UPRS sodba U 2253/2007

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki naloženo plačilo trošarinskega dolga z obrestmi za davčno obdobje od avgusta leta 2004 do vključno aprila 2005 v skupnem znesku 253.895.053,00 SIT. Pri tožeči stranki je bil opravljen trošarinski nadzor in o tem sestavljen zapisnik z dne 30. 1. 2006. Tožeči stranki je bilo izdano dovoljenje pooblaščenega prejemnika dne 3. 8. 2004 na podlagi 29.a člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04, v nadaljevanju ZTro), s čimer se je tožniku dovolilo, da prejema iz drugih držav članic v režimu odloga plačila trošarine, trošarinske izdelke in sicer plinsko olje za ogrevanje in pogon iz tarifne oznake kombinirane nomenklature 2710 19 41 do 2710 19 49 ter motorni bencin iz tarifne oznake kombinirane nomenklature 2710 11 41 in 2710 11 45 in 2710 11 49.

Carinski urad A. je preko svojega Oddelka za trošarine na podlagi 1. in 2. odstavka 21. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/2004-p.b) pri tožnici opravil trošarinsko kontrolo. Predvsem je preverjal ali je tožnica pravilno obračunavala in plačevala trošarino za trošarinske izdelke v odlogu plačila trošarine. Preverjal je vse prejeme mineralnih olj v obdobju od 1. 8. 2004 do 31. 5. 2005, ter vse prejme mineralnih olj od drugih držav članic v obdobju od 1. 8. 2004 do 21. 11. 2005. Tožnica je v inšpiciranem obdobju prejemala mineralna olja le od dobavitelja B. S.p.A. Italija. Carinski urad A. je od Generalnega carinskega urada prejel dokumentacijo v zadevi vnosa naftnih derivatov iz Italije (Glavno poveljstvo finančne policije - Urad za preprečevanje prevar in za mednarodno sodelovanje) z dne 26. 8. 2005 o opravljeni davčni preiskavi na področju trošarin zoper podjetje B. S.p.A. - trošarinsko skladišče naftnih derivatov s sedežem na naslovu C.. Iz navedene dokumentacije izhaja, da je bilo v obdobju od junija do decembra 2004 mineralno olje "0,2 % S" odpremljeno v Slovenijo nepobarvano in neoznačeno. Šele od 9. 5. 2005 je bil izdelek obarvan v skladu s slovensko zakonodajo. Priloga dopisa italijanski carinskih organov je bil tudi spisek vseh trošarinskih dokumentov, za katera je slovenski carinski organ zaprosil za preverjanje in ugotovitve preverjanja. Ob prijavi podatkov v obračunih trošarine za mineralna olja, ki jih je vložila tožeča stranka za sporna davčna obdobja, z navedbami v dopisu italijanskega Glavnega poveljstva finančne policije, je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka obračunala trošarino kot plinsko olje za ogrevanje, namesto trošarine za plinsko olje za pogon. Vsi trošarinski dokumenti iz spornega obdobja so bili pregledani.

Svoje ugotovitve je Oddelek za trošarine podal v zapisniku o trošarinski kontroli z dne 30. 1. 2006, ki je bil tožeči stranki vročen dne 2. 2. 2006, katerega sestavni del je priloga s preglednico, kjer so prikazani vsi prejemi energentov s strani tožnika v obdobju od 1. 8. 2004 do 21.11. 2005, navedeno pa je tudi, da s tožnikom ni bil opravljen sklepni pogovor v skladu z določbami 2. točke 3. odstavka 108. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/2006, dalje ZDavP-1), saj se je le ta pogovoru izogibala. Po odvetniku je prvostopni organ prejel 27. 2. 2006 pripombe na zapisnik, kjer očita organu, da ga ni seznanil z dopisom tujega organa, zato ga je ta s pozivom 7. 3. 2006 pozval, da si dopis ogleda v času uradnih ur, o čemer je bil sestavljen zapisnik o ogledu listine, ki ga je podpisal tudi tudi pooblaščenec, ki mu je bil vročen zapisnik. Prvostopni organ se sklicuje na določbe 2. točke 3. odstavka 54. člena ZTro, po kateri se plačuje trošarina od plinskega olja iz tarifnih oznak od 2710 19 41 do 2710 19 49 glede na namen uporabe in sicer za pogonski namen in za gorivo za ogrevanje. Če se plinsko olje iz tarifnih oznak od 2710 19 41 do 2710 19 49 uporabi kot gorivo za ogrevanje, mora biti v skladu s 56. členom ZTro označeno s predpisanim sredstvom za označevanje. Označevanje se lahko opravlja le v trošarinskem skladišču, ki ima za to ustrezno dovoljenje carinskega organa. Energent, ki je označen v skladu s predpisi drugih držav članic se šteje za označen energent. Predpisano sredstvo za označevanje je določeno v 50. členu Pravilnika o izvajanju zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 49/04 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik), ki predpisuje, da mora biti plinsko olje, ki se uporablja kot gorivo za ogrevanje (ekstra lahko kurilno olje), obarvano z rdečo barvo in mora vsebovati predpisani enotni markirni indikator (najmanj 6,0 g in največ 9,0 g markirnega indikatorja "C. I. Solvent Yellow 124" s kemijsko oznako N - etil - N- [2 - (1-izobutoksietoksi) etil ] - 4 - (fenilazo) anilin, na 1.000 litrov plinskega olja pri 15°C). Tako se plinsko olje za namene ogrevanja, ki je bilo označeno v Sloveniji, šteje za označeno v smislu 56. člena ZTro le tisto, ki vsebuje predpisani markirni indikator in barvo.

Slovenski predpisi, ki določajo postopek označevanja oziroma vrsto sredstva za označevanje, so usklajeni z Direktivo sveta EU 95/60/ES z dne 27. 11. 1995 o davčnem označevanju plinskega olja in kerozina ter z odločbami Evropske Komisije 2001/574/EC z dne 13. 7. 2001, 2002/269/EC z dne 8. 4. 2002 in 2003/900/EC z dne 17. 12. 2003, ki nalagajo državam članicam uporabo enotnega fiskalnega oziroma davčnega markirnega indikatorja v perih sprostitve plinskega olja za namene ogrevanja v porabo, kadar je le-to oproščeno plačila trošarine ali pa zanj velja stopnja trošarine, ki je drugačna od stopnje trošarine, ki velja za plinsko olje za pogonski namen. Plinsko olje, ki je bilo označeno v drugi državi članici in se odpremlja v Slovenijo, se šteje za označeno v smislu 56.člena ZTro le pod pogojem, če je plinskemu olju (ekstra lahko kurilno olje) dodan markirni indikator, ki je določen z nacionalnim predpisom te države članice in je ta tudi usklajen z direktivami in odločbami Komisije, ki obvezujejo države članice k uporabi enotnega markirnega indikatorja.

