UPRS Sodba I U 556/2021-7

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. Bpp 51/2021-5 z dne 18. 3. 2021 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo A. A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V izreku in v obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik kot državljan BiH pri Upravnem sodišču RS dne 10. 3. 2021 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi z vložitvijo tožbe zoper sklep Upravne enote Ljubljana, s katerim je bil ustavljen postopek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, ter za oprostitev stroškov sodnega tolmača. V nadaljevanju se organ sklicuje na 24. člen Zakona o brzeplačni pravni pomoči in pravi, da morajo biti ob dodelitvi BPP izpolnjeni ne le materialni (finančni) pogoj, ampak tudi objektivni (t. i. postopkovni) pogoji iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP. Pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik BPP je treba na podlagi razpoložljivih podatkov oceniti, ali so izpolnjeni procesni pogoji iz 24. člena ZBPP (primerjaj s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. I U 1570/2015 z dne 24. 11. 2015) in upoštevati kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve brezplačne pravne pomoči v zadevah, ki so očitno nerazumne oziroma nimajo verjetnega izgleda za uspeh.

2Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je UE Ljubljana ustavila postopek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, ki ga je vodila na podlagi prošnje za podaljšanje prosilca. UE Ljubljana je namreč ugotovila, da prosilec prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji ni priložil vseh listin in dokazil, ki bi jih v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) moral, zato ga je dne 9. 10. 2020 pozvala k predložitvi manjkajočih listin oziroma dokazil ter mu določila rok za njihovo predložitev. Prosilec se na poziv UE Ljubljana ni odzval in v določenem roku, pa tudi do izdaje izpodbijanega sklepa, ni predložil zahtevanih dokazil. Ker je bil postopek podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo uveden na zahtevo, to je na prošnjo prosilca, in ga ni bilo mogoče končati brez njegovega sodelovanja, to je brez predložitve zahtevanih listin oziroma dokazil, je organ prve stopnje postopek ustavil, prosilcu pa naložil, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa.

3Organ se sklicuje tudi na 60. in prvi odstavek 90. člena ZTuj-2. Po presoji organa za BPP je bilo tako materialno pravo pravilno uporabljeno ter v postopku izdaje izpodbijanega akta ni bilo kršitev pravil postopka, ki bi narekovale njegovo odpravo, prav tako prosilec v sami prošnji za BPP ni navedel kršitev. Prosilec glede na navedeno s tožbo zoper izpodbijani sklep že na prvi pogled nima verjetnih izgledov za uspeh, zato je organ za BPP njegovo prošnjo zavrnil.

4V tožbi tožnik predlaga, zaslišanje tožnika in pravi, da je tožena stranka pri svoji meritorni presoji, ali je zadeva »očitno nerazumna«, presegla svoj delokrog meritornega odločanja. Tožena stranka se je namreč v izpodbijani odločbi postavila na stališče, da je sporni sklep upravne enote pravilen in zakonit, čeprav za takšno določitev ni imela nobene podlage niti potrebnih podatkov, na podlagi katerih bi to lahko presojala. Izpodbijana odločba je tako evidentno nezakonita. To utemeljuje z navedbami, da je v izpodbijani odločbi očitna nelogičnost in neresničnost ugotovitev upravne enote v tem, da naj bi bil poziv na dopolnitev vloge tožniku osebno vročen dne 14. 8. 2020. Glede na dejstvo, da je upravna enota poziv izdala šele dne 9. 10. 2020, poziv tožniku nikakor ni mogel biti vročen 14. 8. 2020, torej preden je bil sklep sploh izdan.

5Nadalje ne drži, da bi bil tožniku poziv k dopolnitvi vloge sploh vročen. Tožnik je imel in še vedno ima prijavljeno začasno prebivališče v Republiki Sloveniji na naslovu B, Škofljica, kar izhaja iz potrdila upravne enote z dne 11. 2. 2019. Iz poziva upravne enote z dne 9. 10. 2020 izhaja, da je bil ta poslan na naslov C, Škofljica, kjer pa tožnik ni imel prijavljenega prebivališča niti ni tam dejansko živel. Iz vročilnice, iz katere izhaja, da naj bi jo dne 13. 10. 2020 podpisal tožnik, izhaja drugačen podpis od podpisa tožnika, ki je na primer razviden iz pooblastila odvetniku. Očitno je torej, da je pošiljko, v kateri se je nahajal poziv na dopolnitev vloge, prevzel nekdo drug, ki je tudi podpisal vročilnico. Poziv torej tožniku sploh ni bil vročen in tožnik z njim tudi kako drugače ni bil seznanjen do poteka roka za dopolnitev vloge oziroma do izdaje izpodbijanega sklepa.

