VSL Sodba II Cp 1574/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 841,50 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 72.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2018 do plačila, ter da je dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje vknjižbo hipoteke v korist tožeče stranke pri nepremičnini z ID znakom parcela 000, za zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe z dne 3. 3. 2017 v višini 72.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2017 do plačila.

2Zoper sodbo je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.¹ Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožencu pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Pritožba meni, da prvostopenjsko sodišče pri presoji dejanskega stanja ni upoštevalo navodil iz 8. člena ZPP, pri čemer v obrazložitvi izpodbijane sodbe ponudi vsebinsko neprepričljivo dokazno oceno, ki je v nasprotju z neformalnimi dokaznimi pravili, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe ter pri tem tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnik izpostavi zlasti pričanje priče A. A., saj je navedena priča tožencu posodila denar in terjatev v razmerju do toženca nato prenesla na tožnika. Poudari, da iz njegovega zaslišanja jasno izhaja, da je toženec priči posojilo vrnil šele pomladi leta 2019, torej potem, ko je bila že podpisana cesijska pogodba z dne 30. 8. 2018. Poudarja, da ni nihče nikoli trdil, da je A. A. izročil tožencu posojilo na podlagi pisne posojilne pogodbe, saj je pisna posojilna pogodba zgolj formalizirala oziroma ubesedila ter potrdila predhodno sklenjeno ustno posojilno pogodbo, kar je jasno navedeno tudi v sami posojilni pogodbi. Zaključki prvostopenjskega sodišča, da verjame tožencu, da ni dobil posojila na podlagi posojilne pogodbe so zato v nasprotju z dokazi v spisu, hkrati pa so tudi nejasni oziroma nerazumljivi. Meni, da je popolnoma normalno in življenjsko sprejemljivo, da posameznik zaupa v resničnost notarsko overjene listine. Ugotovitve sodišča iz 13. točke obrazložitve sodbe so protispisne, neživljenjske in neprepričljive. Prvostopenjsko sodišče navaja, da verjame tožencu, da je A. A. vrnil prejeto posojilo februarja 2017. Navedeni zaključek prvostopenjskega sodišča je napačen, saj sodišče očitno spregleda, da sta toženec in A. A. podpisala posojilno pogodbo šele marca 2017 ter da je A. A. v svojem zaslišanju večkrat potrdil, da je vračilo posojila s strani toženca prejel šele v letu 2019. Pritožnik še opozarja, da vprašanja priči v smislu „ali dopuščate možnost...“ predstavljajo prepovedana sugestivna vprašanja, ki pričo navajajo k odgovoru.

3Toženec je na pritožbo odgovoril ter predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene v pritožbi zoper sodbo zatrjevane kršitve in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki o pomanjkljivostih v dokazni oceni in njeni neprepričljivosti v povezavi z ugotovitvijo glede prejema posojila in njegovega vračila. S trditvijo, da je bila določena ugotovitev v sodbi v nasprotju z dokazi, pritožnik ne utemeljuje, da je prišlo do napake pri prenosu vsebine dokazov v sodbi, temveč uveljavlja zmotnost dokaznega zaključka. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi, zlasti pa nimajo materialnopravne podlage v zbranem dokaznem gradivu. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

6Tožbeni zahtevek temelji na pogodbi o cesiji terjatve z dne 30. 8. 2018, s katero je A. A. na tožnika prenesel terjatev do toženca iz naslova posojilne pogodbe z dne 3. 3. 2017 v višini 72.000 EUR. Toženec je trdil in dokazoval, da je premostitveno posojilo v višini 50.000 EUR, ki ga je potreboval za plačilo kupnine za stanovanje in ki ga je dobil od A. A. v začetku leta 2017, slednjemu vrnil še pred podpisom posojilne pogodbe z dne 3. 3. 2017. Toženec je torej nasprotoval zahtevku s smiselno trditvijo, da gre za navidezno pogodbo, ki je prikrivala že pred tem ustno sklenjeno posojilno pogodbo, ki je bila pred sklenitvijo te pogodbe že realizirana in posojilo tudi vrnjeno. Zaradi tega njegova obveznost prevzeta z simulirano pogodbo ne obstoji.

7Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženec 3. 3. 2017 podpisal posojilno pogodbo, sporno pa je, ali je šlo pri tem za dejansko sklenjeno oziroma izpolnjeno posojilno pogodbo ali pa za navidezno pogodbo.

8Po določbah prvega in drugega odstavka 50. člena Obligacijskega zakonika² navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Za navidezno pogodbo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo, stranki hočeta, da pogodba velja le v očeh drugih, ne pa tudi za stranki sami.

9Jedro pritožbenih očitkov je usmerjeno v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je po presoji pritožbenega sodišča pravilna, logična in življenjsko sprejemljiva ter vanjo ne dvomi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in neprerekanih trditev pravdnih strank izhaja, da je tožnik posodil A. A. znesek 50.000 EUR, ki ga je le-ta dalje v januarju 2017 posodil tožencu za nakup nepremičnine. Toženec je navedeni znesek vrnil A. A. konec februarja 2017, ko je prodal stanovanje v L. Posojilna pogodba z dne 3. 3. 2017 za znesek 70.000 EUR je bila sklenjena, ker je toženec A. A. naredil uslugo, saj je slednji potreboval potrdilo o sklenitvi posojilne pogodbe. Zaključek, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna posojilna pogodba v mesecu januarju 2017, da je toženec A. A. posojeni znesek 50.000 EUR vrnil še pred 3. 3. 2017 ter da posojilna pogodba z dne 3. 3. 2017 predstavlja fiktivno pogodbo, je sodišče prve stopnje skrbno in prepričljivo utemeljilo z oceno izvedenih dokazov, v kateri se je opredelilo do vseh relevantnih okoliščin in dokazov. Pritožba ponavlja svojo interpretacijo izvedenih dokazov, vendar pa v prepričljivost dokaznih zaključkov ne vzbudi dvoma. Sodišče prve stopnje se je o navidezni volji pogodbenih strank pri sklenitvi posojilne pogodbe z dne 3. 3. 2017 prepričalo ne samo na podlagi izpovedbe zaslišane priče B. B., prepričljive izpovedbe toženca, ter z listinami izkazanem denarnem toku transakcij, temveč predvsem na podlagi potrdila o vračilu dolga, ki je bil s strani A. A. in priče B. B. podpisan isti dan, kot je bila sklenjena posojilna pogodba z dne 3. 3. 2017. S pritožbenimi navedbami, da iz posojilne pogodbe z dne 3. 3. 2017 izhaja, da sta toženec in A. A. že dne 15. 1. 2017 sklenila ustno posojilno pogodbo, na podlagi katere je bil izročen znesek 72.000 EUR, da toženec na dan podpisa posojilne pogodbe z dne 3. 3. 2017 posojila še ni vrnil in da se ga je zavezal vrniti v roku 45 dni, ter da je A. A. del sredstev za predmetno posojilo prejel s strani tožnika, ki sedaj terja vračilo posojenih sredstev, tožnik ne more biti uspešen, saj je ravno bistvo navideznega posla, da formalno navzven obstaja, ne pa tudi v resnici. Zato navedena pogodba po ugotovitvi, da je navidezna, ne dokazuje ničesar. Tožnik tudi z opozarjanjem le na posamezne dele izpovedi priče A. A. in na nekatere nebistvene okoliščine opozarja le na tisto, kar mu je v korist. Neprepričljivost izpovedbe priče A. A. o datumu vrnitve denarja potrjuje tudi vsebina njegovih povsem nasprotujočih si pisnih izjav (priloge A5, A6, A12, B3). S tem, ko sodišče priči ni verjelo, tako kot to želi prikazati tožnik, ni bila storjena očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa tožnik prvič šele v pritožbi zatrjuje, da je toženec posojilo vrnil A. A. spomladi leta 2019, s čimer je prekludiran (337. člen ZPP). V postopku na prvi stopnji je namreč vseskozi trdil, da toženec denarja ni vrnil niti tožniku niti A. A.

10Pritožba tožnika glede na navedeno ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je povrniti tožencu stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 841,50 EUR (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP).

¹ V nadaljevanju ZPP.
² V nadaljevanju OZ.