V pripombah na zapisnik je tožeča stranka pojasnila, da so bile pošiljke obarvane v skladu s 56. členom ZTro, in se sklicevala na izjavo dobavitelja - italijanskega podjetja B., v kateri le ta navaja, da je plinsko olje, ki se uporablja za ogrevanje, z oznako Gasolio 0,2%S, prodala iz njihovega skladišča obarvano rdeče, v skladu s carinskimi predpisi. Ob naknadnem preverjanju verodostojnosti te izjave, je bilo ugotovljeno, da v obdobju od 1. 5. 2004 do 8. 5. 2005 ni bila izvedena nobena operacija denaturacija/obarvanja plinskega olja 0,2 % za slovenske stranke, saj je oprema za opravljanje takšnih postopkov začela delovati šele 9. 5. 2005. Tudi listine, ki jih je tožeča stranka predložila ne dokazujejo nasprotnega. Po pregledu vloženih pripomb je carinski organ ugotovil, da ne vplivajo na že ugotovljeno stanje. Carinski organ je zaključil, da je tožeča stranka na mesečnih obračunih trošarine za mineralna olja za sporna davčna obdobja prijavila plinsko olje kot gorivo za ogrevanje, čeprav je dejansko prejela plinsko olje za pogonski namen. Zato je bil izračunan trošarinski dolg (strani 6 do 12 izpodbijane odločbe) v skladu z veljavnimi Uredbami o določitvi zneska trošarine za energente in električno energijo, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v skladu s 1. in 2. odstavkom 30.a člena ZDavP-1 (Uradni list RS, št. 46/04, s spremembami).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP). V zadevi je sporno ali je šteti dobave plinskega olja kot tisto plinsko olje, ki se bo uporabljalo kot gorivo za ogrevanje ali pa kot plinsko olje za pogonski namen. Omenjena delitev plinskega olja je pomembna zaradi dejstva, ker je trošarina za plinsko olje kot gorivo za ogrevanje nižja od trošarine za plinsko olje za pogonski namen. Razlog za spornost pa je najti v označevanju omenjenega plinskega olja, saj mora biti plinsko olje namenjeno za ogrevanje, označeno s predpisanim sredstvom za označevanje. V skladu z 2. točko 3. odstavka 54. člena ZTro se plačuje trošarina od plinskega olja iz tarifnih oznak od 2710 19 14 do 2710 19 49 glede na namen uporabe in sicer za pogonski namen in za gorivo za ogrevanje. Če se plinsko olje iz tarifnih oznak 2710 19 14, 2710 19 45 in 2710 19 49 uporabi kot gorivo za ogrevanje, mora biti v skladu s 1. odstavkom 56. člena ZTro označeno s predpisanim sredstvom za označevanje. Označevanje se lahko opravlja le v trošarinskem skladišču, ki ima za to ustrezne dovoljenje carinskega organa. Energent, ki je označen v skladu s predpisi drugih držav članic, se šteje za označen energent. V 4. odstavku istega člena je določeno, da vrsto in količino sredstev za označevanje ter postopek označevanja energentov na podlagi tega člena predpiše minister, pristojen za finance. Pritožbeni organ se sklicuje tudi na Direktivo Sveta EU 95/60/ES z dne 27. 11. 1995 in na odločbe Evropske komisije, na katere se sklicuje že prvostopni organ ter dodaja, da Direktiva dopušča posamezni državi članici, da poleg sredstva za označevanje dodaja plinskemu olju tudi nacionalno sredstvo za označevanje oziroma barvo. Usmeritvam iz evropskih predpisov je sledila Republika Slovenija. Tako se plinsko olje za namene ogrevanje, ki je bilo označeno v Sloveniji, šteje za označeno v smislu 56. člena ZTro le, če vsebuje predpisani markirni indikator in barvo. V 67. členu ZTro je določeno pooblastilu ministru, pristojnemu za finance, da izda podrobnejše predpise o izvajanju tega zakona. S tem je neutemeljen očitek pritožbe, da je v 4. odstavku 56. člena ZTro sprejeto "bianco" pooblastilu ministru brez vsebinskih kriterijev. Plinsko olje, ki je bilo označeno v drugi državi članici EU in se pošilja v Slovenijo, se šteje za označeno v smislu 56. člena ZTro le pod pogojem, če je plinskemu olju (ekstra lahko kurilno olje) dodan markirni indikator, ki je določen z nacionalnim predpisom te države članice in je ta tudi usklajen z Direktivami Sveta EU in odločbami Evropske komisije, ki obvezuje države članice k uporabi enotnega markirnega indikatorja. Spornih pošiljk plinskega olja, ki so bile odpremljene iz Italije v Slovenijo pod režimom odloga plačila trošarine in niso bile označene z markirnim indikatorjem, ni mogoče šteti za označene v smislu 1. odstavka 56. člena ZTro. Po mnenju pritožbenega organa je sporni zadnji stavek iz 1. odstavka 56. člena ZTro razumeti v smislu predpisov tistih držav članic EU, ki so imele usklajene nacionalne predpise z evropskimi predpisi o enotnem davčnem označevanju plinskega olja za ogrevanje, če zanj velja oprostitev oziroma nižja davčna obremenitev.

