UPRS Sodba I U 414/2021-7

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 27. 11. 2018, ki je bila z odločbo tožene stranke z dne 24. 2. 2020 zavrnjena. Zoper odločbo je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče je 11. 1. 2021 izdalo sodbo I U 391/2020, s katero je tožnikovo tožbo zavrnilo, s tem dnem je navedena odločba tožene stranke postala tudi pravnomočna. Tožnik je dne 27. 2. 2021 podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

2Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da tožnik utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka z istimi razlogi kot pri podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 27. 11. 2018 (zaradi skrbi za lastno varnost zaradi krvnega maščevanja se boji vrnitve v izvorno državo). Novih razlogov in dokazov zanje nima. Tožnik je namreč sam na zapisnik izjavil, da dokazov ni priskrbel, ker je bil v zaporu in je iz zapora nemogoče koga kontaktirati ali pridobivati dokazila. Zato tudi nima novih dejstev oziroma novih dokazov, ki bi se pojavili po izdaji odločbe v zvezi z njegovo prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Glede novih dejstev in dokazov, ki bi obstajali že pred izdajo omenjene odločbe je povedal, da misli, da nima takšnih novih dokazil, ki jih takrat ne bi omenjal. Dodal je, da misli, da je takrat vse povedal v svoji izjavi. Navedel je še, da na sodišču 11. 1. 2021 med obravnavo ni dobro razumel tolmačke, poleg tega pa ne izključuje možnosti, da je na celotno situacijo takrat vplivalo tudi to, da je bil pred začetkom sojenja na terapiji v ambulanti zapora ter da je prejemal tablete zaradi težav s komuniciranjem.

3Dalje tožena stranka navaja, da je skladno s prvim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tujec sam dolžan navesti vsa relevantna dejstva v postopku za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite. Na podlagi dokumentacije upravne zadeve ugotavlja, da tožnik uveljavlja povsem enake razloge, ki jih je že navajal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite in so bili znani že pred izdajo odločbe z dne 24. 2. 2020. Tožnik ni navedel nobenih novih dejstev niti ni v postopek predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi se mu morala dovoliti ponovna vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Pri podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je sicer navedel, da dokazov ni priskrbel, ker je bil v zaporu in v zaporu ni mogoče pridobiti dokazov, nadalje pa je pojasnil, da nima nobenih novih dokazil in dejstev, ker je bil ves čas v zaporu. Tožena stranka sklepa, da bi, če bi ti dokazi dejansko obstajali, tožnik te lahko pridobil, čeprav je prestajal zaporno kazen. Četudi pa bi sicer dostavil dokaze, ocenjuje, da pri razlogih, ki jih je navedel pri podaji zahtevka, ne gre za razloge iz Ženevske konvencije, zaradi katerih bi bil tožnik upravičen do mednarodne zaščite in tako ne povečujejo pomembno verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka pa poleg tega še sklepa, da tožnik zahteve za uvedbo ponovnega postopka ni podal zaradi strahu pred preganjanjem, ampak zato, da bi preprečil odstranitev iz države, ki mu grozi glede na izrečeno stransko kazen izgona tujca iz države. Zato v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je tožena stranka zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka, v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1, s sklepom zavrgla.

4Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Vztraja pri ponovni obravnavi njegove prošnje iz razlogov, kot jih je navajal že pri podaji prve prošnje. Tožnik očitke, da je zahtevek podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, zavrača. Nazaj v izvorno državo se vrniti ne more, saj bi bil izpostavljen grožnji krvnega maščevanja in bi mu bilo življenje resno ogroženo. Dokazno breme je sicer na njegovi strani, zato se bo potrudil v nadaljnjih postopkih pridobiti dokaze. Iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob je bil izpuščen šele dne 27. 2. 2021, prej si jih pač ni mogel. Predlaga, da se tožbi ugodi in da se izpodbijani sklep odpravi ter da se vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

5V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Navaja, da tožnik ne poda nobenega novega razloga, zaradi katerega se ne more vrniti v izvorno državo, s katerim tožena stranka ne bi bila seznanjena že v predhodnem postopku mednarodne zaščite, predložila pa ni niti dokazov, poleg tega je sama ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka povedala, da nima novih razlogov in dokazov.

6Tožba ni utemeljena.

7ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže.

8Sodišče lahko sledi bistvu utemeljitve izpodbijanega sklepa, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1, zato se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče glede na obrazložitev tožene stranke, daje naslednje poudarke:

9Med strankama je nesporno, da je tožena stranka v zvezi s prošnjo tožnika za mednarodno zaščito predhodno že pravnomočno zavrnila njegovo prošnjo. Navedena odločba je postala pravnomočna dne 11. 1. 2021, ko je naslovno sodišče s sodbo št. I U 391/2020-20 po istega dne opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1163/2018/24 z dne 24. 2. 2020.

