VSL Sodba I Cp 1657/2021

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

- v I. točki izreka znesek 3.950 EUR zniža na znesek 3.550 EUR, znesek 3.200 EUR pa zniža na znesek 2.800 EUR;

- v II. točki izreka sodbe znesek 977,38 EUR zniža na znesek 862,62 EUR.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta ter se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 229,49 EUR pritožbenih stroškov, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku plača 3.950 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) ter ji naložilo, da tožniku povrne stroške pravdnega postopka v višini 977,38 EUR (II. točka izreka).

2Tožnik sodbo izpodbija v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da mu je sodišče prve stopnje za utrpelo nepremoženjsko škodo prisodilo prenizko odškodnino. Vztraja, kot v postopku na prvi stopnji, da mu iz naslova utrpelega primarnega in sekundarnega strahu pripada celotna vtoževana odškodnina v višini 1.500 EUR, iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pa celotna vtoževana odškodnina v višini 5.000 EUR, pri čemer navaja, da sodišče ni ustrezno upoštevalo večjega števila poškodb, to je tistih, ki jih je dodatno ugotovil izvedenec. Poleg tega ni upoštevalo, da je imel nevšečnosti tudi zaradi tega, ker ni mogel pomagati staršem pri raznih delih v hiši in okoli hiše, pri opravljanju šolskih obveznosti in športnih aktivnosti. Iz naslova skaženosti bi mu moralo sodišče glede na njegovo starost (sedaj 20 let) in brazgotine, ki so mu ostale, prisoditi celotno zahtevano odškodnino v višini 500 EUR. Za tožnika je pritožbeno sporna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode v višini 2.600 EUR. Ker je upravičen do višje odškodnine, je tudi njegov uspeh v postopku višji, kar naj sodišče upošteva pri odločitvi o pravdnih stroških. Tožnik predlaga spremembo sodbe, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške za pritožbo in za odgovor na toženkino pritožbo.

3Toženka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z materialno in nematerialno škodo. Navaja, da sodišče tožniku ne bi smelo priznati odškodnine v višini 600 EUR za uničen mobilni telefon, saj z računom ni dokazal, da je mobilni telefon nabavil in koliko je bila cena. Zgolj fotografija uničenega telefona in cena, kot je navedena na spletu (A4), pa ni primeren dokaz. Iz naslova nepremoženjske škode izpodbija prisojeno odškodnino po vseh treh postavkah kot previsoko. Navaja, da bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 1.000 EUR in za strah 200 EUR, kar je tožniku že izplačala, ter se ob tem sklicuje na sodno prakso, medtem ko odškodnina za skaženost ni utemeljena, saj je izvedenec ugotovil, da tožnikove brazgotine predstavljajo le estetski defekt. Za toženko je v pritožbenem postopku sporna odškodnina v višini 3.800 EUR. Pritožuje se tudi zoper stroškovni del, saj je na naroku 24. 5. 2021 priglasila stroške postopka, sodišče prve stopnje jih ni priznalo, izpodbijana sodba pa o tem nima razlogov. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

4Tožnik je v odgovoru na toženkino pritožbo pritožbene navedbe prerekal in predlagal njeno zavrnitev.

5Pritožbi sta delno utemeljeni.

6V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper toženko kot zavarovalnico zaradi utrpelih poškodb v škodnem dogodku 10. 10. 2019, ko je toženkina zavarovanka kot voznica osebnega vozila trčila vanj na označenem prehodu za pešce ter ga telesno poškodovala, uničeni so bili tudi mobilni telefon, oblačila in obutev. Temelj terjatve v obravnavani zadevi ni bil sporen, razen glede obsega nastale škode. Tožnik, ki je imel ob nesreči 18 let, je utrpel razpočno rano frontalno na čelu desno in rano nad desno mandibulo, to je spodnjo čeljustnico, ter je bil odpuščen z diagnozami udarnina in rane na glavi, nategnitev vratnih mišic in udarnina levega gležnja. V postopku je izvedenec ugotovil, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel dodatne poškodbe, to je odrgnine desne dlani, palca leve noge, nosu in levega kolena ter manjšo odrgnino v predelu desnega komolca. Navedena dejstva med pravdnima strankama niso bila prerekana. Tožnikove poškodbe je v bistvenem mogoče opredeliti v treh sklopih, to je razpočna rana na čelu, rana pod spodnjo čeljustnico ter preostale manjše udarnine in odrgnine, kar vse je izvedenec v svojem mnenju upošteval. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova nematerialne škode prisodilo 4.400 EUR odškodnine, in sicer 3.000 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja, 1.000 EUR iz naslova primarnega in sekundarnega strahu ter 400 EUR iz naslova skaženosti. Za utrpelo materialno škodo je tožniku prisodilo 750 EUR odškodnine, in sicer 150 EUR za uničeno obleko in obutev ter 600 EUR za uničen mobilni telefon. Pri odločitvi je upoštevalo že izplačani znesek s toženkine strani v višini 1.200 EUR.