Po mnenju pritožbenega organa so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo blago pravilno označeno v skladu z italijanskimi predpisi za kurilno olje, kar naj bi izhajalo iz dokumentov, ki so blago spremljali. "Označitev" plinskega olja ne pomeni njegovega trgovskega imenovanja na listinah, ki ga spremljajo, saj označevanje zajema vsebnost barvila in markirnega indikatorja, kot je predpisano v 50. členu Pravilnika, oziroma kot je (v skladu z zgoraj navedeno Direktivo Sveta EU in odločbami Evropske komisije) določeno v predpisih drugih držav članic. Da je šlo v konkretnih perih za vnos v Slovenijo neoznačenih plinskih olj, pa potrjujejo tudi tuji pristojni organi in v izjavah tudi predstavniki tujega dobavitelja, da v obdobju od 1. 5. 2004 do 8. 5. 2005 ni bila izvedena nobena denaturacija/obarvanje plinskega olja 0,25 za slovenske stranke in da se je začelo ustrezno označevati šele 9. 5. 2005. Pritožbeni organ meni, da so bili predpisi pravilno uporabljeni, tudi ni prišlo do kršitve določb ZUP ali Zakona o davčnem postopku. Ker ni bil opravljen sklepni pogovor s tožnikom, na katerem bi bil seznanjen s poročilom Glavnega poveljstva za finančne policije iz D., je prvostopenjski organ pisno pozval pooblaščenca, da si ogleda poročilo, kar izhaja tudi iz zapisnika o vpogledu. Kot neutemeljen zavrne predlog za zaslišanje izvedenca, saj ne gre za izvedeniško mnenje, temveč za rezultate preverjanja dokumentacije, poslane s strani slovenske administracije, z dokumentacijo pri tujem dobavitelju plinskega olja. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno. Postopek je bil speljan pravilno, v izpeljanem postopku ni bila kršena pravica tožeče stranke sodelovanja v postopku, imela je vse možnosti izjaviti se o dejstvih, pomembnih za odločitev. Zato je navedba pritožbe po ustni obravnavi neutemeljena, saj tožeča stranka ne predlaga nobenih novih dokazov oziroma dejstev, ki bi vplivala na že ugotovljeno dejansko stanje. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori glede izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe. Izrek odločbe je skladen z določbami 115. člena ZDavP-1 in 213. člena ZUP, obrazložitev pa je v skladu z določbo 214. člena ZUP.

V tožbi tožeča stranka očita prvostopnemu organu več kršitev, zaradi česar meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Po navedbah tožbe se ni ravnalo po pravilih postopka, kot je določen v ZTro, ZDavP-1 in ZUP in gre za bistvene kršitve, dejansko stanje je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno in materialno pravo nepravilno uporabljeno. Očita kršitev 103. člena ZDavP-1, po katerem bi moral prvostopni organ 8 dni pred začetkom davčnega nadzora o začetku obvestiti zavezanca, do česar sploh ni prišlo. Šlo je dejansko za inšpekcijski nadzor, zato bi moral prvostopni organ ravnati v skladu s 103. členom ZDavP-1, zaradi česar je kršeno temeljno načelo kontradiktornosti. Kršena je bila tudi določba 1. odstavka 108. člena ZDavP-1, ker tožeča stranka ni bila poučena o pravici, da je lahko prisotna pri davčnem inšpekcijskem nadzoru. Ni bil izdan sklep o inšpekcijskem nadzoru in bil vročen tožeči stranki v skladu s 3. odstavkom 103. člena ZDavP-1, zato se tožeča stranka ni mogla uspešno pripraviti v zvezi s svojo dokumentacijo. Po zaključku pa bi moral biti po 2. odstavku 108. člena ZDavP-1 opravljen sklepni pogovor s tožečo stranko pred sestavo zapisnika o rezultatu davčnega inšpekcijskega nadzora. Nepravilno je navajanje tožene stranke, da se je tožeča stranka izogibala izvedbi takšnega sklepnega pogovora. Zgolj navedba inšpektorjev, da sta tožečo stranko skušala vabiti po telefonu, pa ne more zadoščati za ugotovitev, da je do kakršnegakoli telefonskega klica tudi zares