za azil zdravljenje v psihiatrični bolnišnici omogočeno, če to oceni strokovnjak psihiatrične stroke. Gre torej za strokovno presojo, do katere se sodišče ne more opredeljevati. Socialna delavka je obenem tudi pojasnila, da je tožnik takšen pregled s strani dr. Z.Z. v Centru za tujce že imel. Iz izpovedi zaslišane priče tudi izhaja, da je zdravstvena oskrba osebam, ki so v centru za tujce, zagotovljena, zato sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da tožniku ne bo nudena ustrezna zdravstvena oskrba, ki zadeva zdravljenje odvisnostni od drog.

23Glede tožbenih navedb, da gre pri pridržanju v prostorih centra za tujce za odvzem prostosti, pa sodišče pojasnjuje, da se sicer s tem strinja, vendar pa v konkretnem primeru poseg v osebno svobodo ni bil nezakonit, saj obstaja za to zakonska podlaga in so bila tudi zagotovljena procesna jamstva, kot izhajajo iz 19. člena Ustave RS. Izpolnjena so bila s tem, ker je bil tožnik v jeziku, ki ga razume, obveščen o razlogih za odvzem prostosti. Bilo mu je pisno sporočeno, zakaj mu je prostost odvzeta, pravna pomoč pa mu je bila tudi zagotovljena že s tem, da je lahko preko svetovalke za begunce vložil to tožbo. Poleg tega je tovrsten ukrep posega v osebno svobodo določen v zakonu, ko to zahteva drugi odstavek 19. člena Ustave RS, konkretno je zakonska podlaga za tak poseg v drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. V navedenem določilu je tudi določeno, da se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce, če ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka (gre za ukrep namestitve v azilni dom).

24Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da ni bila podana dovolj resna grožnja varnosti oseb in premoženja in da zato ukrep pridržanja v centru za tujce ni bil nujno potreben. Glede na dogodek, ki se je pripetil, sodišče ocenjuje, da je prišlo do ogrožanja drugih oseb in do poškodovanja premoženja. Tožnik je na zaslišanju pred sodiščem sicer dejal, da v zvezi z oknom oziroma komarnikom v azilnem domu ne ve nič povedati, ker je odvisnik, vendar pa je že v upravnem postopku razbitje okna zanikal, povedal pa je, da je komarnik nasilno odstranil. Na podlagi navedenega sodišče ocenjuje, da je poškodovanje premoženja z ravnanjem tožnika vsekakor bilo storjeno.

25Tožnik tudi v tožbi očita, da je takoj po zaslišanju tožnika bil izdan ukrep omejitve gibanja v centru za tujce že po dveh urah, kar pomeni, da tožena stranka njegovih navedb in ugovorov ni proučila. S tem v zvezi pa sodišče pojasnjuje, da je opravilo glavno obravnavo, kjer je natančno zaslišalo tožnika in je torej na obravnavi pred sodiščem imel možnost izraziti svoja stališča.

26Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep pravilen, je sodišče tožbo na podlagi prvega ostavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.