7Toženka prisojenega zneska 150 EUR za uničena tožnikova oblačila in obutev ne izpodbija, pritožbeno izpodbijanje priznane odškodnine za uničen mobilni telefon v višini 600 EUR pa je neutemeljeno. Ni res, da tožnik za to utrpelo škodo ni predložil dokazov. Sodišče je pravilno upoštevalo tožnikovo izpovedbo ter izpovedbi njegovih staršev, da je tožnik mobilni telefon znamke Huawei dobil za 18. rojstni dan, to je v začetku leta, v katerem je prišlo do škodnega dogodka. Da je bil polomljen, izkazuje fotografija, koliko je znašala cena, pa podatek s spletne strani (A4). Tudi po oceni pritožbenega sodišča so navedena dokazila ustrezna in zadostna za priznanje te odškodnine ter je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

8Pri odločanju o višini odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo mora sodišče upoštevati objektivni in subjektivni pristop. Navedeno pomeni, da prisodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih (načelo objektivizacije), pri tem pa upošteva konkreten primer in konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije). Da sodišče odškodnino na takšen način lahko odmeri, mora konkretni primer primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri. Tožnik se v pritožbi na sodno prakso ne sklicuje, toženka pa izpostavlja odločbo VSL I Cp 1974/2018. Pritožbeno sodišče poudarja, da identičnega primera v sodni praksi ni najti, a gre tožnikov primer umestiti v zelo lahke odškodninske primere, kot so primeri VS002408, VS002661, VS002517, VS002086, VSC Cp 379/2017 in zgoraj citirani primer. Navedene primere je pritožbeno sodišče primerjalo s tožnikovim ter ugotavlja, da so vsi našteti primeri nekoliko lažji, kot je tožnikov, priznane pa so bile odškodnine v višini približno dveh povprečnih neto mesečnih plač, medtem ko je sodišče prve stopnje tožniku v času odločanja priznalo 3,4 povprečne neto mesečne plače.

9V zvezi s postavko telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, tožnik zahteva dodatno odškodnino v višini 2.000 EUR, skupaj 5.000 EUR, kot je vtoževal, medtem ko mu toženka priznava le 1.000 EUR, kar mu je že izplačala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnikovo zdravljenje trajalo približno sedem dni ter še dodatno za preveze, hude bolečine so trajale nekaj minut do največ nekaj ur, skupno pa so bolečine, vključno z najlažjimi, trajale pet tednov. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo nevšečnosti med zdravljenjem, pa tudi neprijetnosti v zvezi s spanjem, hranjenjem in osebno nego,¹ kar izrecno izhaja iz 9. točke obrazložitve in so pritožbene navedbe, da sodišče navedenega ni upoštevalo, neutemeljene. Sodišče prve stopnje res ni izrecno navedlo, da je upoštevalo tudi nevšečnosti v zvezi z opravljanjem šolskih obveznosti, gledanjem televizije, poslušanjem glasbe, delom z računalnikom, delom v hiši in okoli nje, vendar je po oceni pritožbenega sodišča priznana odškodnina v višini 3.000 EUR po tej postavki na zgornji meji podobnih primerov, torej ustrezno ovrednotena tudi ob upoštevanju nevšečnosti, ki jih sodišče prve stopnje ni izrecno omenilo. Pritožbeno zavzemanje za znižanje ali zvišanje odškodnine po tej postavki je zato neutemeljeno.

10Utemeljena je toženkina pritožba v zvezi z odškodnino za utrpeli strah, prisojena odškodnina v višini 1.000 EUR pa občutno previsoka, glede na to, da je tožnik utrpel primarni strah v trajanju nekaj sekund do nekaj minut ter tri tedne blagega sekundarnega strahu. Primerna odškodnina iz tega naslova je 500 EUR, kar utemeljujejo zgoraj navedeni primeri. Toženkino zavzemanje za dodatno znižanje te odškodnine na 200 EUR je neutemeljeno, prav tako tožnikovo zavzemanje za povišanje na 1.500 EUR.