prišlo. Tožeča stranka namreč nobenega klica dejansko ni prejela, niti nista inšpektorja z njo govorila. Očita, da tožeča stranka v postopku inšpekcijskega nadzora ni mogla sodelovati in ji ni bilo omogočeno, da vpogleda v zbrano gradivo, da ji ni bilo dostavljeno poročilo Glavnega poveljstva finančne policije II. Oddelka Urada za preprečevanje prevar in za mednarodno sodelovanje iz D. in s tem kršeno temeljno načelo ZUP (9. člen), da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo in napaka ni mogla biti sanirana z vpogledom odvetnika E.E. v poročilo. Očita kršitev 214. člen ZUP glede vsebine obrazložitve odločbe. Toženi stranki očita, da ni ugotovila, da naj bi tožeča stranka uvažala plinsko olje namenjeno za pogon. Tožena stranka preprosto ugotavlja, ker plinsko olje ni bilo označeno, da gre očitno za prejem plinskega olja za pogon, kar pomeni, da gre za ugibanje brez dokazov in je v nasprotju z načelom materialne resnice. Organu prve stopnje očita, da svojega sklepanja o odločilnem pravno relevantnem dejstvu ni z ničemer utemeljil, saj istočasno ugotavlja, da je bilo uvoženo plinsko olje deklarirano na pravilen način. Odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Z ničemer ni bilo potrjeno, da je tožeča stranka po trošarinskih dokumentih, ki so bili predmet pregleda, dobavljala plinsko olje, ki ni bilo označeno. Kršena so bila pravila vročanja, saj izpodbijana odločba ni bila vročena pooblaščencu tožeče stranke odvetniku E.E..

Očitek nepopolne oz. nepravilne ugotovitve dejanskega stanja tožbe se nanaša na okoliščino, da ni izkazano, ali je bilo sporno kurilno olje res neoznačeno, kot je ugotovil organ prve stopnje. Prvostopni organ in tožena stranka sta sledila ugotovitvam tujega organa, pri čemer ta v dopisu z dne 26. 8. 2005 navaja zgolj to, da je italijanska družba B. poslovala v skladu z italijansko zakonodajo in da finančna policija pri pregledu poslovanja navedene družbe ni odkrila nepravilnosti. Tudi kolikor bi organ prve stopnje z gotovostjo lahko ugotovil, da sporno olje v resnici ni bilo označeno, tožeča stranka poudarja, da to ne more biti sam po sebi razlog za plačilo višje trošarine, oz. za ugotovitev, da je šlo pri spornem olju za plinsko olje, namenjeno za pogon in ne za kurjavo. Višina trošarinske obveznosti je odvisna od tega, ali je olje namenjeno za pogon ali za kurjavo in ne od tega, ali je olje označeno ali neoznačeno in gre pri označenosti olja za pravno domnevo, od katere je odvisna višina trošarinske obveznosti, za pravno domnevo pa velja splošno pravilo, da jo je vedno mogoče izpodbiti, kolikor zainteresirana stranka predloži ustrezne dokaze, kar je tožena stranka dokazala z zgoraj omenjeno dokumentacijo. Po mnenju tožeče stranke, tudi kolikor bi v konkretnem peru prišlo do vnosa neoznačenega olja, to še ne pomeni, da mora tožeča stranka za tako vneseno olje plačati višjo trošarino. Navaja določbo 1. odstavka 56. člena ZTro in pomemben zadnji stavek, ki določa, da se energent, ki je označen v skladu s predpisi drugih držav članic, šteje za označen energent. Nesporno je bilo ugotovljeno, da v kritičnem obdobju Republika Italija ni razlikovala med višino trošarine za plinsko olje, namenjeno za kurjavo in višino trošarine za plinsko olje, namenjeno za pogon, kar posledično pomeni, da plinsko olje za kurjavo ni bilo obarvano s fiskalnim markirnim indikatorjem rdeče barve, ki ga je v predmetnem obdobju predpisovala Republika Slovenija. Sklicevanje obeh organov, ki sta se pri odločitvi oprla tudi na Direktivo Sveta EU 95/60 ES z dne 27. 11. 1995, je neutemeljeno, saj Direktiva nima neposredne veljave. Sklicuje se na ZTro-F, ki v 1. odstavku 32. člena določa, da se zadnji stavek 1. odstavka 56. člena ZTro črta. Iz besedila Poročevalca Državnega zbora št. 110/2006 z dne 5. 10. 2006, je razvidno „da se je zadnji stavek 1. odstavka 56. člena ZTro, da se šteje za označenega, če je energent označen po predpisih druge države članice“ zlorabljal tako, da se osebe, ki vnašajo energente, sklicujejo, da je energent označen, ker vsebuje barvo, ki pa je predpisana v določeni državi članici iz drugih razlogov in ne fiskalnih. Predlagatelj spremenjene zakonske ureditve je želel zagotoviti upoštevanje nacionalnih pravil in pravil EU o označenosti in preprečitvi zlorabe, kar pomeni, da je z jezikovno, teološko in zgodovinsko razlago predmetne zakonske norme, mogoče zaključiti, glede na besedilo iz Poročevalca, da je ZTro pred novelo ZTro-F dopuščal možnost, da se v Republiki Sloveniji šteje za označenega vsak energent, ki je ustrezno označen v državi članici. Očita tudi, da ni mogoče ugotoviti višine zamudnih obresti, saj ni predložen obračun zakonskih zamudnih obresti, zato v tem delu sploh ni mogoče preveriti izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in razlogi drugostopne odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Sodišče se strinja, da bistvo spora ostaja v vprašanju ali je šteti dobave plinskega olja kot plinsko olje, ki se bo uporabljalo kot gorivo za ogrevanje, ali pa kot plinsko olje za pogonski namen. Plinsko olje je namreč trošarinski izdelek - energent, od katerega se plačuje trošarina v skladu z določbo 54. člena ZTro. Zakon različno obremenjuje plinsko olje, in sicer je trošarina za plinsko olje za pogonski namen bistveno višja od trošarine za plinsko olje za gorivo za ogrevanje. Dodatno pa 56. člen ZTro določa tudi označevanje energentov, podrobneje pa način označevanja določa 50. člen Pravilnika. V obravnavanem peruje bilo po opravljenem trošarinskem nadzoru ugotovljeno, da je tožnik v spornih davčnih obdobjih (od avgusta do oktobra 2004, december 2004, januar do april 2005) iz Italije prejemal v režimu odloga plačila trošarine plinsko olje, in sicer po podatkih iz trošarinskih dokumentov plinsko olje za gorivo za ogrevanje. Postopek trošarinskega nadzora se je začel na podlagi dopisa italijanskega Glavnega poveljstva finančne policije z dne 26. 8. 2005, ki je sledil opravljeni davčni preiskavi na področju trošarin pri podjetju B. S.p.A., ki je bil dobavitelj plinskega olja tožeči stranki. Ugotovljeno je namreč bilo, da je bilo v letu 2004 (od junija do decembra) mineralno olje "0,2 % S" odpremljeno v Slovenijo neobarvano in neoznačeno, saj je podjetje začelo barvati mineralno olje šele od 9. 5. 2005 dalje. V trošarinskem inšpekcijskem postopku, v katerem je imela tožeča stranka ves čas možnost sodelovanja, je bilo po pregledu vse dokumentacije pri tožeči stranki, kot listin, ki so bile pridobljene s strani italijanskih upravnih organov, ugotovljeno, da sporne pošiljke niso bile obarvane, in da torej ni šlo za plinsko olje za gorivo za ogrevanje, ampak plinsko olje za pogonski namen. Kot sta že navedla oba upravna organa je dokazno breme v obravnavanem sporu na strani tožeče stranke. Tudi po presoji sodišča, tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bilo uvoženo plinsko olje označeno kot določa 56. člen ZTro in zato kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je bilo v Slovenijo vnešeno plinsko olje za gorivo za ogrevanje in kot tako prodano tudi naprej. Ni tudi res, da je iz dokumentacije, ki je bila zbrana v trošarinskem postopku dokazano, da bi tožeča stranka dobavljala pravilno označeno plinsko olje. Dobavitelj je sicer res v prvi izjavi 21. 3. 2005 zagotovil, da je dobavljeno kurilno olje obarvano rdeče, kar je pozneje preklical in je v postopku ugotovljeno, da italijanski dobavitelj plinskega olja do 9. 5. 2005 plinskega olja ni označeval.

