UPRS Sklep I U 103/2021-10

Tožba se zavrže.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2Tožnik je dne 22. 1. 2021 vložil tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbenem zahtevku predlaga naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se mu s sodbo prizna status begunca, podrejeno, da se mu prizna status subsidiarne zaščite, oziroma podrejeno, naj se izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

3Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi in predlagala zavrnitev tožbe. Z naknadno vlogo z dne 5. 2. 2021 je sodišče obvestila, da je tožnik dne 1. 2. 2021 samovoljno zapustil izpostavo azilnega doma v Ljubljani in da ji njegovo sedanje prebivališče ni znano. Navaja, da tožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

4Tožba ni dovoljena.

5V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Iz navedenega izhaja, da mora oseba, ki zahteva sodno varstvo, za to izkazati svoj pravni interes, kar pomeni, da mora biti izkazano, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje pravnega položaja, v katerem se oseba nahaja, in ki ga brez vložene tožbe ne bi mogla doseči. Pravni interes je torej procesna predpostavka za tožbo in mora obstajati ves postopek, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

6Iz vloge tožene stranke z dne 5. 2. 2021 izhaja, da je tožnik dne 1. 2. 2021 zapustil izpostavo azilnega doma in se vanj ni več vrnil do 5. 2. 2021 (navedeno je razvidno iz izpisa nastanitev z dne 5. 2. 2021, B2) oziroma do dneva izdaje tega sklepa.

7V 2. alinei drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 določa, da se prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ali njegovo izpostavo ni vrnil. Pristojni organ o tem izda sklep o ustavitvi postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1 oziroma tretji odstavek 50. člena ZMZ-1).

8Glede na povedano je tožnik s svojim ravnanjem dal podlago za sklep, da nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Sloveniji oziroma počakati na odločitev v obravnavani zadevi. To pa obenem pomeni, da je (s potekom predpisanega roka treh dni) prenehal tudi njegov pravni interes za tožbo zoper odločitev, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrne. Stališče, da prosilci, ki samovoljno zapustijo azilni dom oziroma njegovo izpostavo ali naslov, na katerem so nastanjeni, nimajo več pravnega interesa za vodenje postopka, je večkrat do sedaj sprejelo naslovno sodišče (npr. v zadevah I U 1374/2015 z dne 7. 10. 2015 in I U 654/2016 z dne 6. 5. 2016) in tudi že Ustavno sodišče (npr. v zadevah Up 3936/07 z dne 4. 7. 2008 in Up 805/08 z dne 5. 3. 2009).

9Ker torej tožnik v zadevi ne izkazuje več pravnega interesa, je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo.