VSM Sklep II Kp 6057/2018

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. po členu 358 Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 107.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za razveljavitev pravnega posla, napotilo na pot pravde, po prvem odstavku 96. člena ZKP pa odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornice, proračun.

2Zoper takšno sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo okrajne državne tožilke sta podala odgovor obdolženi in njegova zagovornica, s katerima pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo okrajne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da v konkretno opisanem izvršitvenem ravnanju v tenorju obtožbe niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1. Ne soglaša z navedbami in zaključki sodišča prve stopnje, da opis dejanja ne vsebuje vseh odločilnih dejstev, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje, ko v opisu pogreša konkretizacijo izvršitvenega ravnanja preslepitve, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati na obstoj obdolženčevega preslepitvenega namena. Po oceni sodišča prve stopnje opis kaznivega dejanja, ki izhaja iz izreka napadene sodbe, predstavlja glede na navedeno le običajno neizpolnitev pogodbe, torej gre za civilnopravno razmerje med obdolženim in oškodovancem.

6S takšnimi pritožbenimi navedbami soglaša tudi pritožbeno sodišče. Opis slehernega kaznivega dejanja mora obsegati vse prvine posameznega kaznivega dejanja, saj predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani. Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin. Prav navedeno pa vsebuje opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, saj po oceni pritožbenega sodišča omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja.

7Kaznivo dejanje poslovne goljufije iz člena 228 KZ-1 stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi premoženjsko korist ali za oškodovanca nastane premoženjska škoda. Izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju poslovne goljufije je preslepitev drugega, bodisi s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, bodisi s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene. Prav navedeno pa vsebuje opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, iz katerega med drugim izhaja, da je obdolženi pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri sklenitvi pogodbe, preslepil oškodovanca, s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je oškodovancu nastala velika premoženjska škoda, in sicer je obdolženi oškodovancu lažno zatrjeval, da bo družba K. I. kot investitor investirala 500.000,00 EUR v razširitev oškodovančevega ribogojniškega objekta, v kolikor bo oškodovanec kot nosilec projekta zagotovil lastna finančna sredstva kot plačilo za stroške financiranja, za kar je bila sklenjena pogodba, v kateri se je obdolženi zavezal, da bo v objekt oškodovanca investitor vložil 500.000,00 EUR, ki jih bo najel pri T. E. iz Velike Britanije, in sicer v roku 3 mesecev, oškodovanec pa je kot lastno udeležbo pri investiciji zagotovil znesek 118.000,00 EUR ... navedene obljube pa obdolženi ni izpolnil, takšnega namena pa niti ni imel, saj je vedel, da nobena od družb nima sredstev za izvedbo navedene investicije, s čemer je oškodovancu nastala velika premoženjska škoda v višini 100.000,00 EUR.

8Glede na navedeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča preslepitev obdolženega v opisu dejanja zadosti konkretizirana s tem, da se obdolžencu očita, da je vedel, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, in te okoliščine nikakor ne predstavljajo le neizpolnitev investicijske pogodbe, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, ampak konkretizirajo izvršitveno ravnanje preslepitve in lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin, kot to pravilno navaja pritožba. Preslepitev drugega namreč pomeni ustvariti pri tej osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali jo pustiti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin, kar je primer v obravnavani zadevi in zato ne more biti govora, da gre zgolj za civilnopravno razmerje. Preslepitev se namreč kaže v vedenju storilca, da kljub danim obljubam, do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, kar je tisti element (differentia specifica), ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj, in jih jasno in določno razmeji od enostavne (civilnopravne) neizpolnitve obveznosti.

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opis dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, vsebuje konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve in obdolženčevega preslepitvenega namena kot subjektivnega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije, torej ima opis dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je obdolženec pri oškodovancu ustvaril zmotno predstavo o določenih okoliščinah. Stvar dejanske presoje pa je, ali je subjektivni znak očitanega kaznivega dejanja obdolžencu tudi dokazan.

10Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev iz člena 383/I ZKP, o pritožbi okrajne državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

11V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi, na kateri bo izvedlo dokaze, ki jih bo ocenilo kot pravno relevantne, o zadevi ponovno odločilo.