Zadnji stavek 56. člena ZTro: "Mineralno olje, ki je označeno v skladu s predpisi drugih držav članic, se šteje za označeno mineralno olje." je bil vnešen v določbo 56. člena ZTro s Spremembami in dopolnitvami Zakona o trošarinah, objavljenimi v Uradnem listu RS, št. 126 dne 18. 12. 2003 z veljavnostjo od 2. 1. 2004 dalje. Ta stavek je bil črtan s Spremembami in dopolnitvami Zakona o trošarinah, objavljenimi v Uradnem RS, št. 122 z dne 28. 11. 2006 z veljavnostjo od 1. 1. 2007 dalje. Omenjeni zadnji stavek 56. člena ZTro je v spornem obdobju veljal. Vendar pa se tožeča stranka po mnenju sodišča ne more uspešno sklicevati na ta stavek (v smislu, da je energent označen), saj je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da plinsko olje, ki je bilo dobavljeno v spornih obdobjih, sploh ni bilo označeno.

Za ugotovitev trošarinske obveznosti po mnenju sodišča upravnemu organu tudi ni treba dokazovati, da je tožeča stranka dobavljeno plinsko gorivo prodajala naprej oziroma uporabljala kot pogonsko sredstvo namesto kurilnega olja. Dejstvo namreč je, da mora biti plinsko olje označeno v skladu z določbami ZTro in Pravilnika ob vnosu le-tega v Slovenijo. Izpeljan je bil podroben trošarinsko inšpekcijski pregled, v katerem je tožeča stranka imela možnost sodelovati in dokazovati nasprotno od tistega, kar je zatrjeval upravni organ. Ukrep, ki je bil izrečen – obveznost plačila trošarinskega dolga, je uravnotežen z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda ter zasledovanim ciljem zakona, ki za energente določa trošarinsko obveznost, zato je bilo po presoji sodišča pravilno upoštevano načelo sorazmernosti.

Sodišče očitanih procesnih kršitev, ki bi bistveno vplivale na pravilnost odločitve, ni našlo. Že tožeča stranka je podrobno pojasnila, kako se je postopek začel in vodil, ter zavrnila očitke tožnika glede očitanih kršitev 103. člena in 108. člena ZDavP-1 ter določb ZUP, kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Odločba ima tudi vse sestavine po 214. členu ZUP. Očitek glede nepravilnega vročanja nima pravnih posledic v zamudi kakšnega roka, zato na drugačno odločitev ne more vplivati. Obrazložitev glede teka in višine zamudnih obresti je razvidna iz obrazložitve izpodbijane odločitve, zato so očitki tožnika glede nemožnosti preveritve višine obresti neutemeljeni.

Sodišče je po povedanem, potem ko je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, da ni prišlo do kršitev Ustave in da so tožbeni ugovori neutemeljeni, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Sodišče je odločalo na nejavni seji (59. člen ZUS-1) potem ko je ugotovilo, da relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.