11Tožnikova pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na postavko skaženosti. Iz tega naslova je zahteval 500 EUR, sodišče mu je priznalo 400 EUR, za tožnico pa je priznana odškodnina v celoti sporna. Kljub temu, da je izvedenec zapisal, da brazgotini nad obrvjo in pod brado lahko povzročata pretirano zanimanje okolice, nista pa taki, da bi pri ljudeh vzbujali odpor in stud, kar je definicija za skaženost, ter ju je opredelil kot močneje izražen estetski defekt, je pravna presoja vselej prepuščena sodišču. Sodišče prve stopnje je obe brazgotini pravilno opredelilo kot skaženost, za katero gre tožniku odškodnina. Po vpogledu v fotografije v prilogi A4 tudi pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre za skaženost tako v objektivnem kot subjektivnem smislu in verjame tožniku, da ga obe brazgotini motita. Po oceni pritožbenega sodišča gre tožniku odškodnina iz tega naslova v celoti, saj je glede na zgoraj navedene lažje primere odmerjena na spodnji meji. Zato jo je iz 400 EUR zvišalo na 500 EUR, toženkino pritožbeno zavzemanje, da tožniku iz tega naslova odškodnina ne pripada, pa je ob povedanem neutemeljeno.

12Tožniku gre tako 3.000 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter po 500 EUR iz naslova utrpelega strahu in skaženosti, skupaj 4.000 EUR, kar predstavlja 3,1 neto povprečne mesečne plače v času odločanja sodišča prve stopnje, kar je še vedno za eno povprečno plačo več, kot je bilo prisojeno v zgoraj navedenih nekoliko lažjih primerih kot je tožnikov. Ob povedanem je pritožbeno sodišče na podlagi 351. člena ZPP sodbo spremenilo tako, da je v I. točki izreka ob upoštevanju že plačanega zneska s toženkine strani v višini 1.200 EUR, znesek 3.950 EUR, znižalo na znesek 3.550 EUR, znesek 3.200 EUR pa na znesek 2.800 EUR. V presežku je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13Po spremembi znaša tožnikov uspeh v pravdi 54 %. Sodišče prve stopnje je tožnikove stroške odmerilo v višini 1.628,96 EUR, kar ni izpodbijano. Glede na dosežen uspeh v pravdi mu gredo stroški v višini 879,64 EUR. Toženka ima prav, da je sodišče prve stopnje njene stroške v celoti spregledalo. Iz list. št. 62 sicer izhaja, da jih je sodišče prve stopnje obračunalo v višini 37 EUR, pri tem pa je upoštevalo potne stroške v višini 27 EUR (150 km x 0,18 EUR) ter 10 EUR za materialne stroške. 46 % toženkinih stroškov znaša 17,02 EUR, po poračunu mora toženka tožniku vrniti 862,62 EUR stroškov postopka. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 351. člena ZPP spremenilo tudi stroškovnem delu.

14Za tožnika je bil v pritožbenem postopku sporen znesek v višini 2.600 EUR. Uspel je z zneskom v višini 100 EUR (4 %), to je v tako majhnem delu, da sam nosi svoje stroške za pritožbo. Za toženko je bil v pritožbenem postopku sporen znesek v višini 3.800 EUR, uspela je z zneskom v višini 400 EUR, kar predstavlja 10 % uspeh. Priglasila je stroške sodne takse v višini 22,05 EUR, 10 % pa znaša 22,05 EUR, kar ji mora tožnik povrniti. Za odgovor na toženkino pritožbo (sporno 3.800 EUR) gre tožniku 375 točk, kar znaša 225 EUR, materialni stroški znašajo 4,5 EUR, 22 % DDV na oboje pa 50,49 EUR. Tožnikovi stroški za odgovor na pritožbo znašajo 279,99 EUR, glede na to, da je toženka 10 % uspela pa 251,99 EUR. Po poračunu mora toženka tožniku povrniti 229,49 EUR pritožbenih stroškov (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

¹ Navedeno je dopustno upoštevati pri postavki nevšečnosti med zdravljenjem, kadar ni upoštevano v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar v tu obravnavnem primeru ni bilo vtoževano.