VSL Sklep I Cp 520/2021

Pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I. in IV. točki izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so parcele 387/13, 387/15, 387/17, 388/5, 388/9 in 388/10, k. o. ..., skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni deli v skupni lastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavb na naslovu C. 1, 3 in 5, Ljubljana, z določenimi ID znaki, stoječimi na posamezni parceli (I. točka izreka). V ostalem delu, glede nepremičnin, ki so navedene v II. točki izreka sklepa, je predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča kot skupnega zgolj k tem trem stavbam zavrnilo. Ugotovilo je tudi, da na parceli št. 388/9, k. o. ..., obstoji trajna in brezplačna služnost pešpoti preko navedene parcele v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 412/7 iste k.o. (III. točka izreka) Odločilo je, da se sklep v zemljiški knjigi pri obravnavanih parcelah izvede v vrstnem redu zaznambe tega postopka s točno določenim datumom učinkovanja.

2Nasprotna udeleženka se proti I. in IV. točki izreka sklepa pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog tudi v ostalem delu, ali ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da je z izpodbijanim sklepom poseglo v njeno lastninsko pravico in javne površine, ki se nahajajo na parc. št. 387/13, 387/15, 388/5, 388/9 in 388/10. Navedene parcele predstavljajo v naravi del lokalne krajevne ceste s parkiriščem in s tem grajeno javno dobro lokalnega pomena. Predlagatelji niso dokazali, da so z nakupom stanovanj v stavbah pridobili tudi lastninsko pravico na teh spornih parcelah, ki predstavlja prometno površino, ki ni namenjena redni rabi stavbe, ampak je v splošni rabi vseh. Pravna prednica nasprotne udeleženke je na investitorja gradnje stavbe prenesla več zemljiških parcel, ki so bile v času gradnje načrtovane kot javne površine. Njihova ureditev se je financirala iz občinskih sredstev. Gradbeno podjetje je na podlagi odločb z občino pridobilo pravico uporabe določenega kompleksa zemljišč, ki bi nato moralo dati zgrajene objekte v uporabo tistim subjektom, ki so jim bili namenjeni. Po gradnji se je dogajalo, da so bile stanovanjske soseski dane v uporabo, ni pa bilo odmere funkcionalnih zemljišč posameznih blokov, njihovih zemljišč in javnih površin. Občina je lahko urejanje stavbnega zemljišča oddala s posebno pogodbo za začasni prenos tudi izvajalcem stanovanjske graditve, pod pogojem, da po končani gradnji prenesejo pravico uporabe nazaj na občino. Sporne nepremičnine so formalno last nasprotne udeleženke in njeno osnovno sredstvo, ki je na njih pridobila razpolagalno upravičenje; to potrjujeta dve kupoprodajni pogodbi in odločba o denacionalizaciji. Odločitev predstavlja grob poseg v njeno lastninsko pravico. Sporne nepremičnine so po elaboratu A. d. d., ki bazira na dokumentih iz časa gradnje, grajeno javno dobro. Zelenica na zahodni strani stavb, na parc. št. 387/13 in 387/15, ni zgolj v funkciji zamejitve stavb, temveč v funkciji obcestnih javnih zelenih površin. Ti dve parceli nista predstavljali gradbene parcele po upravnih dovoljenjih in ureditvenem načrtu. Investitorju to zemljišče ni bilo dodeljeno za gradnjo obravnavanih stavb. V nadaljevanju pritožnica, navezujoč se na javno parkirišče in obcestno zelenico povzema nekatere določbe Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, Splošnega zakona o ljudskih odborih, Zakona o komunalnih delovnih organizacijah, ki opravljajo komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena, Zakona o komunalnih dejavnostih posebnega družbenega pomena, Zakona o komunalnih dejavnostih, Zakona o urejanju in vzdrževanju zelenih površin in Zakona o prometu z nepremičninami, ki kažejo, da je bil lastniški koncept zemljišč v naselju glede parkirišč, parkov, sprehajalnih površin, javnih zelenic ipd., v času gradnje nekaj povsem drugega. Šlo je za javne površine v naseljih, ki predstavljajo infrastrukturni objekt, zato je njihovo lastninjenje potekalo po Zakonu o gospodarskih javnih službah. Že Zakon o prometu z nepremičninami je določal, da nepremičnine v splošni rabi niso v pravnem prometu. Cestno telo niso le ceste, ampak tudi svet ob cestnem svetu. S 76. členom ZGJS je bil namen zakonodajalca zajeti tudi javne ceste in urediti lastninsko pravico na njih. Z dnem uveljavitve ZGJS so sporne zemljiške parcele postale lastnina občine. Pritožnica je tako po samem zakonu veljavno pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Poudarja, da parkirišče na vzhodnih parcelah 388/5, 388/9 in 388/10 ni nikoli pripadalo določeni stavbi oziroma njihovim stanovalcem, temveč so bila zgrajena ob obodu sosesk, kjer so imeli pravico uporabe vsi. Mestni komite je v dopisu z dne 19. 10. 1988 navedel, da je parkirna površina na spornih zemljiščih javna prometna površina. V naravi je jasno razvidno, da na spornih zemljiščih ni mogoče v celoti izključiti javne rabe, saj gre za neograjeno območje soseske, ki vsebuje tudi javne dovozne poti. Čeprav je element pretekle rabe pomemben kriterij za določitev pripadajočega zemljišča, mora biti to namenjeno izključni rabi prebivalcev stavb, saj določitev pripadajočega zemljišča pomeni določitev izključne pravice na nepremičnini. Ob splošno znanem dejstvu, da se v bližini nahajajo javne ustanove, o izključni rabi etažnih lastnikov ni mogoče govoriti. Do vseh gornjih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Predlagatelji na pritožbo niso odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predlagatelji so vložili predlog za določitev skupnega pripadajočega zemljišča k večstanovanjskim stavbam na naslovu C. 1, 3 in 5, Ljubljana, ki so bile konec 50. let prejšnjega stoletja zgrajene kot enoten linijski objekt s tremi vhodi. V pritožbenem postopku ostaja spornih vseh šest parcel, tudi parcela 387/17, čeprav o njej pritožba konkretno nič ne reče oziroma konkretno ne izpodbija zaključka prvostopenjskega sodišča, da tudi ta parcela skupaj z ostalimi predstavlja skupno pripadajoče zemljišče gornjim stavbam. Parcele so v zemljiškoknjižni lasti nasprotne udeleženke in v naravi predstavljajo na zahodni strani ozek pas zelenice ob stavbi (parc. št. 387/13 in 387/15), na severu in jugu ožji pas ob stavbi (ograjen z nižjim opornim zidom), namenjen za dostop po zunanjih stopnicah v kletne prostore ter na vzhodni strani dostopni pas tik ob stavbah med vhodi stavb in pred zunanjimi stopnicami v stavbe (parc. št. 387/17) ter manjše parkirišče nasproti stavbe, ki je od nje ločeno z javno intervencijsko potjo (parc. št. 388/5, 388/9, 388/10).

6Izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sklepu je navedenih dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je odločitev mogoče preizkusiti. To velja tudi za tisti del izpodbijanega sklepa, v katerem se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s presojo ugovora nasprotne udeleženke, da gre pri (še) spornih zemljiščih za grajeno javno dobro lokalnega pomena ter s presojo, katera zemljišča so ob upoštevanju kriterijev, ki jih določa 43. člen ZVEtL-1, pripadajoča oziroma skupna pripadajoča zemljišča. Pavšalna je pritožbena trditev, da sodišče ni odgovorilo na vse njene ugovore. V izpodbijanem sklepu je razvidno, da se je ukvarjalo s presojo temeljnega ugovora pritožnice, da so sporna zemljišča javno dobro del - lokalne ceste in se v tem okviru opredelilo tudi do tistih navedb, ki jih pritožba ponavlja.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo zadostne podlage za ugotovitev o pridobitvi lastninske pravice predlagateljev na ugotovljenem pripadajočem zemljišču, češ da predlagatelji niso dokazali, da so z nakupom stanovanj pridobili tudi lastninsko pravico oz. pravico uporabe na spornih parcelah. V sistemu družbene lastnine je graditelj z odobritvijo uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo s strani občinskih organov in zakonito izgradnjo stavbe po samem zakonu pridobil pravico uporabe na zemljišču pod stavbo (stavbišče) in zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno zemljišče), ter jo obdržal, dokler je stavba obstajala. Funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi, saj se je pridobilo in prenašalo le skupaj z njo. Pridobitev in prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču zato nista bila pogojena z obstojem posebnih pogodbenih določil, zemljiškoknjižnim dovolilom ali odmero funkcionalnega zemljišča. Lastniki stanovanj so zato brez vsakega dvoma z nakupom posameznih etažnih enot pridobili tudi pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, ne glede na to, ali so zanj kaj posebej plačali. Iz istega razloga je neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi pritožnica v postopku zatrjevala, da njena pravna prednica na investitorja gradnje stavbe v soseski ni prenašala zemljiških parcel. Sicer pa je v izpodbijanem sklepu (glej tč. 27) ugotovljeno, da je občina v letu 1957 kupila nekatere od parcel, ki so predmet postopka, prav za potrebe izgradnje in ureditve soseske, v kateri stojijo predmetne stavbe, saj so bile v okviru ožje lokacije namenjene za izdelavo ureditvenega načrta s komunalnimi napravami, kasneje pa je bilo tudi izdano uporabno dovoljenje za novozgrajeno stavbo. Tudi pritožbeno ponovno sklicevanje na denacionalizacijsko odločbo ne more biti uspešno. Kot je pravilno in z jasnimi argumenti obrazložilo že sodišče prve stopnje, odločba, ki je bila izdana denacionalizacijskim razlaščencem (in s katero ni bilo vrnjeno odvzeto premoženje, ker je bila denacionalizacijskim upravičencem plačana odškodnina), ni ovira za odločanje o predlogu za določitev pripadajočega zemljišča na podlagi meril iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1.