10Sodišče ugotavlja, da je tožnik v postopku za uvedbo ponovnega postopka podal določena dodatna in v tem smislu nova dejstva, in sicer, da je bil v zaporu do 27. 2. 2021, zaradi česar ni mogel priskrbeti (sicer nespecificiranih) dokazov za svoje navedbe, podane sicer že v njegovi prvi prošnji za mednarodno zaščito. Vendar teh dokazov tožnik ni ne predložil ne specificiral niti v upravnem sporu, kakor tudi ne podal novih dejstev in dokazov, ki bi nastali po izdaji odločitve in ki bi bistveno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Trditveno in dokazno breme pa je na njem. O razlogih, ki jih je podal v svoji prvi prošnji mednarodne zaščite, pa je bilo že pravnomočno odločeno.

11Resda je tožena stranka v izpodbijanem sklepu razlogovala, da četudi bi tožnik dokazila predložil, to ne bi pomembno povečalo verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je v prvotnem postopku mednarodne zaščite uveljavljal, da mu grozi preganjanje v izvorni državi iz razlogov krvnega maščevanja. To so razlogi, zaradi katerih bi prosilcu lahko ob izpolnitvi pogojev po ZMZ-1 in po Uredbi EU št. 604/2013¹ (npr. s predložitvijo dokazil, ki bi pomembno povečalo verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite) bila priznana mednarodna zaščita. Vendar pa navedena trditev tožene stranke, ob dejstvu, da tožnik dejansko ni navedel novih dejstev niti ni podal prav nobenega dokazila (ki bi pomembno povečal verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite) ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke.

12Tožnik je ob zaslišanju tudi navedel, da na sojenju (glavni obravnavi v zadevi št. I U 391/2020 z dne 11. 1. 2021) ni dobro razumel tolmačke, poleg tega pa ne izključuje možnosti, da je na celotno situacijo takrat vplivalo tudi to, da je se pred začetkom sojenja v ambulanti zapora prejemal tablete zaradi težav s komuniciranjem. Navedenega sicer v tem upravnem sporu ne uveljavlja. Sodišče pa pojasnjuje, da iz zapisnika naroka z dne 11. 1. 2021, ki je del upravnega spisa, izhaja, da je tožnik razumel tolmačko, saj je to potrdil na začetku naroka, poleg tega v smeri tolmačenja ni podal nobenih pripomb tekom postopka in niti na koncu naroka, na tem naroku pa tudi ni navajal, da bi imel kakršnekoli zdravstvene težave zaradi terapije v času, ko je bil še na prestajanju kazni zapora oziroma prejemanja zdravil (glede komuniciranja, česar sicer tudi v tem upravnem sporu ni izkazal), čeprav je bil s strani sodišča na naroku pozvan, ali bi želel povedati še kaj, česar ni bil vprašan. Navedene zatrjevane kršitve postopka pa bi moral sicer uveljavljati v postopku presoje prvotne prošnje za mednarodno zaščito, ki je že pravnomočno končan.

13Ponovni postopek se uvede pod pogoji iz 64. člena ZMZ-1 v povezavi z določbami člena 40. Procesne direktive², torej če tožnik navede v zahtevku nova dejstva oziroma predloži nove dokaze (ali se pojavijo novi elementi), ki pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.³ Tega pa tožnik ni izkazal. Trditveno in dokazno breme pa je na tožniku. Tudi v tožbi je le pavšalno navajal, da se bo potrudil pridobiti dokaze za svoje navedbe, da bi bilo njegovo življenje ogroženo z vrnitvijo v izvorno državo zaradi grožnje krvnega maščevanja.

14Sodišče zato ugotavlja, da je tožena stranka ob tem, ko se je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka skliceval le na dejstva, ki jih je navedel že ob podaji prvotne prošnje, hkrati pa navajal, da bo poskušal pridobiti še dokaze zanje (ni pa jih predložil niti v upravnem sporu), ravnala pravilno, ko je skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 v zvezi s 64. členom ZMZ-1 in 40. členom Procesne direktive zavrgla njegovo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj tožnik ni uspel izkazati pomembno povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

15Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o ZUS-1 tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

16Tožena stranka je v postopku še navajala, da ocenjuje, da je tožnik podal zahtevo za uvedbo ponovnega postopka po izpustitvi iz zapora zgolj za to, da bi se izvršila dosojena mu stranska kazen izgona tujca iz države, te navedbe pa tožnik zavrača. Ker pa je tožena stranka pravilno presodila, da tožnik ni navedel novih dejstev ali dokazov, ki bi pomembno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, omenjena navedba tožene stranke ni mogla kakorkoli vplivati na zakonitost in pravilnost njene odločitve.

17Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji senata in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive,⁴ ki glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika v takih primerih ne zahteva.

¹ Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. V nadaljevanju Uredba Dublin III.
² Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.
³ Nova so tista dejstva, elementi oziroma dokazi, ki so nastali po izdaji predhodne odločitve oziroma ki so obstajali že prej, pa jih stranka brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1), zlasti s pravnim sredstvom pred sodiščem (člen 40(4) Procesne direktive).
⁴ C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73.