UPRS Sodba I U 1072/2021-15

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom pod 1. točko izreka odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito-sedaj tožniku, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1987 v Pakistanu, omeji gibanje zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) in pod 2. točko izreka odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni od 5. 7. 2021 od 12.30 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 5. 10. 2021 do 12.30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 5. 7. 2021 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (RS). Dalje navaja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je bila Policijska postaja Murska Sobota s strani Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, Oddelek Murska Sobota, obveščena o odpustu tožnika s prestajanja kazni zapora. Iz obvestila z dne 16. 6. 2021 je razvidno, da je tožnik prestal dveletno zaporno kazen na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 53349/2019 z dne 24. 8. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI K 53349/2019 z dne 5. 3. 2021 in da bo s prestajanja kazni zapora odpuščen 30. 6. 2021. Tožniku je bila poleg kazni zapora s to sodbo izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz RS za čas 4 (štirih) let. Tožnik je bil predhodno že s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu I K 23651/18 z dne 10. 8. 2018 obsojen na zaporno kazen treh mesecev in mu je bila izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države za dobo treh let. Tožnik je dvakrat ponovil istovrstno kaznivo dejanje in sicer je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1. Izdana mu je bila odločba o nastanitvi v Center za tujce, kjer je tudi vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Po podani prošnji je bil tožniku dne 5. 7. 2021 najprej ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na prostora Centra za tujce na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Ker je tožnik dvakrat storil istovrstno kaznivo dejanje, po oceni tožene stranke pri njem obstaja ponovitvena nevarnost storitve tovrstnih kaznivih dejanj in s tem ogrožanja javnega reda in zato tožena stranka ocenjuje, da mu je potrebno izreči ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, ker bo le tako zagotovljeno, da tožnik ne bo ponavljal kaznivih dejanj in torej ne bo ogrožal pravnega reda.

3Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Meni, da obrazložitev in utemeljitev izpodbijane odločbe ni pravilna, saj tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z dvema pravnomočnima sodbama. Pri tem pa ne upošteva, da je tožnik naložene zaporne kazni prestal in bil zato tudi izpuščen iz zapora. Je tudi ustrezno pojasnil, zakaj že v času bivanja v zaporu ni podal prošnje za mednarodno zaščito. Po mnenju tožnika tudi ni podana sorazmernost ukrepa omejitve gibanja oziroma niso podane nobene posebne okoliščine, ki bi utemeljevale omejitev gibanja na Center za tujce, zaradi česar je s tem podan prekomeren in nepotreben poseg v njegovo svobodo. Tudi ni utemeljen razlog za izrečeni ukrep sklicevanje tožene stranke na to, da 80% prosilcev za mednarodno zaščito samovoljno zapusti azilni dom, pri čemer se tožena stranka sklicuje na njen način varovanja v azilnem domu. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter da mora tožena stranka po prejemu sodne odločbe takoj prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena; zato pri izpodbijanem sklepu vztraja. Izpostavlja, da je bil tožnik dvakrat pravnomočno kaznovan za istovrstno kaznivo dejanje, zaradi česar mu je treba preprečiti ponavljanje istovrstnih kaznivih dejanj, kar je mogoče doseči le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce. Tožnik je razen tega zaprosil za mednarodno zaščito šele po odpustu s prestajanja zaporne kazni, čeprav bi lahko to storil že prej, v zaporu. Zato je tožniku utemeljeno izrečen ukrep omejitve gibanja, ki je tudi sorazmeren in nujen, da se tožniku prepreči ponavljanje kaznivih dejanj in s tem ogrožanje pravnega reda Republike Slovenije.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik dvakrat pravnomočno obsojen zaradi storitve (dveh) istovrstnih kaznivih dejanj, ki jih je storil v Sloveniji. Sporno pa je, ali so za ukrep omejitve gibanja na Center za tujce izpolnjeni vsi pogoji, predpisani v četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma ali je navedeno zakonsko določbo, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, tožena stranka pravilno uporabila za omejitev gibanja tožniku v konkretnem primeru.

7Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti (druga alineja drugega odstavka 1. člena ZMZ-1) določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilca za mednarodno zaščito (prenovitev), v nadaljevanju Recepcijska Direktiva II, ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati.

