UPRS Sodba I U 1916/2020-14

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi petega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik 6. 11. 2020 podal na zapisnik.

2Uvodoma je povzela navedbe ob podaji zahtevka, iz katerih je razvidno, da je tožnik stopil v stik z domačimi v Alžiriji, ti pa so mu rekli, naj se ne vrača, saj ga čaka zaporna kazen. Tožnik je na vprašanje uradne osebe, ali ga je zaporna kazen že prej čakala, odgovoril, naj pozabijo na njegovo staro zgodbo in da so tam novi dogodki. Izjavil je, da je imel v Alžiriji kavarno brez dovoljenja. Ko so mu jo zaprli, je odprl novo, v kateri je prodajal tudi alkoholne pijače. Zato mu je bila izrečena globa in je bil prijavljen policiji. Po plačilu globe je zapustil državo, zdaj pa je prejel poziv, naj se zglasi na sodišču. Čaka ga petletna zaporna kazen, ki ni obstajala pred zapustitvijo države katero. Obljubil je, da bo priskrbel dokaz zanjo. Zahtevek bi vložil tudi, če ne bi čakal v Centru za tujce. Dodal je še, da je Alžirijo zapustil, ker bi rad živel svobodno.

3Dne 16. 11. 2020 je tožnik posredoval skenirano listino, ki naj bi predstavljala obvestilo o zapisniku v zvezi s sodbo v odsotnosti. Iz listine, ki jo je upravni organ prevedel, je razvidno, da je bil tožnik skladno s 411. členom alžirskega Zakona o kazenskem postopku dne 9. 10. 2019 obveščen o obsodbi na petletno zaporno kazen in denarno kazen zaradi nezakonitega trgovanja z alkoholnimi pijačami v nepooblaščeni trgovini in brez registriranega podjetja. Iz navedene listine še izhaja, da je bila tožniku posredovana tudi kopija sodbe v odsotnosti in da je bil obveščen o desetdnevnem pritožbenem roku.

4Iz nadaljnjih ugotovitev je razvidno, da je tožnik 26. 7. 2019 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, o kateri je tožena stranka odločila z odločbo št. 2142-1639/2019/9 (1312-21) z dne 17. 9. 2019. Ob presoji njene zakonitosti je sodišče s sodbo I U 1562/2019 z dne 25. 9. 2019 tožnikovi tožbi ugodilo, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Prošnja je bila nato v pospešenem postopku zavrnjena na podlagi tožnikove želje, da bi se vrnil v Alžirijo, in njegovega priznanja, da je laž vse, kar je povedal v predhodnem postopku. Tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka z dne 3. 3. 2020 je tožena stranka zavrgla s sklepom z dne 6. 3. 2020, katerega zakonitost je sodišče potrdilo s sodbo I U 432/2020 z dne 30. 3. 2020.

5V zvezi z vsebinsko obravnavo drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je tožena stranka ugotovila, da naj bi tožnik za zaporno kazen domnevno izvedel po izpustitvi iz zapora in nastanitvi v Centru za tujce, torej 30. 9. 2020. Namero za vložitev drugega zahtevka pa je podal šele 2. 11. 2020, torej po dobrem mesecu odkar je zvedel za navedeno novo dejstvo. Ker naj bi zaporna kazen zanj po lastnih izjavah predstavljala veliko težavo in resničen strah pred vrnitvijo v izvorno državo, tožena stranka ne razume, zakaj namere ni podal nemudoma, ko je izvedel za to dejstvo, saj je bil v dnevnem stiku z več uradnimi osebami in je poznal postopek za priznanje mednarodne zaščite. Ob upoštevanju vseh dejstev tožena stranka meni, da tožnik ni podal namere zaradi resničnega obstoja novih dejstev oziroma strahu pred preganjanjem, ampak zaradi preprečitve odstranitve iz države, ki mu grozi glede na sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu I K 23696/2019, česar se tožnik glede na navedbe v pisni nameri zaveda. Poleg tega v podaji namere sploh ni omenjal zaporne kazni in sodbe v odsotnosti, le na posplošen način je omenil preganjanje v izvorni državi, ki ga ni pojasnil, izgon iz Slovenije, težave zaradi korona virusa in zaprtje alžirskega letališča. Zato pristojni organ dvomi v verodostojnost tožnikovih navedb.

6Po mnenju tožene stranke tožnikove navedbe o zaporni kazni in sodbi v odsotnosti, tudi če bi se izkazale za verjetne, v novem postopku ne bi pomembno povečale verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Ob sklicevanju na 56. točko Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca je pojasnila, da se preganjanje razlikuje od kaznovanja za kršitve splošnega prava, zaradi česar osebe, ki se izmikajo prestajanju zaporne kazni, niso upravičene do mednarodne zaščite.

7Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da iz obrazložitve ni razvidno, zakaj bi bile njegove navedbe neverodostojne. Prav tako naj ne bi bilo jasno, ali tožena stranka sprejema novo dejstvo, ki je potrjeno z dokazom. Neobrazložena naj bi bila tudi ugotovitev, da je tožnik namero za drugi zahtevek podal zaradi oviranja postopka odstranitve iz države. Tožena stranka naj ne bi ustrezno upoštevala tožnikovih navedb glede razumevanja podanih informacij o slovenski azilni zakonodaji, ki jih je večkrat ponovil.

8V nadaljevanju tožnik v zvezi s presojo tožene stranke, da zahtevka ni vložil nemudoma po seznanitvi z novim dejstvom, to pa je vplivalo na njegovo verodostojnost, pojasnjuje časovni potek dogodkov od 30. 9. 2020 dalje, ko je prišel v Center za tujce. Meni še, da tožena stranka ne more pavšalno in samovoljno zaključiti, da tožnik kljub predloženemu dokazu ni upravičen do mednarodne zaščite. Navaja, da bi morala upoštevati vse objektivne okoliščine v državi izvora in subjektivne okoliščine prosilca ter se opredeliti do sorazmernosti preteče kazni, stanja v alžirskih zaporih in drugega. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

9V odgovoru na tožbo je tožena stranka ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa med drugim navedla, da je tožnikova verodostojnost glede na njegova dosedanja ravnanja docela skrhana. Poleg tega z vidika priznanja mednarodne zaščite ne navaja pravno pomembnih dejstev.

10Dne 17. 12. 2020 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in listino v prilog A4.

11Tožba ni utemeljena.

12Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

13V zvezi s ponovno prošnjo ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama (poudarek sodišča) predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

14Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.¹ Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.² Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II³, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

15Ob spoštovanju navedenih izhodišč izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da tožnik ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Po mnenju tožene stranke tožnikove navedbe o zaporni kazni in sodbi v odsotnosti ne bi pomembno povečale verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, saj se preganjanje razlikuje od kaznovanja za kršitve splošnega prava, zaradi česar osebe, ki se izmikajo prestajanju zaporne kazni, niso upravičene do mednarodne zaščite.

16Ob upoštevanju zaostrenih dokaznih standardov v tovrstnih postopkih tožnik s posplošenimi tožbenimi navedbami, "da bi tožena stranka morala upoštevati vse objektivne okoliščine v državi izvora in subjektivne okoliščine prosilca ter se opredeliti do sorazmernosti preteče kazni, stanja v alžirskih zaporih in drugega", ne izpodbija navedene presoje tožene stranke, da ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega je po presoji sodišča pravilno stališče, da v obravnavani zadevi izdana sodba sama po sebi ne pomeni preganjanja, ampak gre za izrečeno kazen za splošno kaznivo dejanje; v takih primerih pa ni razlogov preganjanja.⁴ Ker tožnik z navedenim ni izkazal subjektivnega elementa preganjanja, bi moral podati toliko obsežnejše in določnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti ali resno škodo, česar pa ni storil. Zato sodišče glede na navedeno stališče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Glede na navedeno zatrjevana dejstva v zvezi s sodbo, izdano v tožnikovi odsotnosti, sama po sebi ne morejo pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

17Sodišče pripominja, da je iz zapisnika z dne 6. 11. 2020 razvidno, da je bila tožniku omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka (za uvedbo ponovnega postopka) ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, česar prav tako ne izpodbija konkretizirano.

18Glede na navedeno procesno stanje stvari, ko tožnik ni spoštoval zaostrenih dokaznih standardov v tovrstnih postopkih, toženi stranki ni bilo treba po uradni dolžnosti pridobiti niti informacij o izvorni državi glede stanja v alžirskih zaporih.⁵

19Sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.⁶, ⁷ V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom Zakona o tujcih (dovolitev zadrževanja).⁸

20Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke torej pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

¹ Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.
² Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.
³ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
⁴ Iz 56. točke Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca je razvidno, da osebe, ki bežijo pred prestajanjem kazni zaradi splošnega kaznivega dejanja, ne morejo imeti statusa begunca. Poudarjeno je, da begunec žrtev nepravičnega sistema in ne tisti, ki beži pred pravico.
⁵ Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, sprejelo stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve).
⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve.
⁷ SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka).
⁸ Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.