8Katero zemljišče je (skupno) pripadajoče zemljišče, definira drugi odstavek 42. člena ZVEtL-1 (v povezavi s prvim odstavkom istega člena). To je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb in je postalo last lastnikov teh stavb na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pravna pravila, ki omogočajo uveljavitev in (dokončno) ureditev pripadajočih zemljišč, so se izoblikovala postopoma, določbe ZVEtL oz. ZVEtL-1 pa predstavljajo sistemsko rešitev. V skladu z njimi ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnikov stavb.

9Sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo ni poseglo v lastninsko pravico pritožnice. Postopek, kot ga predvideva ZVEtL-1, je poseben postopek za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih funkcionalnih zemljišč, kriterije za ugotovitev pa določa 43. člena ZVEtL-1, ki jih sodišče pri ugotovitvi obsega upošteva enakovredno, saj jih zakon primeroma našteva, kar sodišču omogoča, da s sočasno uporabo vseh meril hkrati na najprimernejši način določi pripadajoče zemljišče. Če se ugotovi, da so izpolnjeni navedeni zakonski pogoji, potem nikakor to ne pomeni neupravičenega posega v lastninsko pravico. Poleg tega je, kot je razbrati iz izpodbijanega sklepa, pritožnica lastnica nepremičnin, iz katerih so nastale nove sporne parcele, zaradi predpisov o lastninjenju.

10Do navedb nasprotne udeleženke, da sporne parcele predstavljajo del cestnoprometne površine in s tem javno dobro, se je v izpodbijanem sklepu argumentirano opredelilo že sodišče prve stopnje. Pojasnilo je, da sporne parcele, ki neposredno obkrožajo obravnavano stavbo, predstavljajo pas, ki zagotavlja dostop do vseh fasad zaradi vzdrževanja. Na zahodni strani (parc. št. 387/13 in 387/15) je ozek pas zelenice ob stavbi, ki je (bila) predvidena tudi kot predprostor obravnavanih stavb za oddih in kot emisijska bariera, zaključena z robnikom od asfaltiranega pasu C. ulice. Na južni in severni strani stavbe je ob zunanjem opornem zidu stopničasti vhod v kletne prostore oziroma v kolesarnico, na vzhodni strani pa dostopni pas predstavlja prostor (med fasado stavb in intervencijsko potjo) med vhodi v stavbe in minimalni predprostor pred vhodi v stavbe (parc. št. 387/17). Na vzhodni in jugovzhodni strani nasproti vhodov v stavbe je parkirna površina na dvorišču stavbe (parc. št. 388/5, 388/9 in 388/10), na kateri je bilo že v času gradnje načrtovano parkiranje v projektni ureditvi prostora za potrebe te stavbe. Ugotovilo je, da je to zemljišče namenjeno izključno obravnavani stavbi, prav tako pa je predlagano zemljišče nujno potrebno za njeno redno rabo. Okolice stavbe je na ugotovljen način urejena od izgradnje stavbe. Sodišče prve stopnje je glede na namensko, neposredno vezanost spornih nepremičnin redni rabi stavbe pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za javno dobro. O tem se je prepričalo na podlagi urbanističnega izvedenskega mnenja izvedenke mag. B. B., listinske dokumentacije, tudi tiste, ki jo omenja pritožba, ter z opravljenim ogledom. Zgolj s sklicevanjem na strokovni elaborat A. d. d., ki ga je imelo sodišče in izvedenka v uvidu, nasprotna udeleženka ne more uspeti, saj ni dokaz v tem postopku. Ker gre za mnenje organa v sestavi nasprotne udeleženke, pridobljeno izven postopka, ga je lahko sodišče upoštevalo le kot del trditvene podlage stranke in ne kot dokaz o obstoju javnega dobra na obravnavanih zemljiških parcelah. Pravilnost teh navedb pa je preverjalo s pomočjo sodne izvedenke ter z ostalo projektno in prostorsko dokumentacijo v spisu ter z ogledom. Tudi pritožbeno sklicevanje na dopis Mestnega komiteja za komunalno gospodarstvo z dne 19. 10. 1988, ki ga je sodišče upoštevalo v povezavi z drugimi dokazi, ne more biti uspešno, saj ne potrjuje drugačne namembnosti zemljišča, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje.

11Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre za površino, ki v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 vsekakor predstavljata skupno pripadajoče zemljišče k stavbam predlagateljev. Parcele (387/13, 387/15 in 387/17) predstavljajo dostopno zeleno pot do fasade stavbe, ki ima v višjih nadstropjih balkone nad to zelenico, in prostor pred stopniščnimi vhodi v stavbo in vhodoma v stranske kletne prostore. Zemljišče je od izgradnje zamejeno z robnikom na zahodni strani in opornim zidoma na severni in južni strani. Parcele 388/5, 388/9 in 388/10 pa predstavljajo niz parkirnih mest vzhodno in jugovzhodno od obravnavanih stavb, umaknjen v prostor neposredno pred vhodi v te stavbe in ločen z javno intervencijsko povezovalno potjo. Gre za zaokroženo zemljišče, ki je prostorsko in funkcionalno vezano prav na obravnavane stavbe, na katerem je bilo na podlagi celotne ureditvene dokumentacije in (že) v času projektiranja predvideno tudi parkiranje stanovalcev bloka. Nasprotna udeleženka s ponavljanjem navedb, da so sporne parcele namenjene javni rabi, ne da bi to tudi izkazala, ne more uspeti. Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. Nasprotna udeleženka ni ponudila nobenih dokazov, da so se v pritožbi izpostavljene parcele olastninile po tranzicijski zakonodaji kot grajeno javno dobro, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so te parcele namenjene redni rabi stavbe in ne splošni rabi vseh in vsakogar. Golo sklicevanje na Splošni zakon o ljudskih odborih, Zakon o komunalnih delovnih organizacijah, ki opravljajo komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena, Zakon o komunalnih dejavnostih, češ da navedeni zakoni sporno zelenico in parkirišče opredeljuje kot javno, ne more pripeljati do drugačne odločitve. Asfaltirana površina dovozne poti ali parkirišča ali pas zelenice je lahko bodisi javna ali zasebna, odvisno od vseh okoliščin primera. V konkretnem primeru je zanesljivo izkazano, da površina spornih šestih parcel vse od izgradnje soseske zagotavlja minimalni prostor za potrebe funkcioniranja izključno teh treh stavb in ne služi javnemu namenu. Na ogledu je bilo ugotovljeno, da nepremičnine (ves čas) uporabljajo le etažni lastniki (vzhodni niz parkirnih mest po ugotovitvah izvedenke že ob prometni ureditvi v času gradnje ni zadoščal za njihovo redno rabo), ni bilo zaznati uporabe tretjih (ostale individualne stavbe imajo v bližini možnost parkiranja na lastnih parcelah oziroma prostorih pred stavbami). Gola trditev udeleženke, da se v bližini spornih zemljiških parcel nahajajo javne ustanove, ne zadošča za sklep, da so bile sporne nepremičnine namenjene splošni rabi. Bistveno je, da so bile nepremičnin od izgradnje dalje, tudi ob uveljavitvi ZGJS, v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno rabi stavb in ne splošni rabi, kar temelji na kriterijih iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Ker so pravico uporabe na nepremičnini dejansko izvrševali etažni lastniki, jih ni mogoče uvrstiti med infrastrukturne objekte (med katere skladno z določbami ZCes in ZCes-1 sodijo tudi javne ceste in obcestni svet), ki so bili predmet lastninjenja po ZGJS.

12Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1 pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.