6Tožena stranka je namreč že v okviru odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči s sprejeto meritorno odločitvijo prejudicirala vsebinsko odločitev Upravnega sodišča RS o zakonitosti izpodbijanega sklepa. Pri tem, kot že izpostavljeno, sploh ni razpolagala z nobenimi podatki, na podlagi katerih bi do takšnega zaključka lahko prišla.

7Tožena stranka tožniku očita, da v prošnji za BPP ni navedel kršitev, ki naj bi se zgodile v zvezi s spornim sklepom upravne enote. Tožnik se sprašuje, kje bi to sploh lahko navedel, saj obrazec prošnje za dodelitev BPP takšnega pojasnila in navedb ne predvideva in jih ni mogoče nikamor napisati. Tožena stranka tožnika tudi ni pozvala, naj se izjasni o svojih argumentih za vlaganje tožbe, da bi lahko šele na podlagi navedenih trditev presojala »očitno nerazumnost«.

8Tožnik se v zvezi s tem sklicuje na predhodne odločitve Upravnega sodišča, in sicer opr. št. IV U 130/2013 z dne 10. 10. 2013. V navedeni zadevi je Upravno sodišče zavzelo stališče, da je s tem, ko je tožena stranka presojala utemeljenost tožbenega zahtevka, že posegla v vsebinsko odločanje, za kar pa ni pristojna. Upravno sodišče je zadevi opr. št. I Z 32/2016 z dne 20. 1. 2016 konkretiziralo pomen 24. člena ZBPP.

9Glede na pojasnjeno v predmetni zadevi nedvomno ne gre za očitno nerazumno zadevo, saj tožniku poziv na dopolnitev vloge sploh ni bil vročen in je bil očitno poslan na naslov, na katerem tožnik ni imel prijavljenega prebivališča in na katerem niti dejansko ni prebival.

10Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in da se zadeva vrne Upravnemu sodišču Republike Slovenije v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

11V predmetni zadevi je pomembno, četudi ne odločilno, da iz prošnje za brezplačno pravno pomoč z dne 10. 3. 2021 ne izhaja, da bi tožnik podal vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči izključno za uveljavljanje sodnega varstva zoper odločitev o ustavitvi postopka za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Sloveniji, ne pa tudi zoper odločitev, da mora tožnik zapustiti Slovenijo v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa, ki je sestavni del sklepa z dne 16. 2. 2021.

12Dejstvo, da določbe ZBPP, ki jih je tožena stranka uporabila pri odločitvi, ne vsebujejo izrecne zahteve o tem, da mora imeti stranka pred izdajo odločbe o (ne)dodelitvi brezplačne pravne pomoči pravico do izjave v postopku o dejstvih, ki so pomembna za odločitev (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP), ne pomeni, da je navedena pravica iz ZUP (in 22. člena Ustave) v ZBPP izključena. (Ne)pravilnost vročanja poziva na dopolnitev listin v zvezi s postopkom ustavitve odločanja o podaljšanju enotnega dovoljenja za bivanje in delo se je izkazalo za sporno okoliščino med strankama šele v upravnem sporu, ker tožnik te možnosti ni dobil v upravnem postopku pred izdajo odločbe. Iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi bili tožbeni ugovori oziroma argumenti glede nepravilnosti vročanja očitno neutemeljeni. Zato je omejitev pravice do obrambe oziroma izjave v konkretnem primeru nesorazmerna in je zaradi tega izpodbijani akt nezakonit.

13Sodišče je tožbi ugodilo, ker tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da bi se lahko pred izdajo izpodbijane odločbe izrekel o pomembnih dejstvih za odločitev (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP v povezavi z 22. členom Ustave) in sicer glede pravilnost vročanja poziva z dne 9. 10. 2020. To pomeni, da so bila tudi dejstva, ki jih je tožena stranka uporabila v povezavi z 24. členom ZBPP nepopolno ugotovljena in je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo (3., 2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

14Ker je omenjena napaka lahko vplivala na zakonitost odločitve, je sodišče tožbi ugodilo na seji senata (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

15Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 285,00 EUR, povečan za DDV, tožeči stranki. Znesek 347,70 EUR mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe oziroma skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.