8Po točki (e) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske Direktive II se sme prosilca pridržati, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda. Po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma med drugim iz razlogov, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, pri čemer se kot drugi primerljivi razlogi javnega reda razumejo tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

9V obravnavanem primeru ne gre za zaščito nacionalne varnosti, ampak izpodbijani ukrep temelji na zaščiti javnega reda in sicer javne varnosti ter premoženjske varnosti (drugi pododstavek člena 8(3) Recepcijske direktive II). Sodišče EU se je o določbi člena 8(3)(e) Recepcijske direktive že izreklo in je podalo interpretacijo, da ta določba ni v nasprotju z določilom 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki ureja pravico do osebne svobode, in ki ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena EKČP¹.

10Sodišče ugotavlja, da zaščita javnega reda v smislu realne ponovitvene nevarnosti, da bi se tožnik še naprej ukvarjal z organiziranjem nezakonitih prehodov meje kot član hudodelske združbe, prispeva k zaščiti pravic in svoboščin drugih in da je s tem ukrepom mogoče zaščititi javnost pred nevarnostjo, ki jo lahko povzročajo izvršena ravnanja tožnika. Upoštevajoč sodbo sodišča EU v zadevi J.N. mora biti uporaba tega ukrepa strogo omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Pri tem je dokazno breme glede ogrožanja javnega reda na državi, da dokaže, da zadevna oseba dejansko ogroža javni red. Vsak primer je treba obravnavati posebej in uporabiti načelo sorazmernosti v vseh fazah postopka. To pomeni, da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali očitano ravnanje pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države oziroma družbe².

11Sodišče je zato preverilo, ali očitana ravnanja tožnika predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za temeljni interes države oziroma družbe.

12Sodišče po tem, ko je na glavni obravnavni vpogledalo upravne spise in tožnika tudi zaslišalo, ugotavlja, da tožbeni ugovori v zvezi z izpodbijanim aktom niso utemeljeni in da je odločitev tožene stranke pravilna. Sodišče namreč lahko potrdi argumentacijo in stališče tožene stranke, da je v konkretnem primeru za omejitev gibanja tožniku podan razlog po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po presoji sodišča je tožena stranka v konkretnem primeru, ob upoštevanju vseh okoliščin v zvezi z ravnanji tožnika, pravilno uporabila določbo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj tudi sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru omejitev gibanja tožniku na prostore Centra za tujce zahteva zaščita javnega reda. Tožena stranka je na podlagi dveh pravnomočnih kazenskih sodb, s katerima je bila tožniku izrečena kazen zapora in izgon iz države, za istovrstno kaznivo dejanje, organiziranja prepovedanega prehajanja meje (specialno povratništvo), čemur tožnik ne nasprotuje, pravilno ugotovila, da je tožniku treba odrediti pridržanje zaradi zaščite javnega reda, saj je pridržanje po svoji naravi ukrep, s katerim je javnost mogoče zaščititi pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje določene osebe in je s tem vzpostavljeno pravično ravnovesje med pravico prosilca do svobode in zahtevami, ki izhajajo iz zaščite javnega reda³.

13Glede na navedeno je po presoji sodišča tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik predstavlja resno grožnjo javnemu redu. S tem pa so tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek omejitve gibanja tožniku na prostore Centra za tujce v Postojni.

14Kot je sodišče navedlo že zgoraj, je po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče omejiti gibanje na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, torej milejšega ukrepa. Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep sicer res pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v konkretnih okoliščinah primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil izrečeni ukrep nujen.

15Po presoji sodišča izpodbijani akt ni v nasprotju z načelom sorazmernosti, saj med odvzemom prostosti in navajanim razlogom za odvzem prostosti obstaja sorazmernost; ukrep pa je tudi nujen, saj noben drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske Direktive II ne bi bil učinkovit.

16Ker je po presoji sodišča omejitev gibanja tožniku iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 utemeljena, sorazmerna in nujna in so po presoji sodišča tožbene navedbe neutemeljene, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

¹ Sodba v zadevi C-601/15 PPU, J.N., z dne 15. 2. 2016.
² C-601/15 PPU. J.N., odst.52, 54.58.61.63,65.67-70
³ Ibidem odst. 70