VSL Sodba II Cp 1023/2021

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo 370.378,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude ter odločitve o pravdnih stroških) spremeni tako, da se glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti neupravičeno prejeta sredstva v višini 370.378,37 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.921,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 3.654,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici povrniti neupravičeno prejeta sredstva v višini 462.971,71 EUR (prav: 462.972,71 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter tožnici naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 4.813,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je protispisen zaključek prvega sodišča, da toženka ni imela možnosti sodelovanja v postopku pred Evropsko komisijo (EK). Predmet tega postopka je vprašanje, ali je toženka spoštovala svojo pogodbeno obveznost in zaradi ugotovljenih nepravilnosti v postopku javnega naročanja sprejela ugotovitve nadzornih organov. Odgovornost glede zakonitosti izvedbe postopka javnega naročanja lahko nosi edino toženka kot naročnica. Tožnica je dolžna v razmerju do posameznih upravičencev javni interes zavarovati preko pogodbe o sofinanciranju, s katero zaveže pogodbeno stranko, da bo v primeru ugotovljenih nepravilnosti vrnila neupravičeno porabljena sredstva. Toženka se je s podpisom pogodbe zavezala, da bo spoštovala nacionalne in evropske predpise v zvezi s črpanjem evropskih sredstev in da bo v primeru nepravilnosti vrnila neupravičeno porabljena sredstva. Ker je EK ugotovila nepravilnosti, tožnica ni imela druge izbire, kot da sledi predlagani finančni korekciji in posledično zahteva vračilo neupravičeno izplačanih sredstev od toženke. Dejstvo, da tožnica ni uspela prepričati EK, da spremeni revizijsko poročilo, ne more pomeniti, da upravičenec ni odgovoren za storjene nepravilnosti. Nepravilno je stališče sodišča, da smernice za določanje finančnih popravkov pri izdatkih, ki jih sofinancirajo strukturni skladi in kohezijski sklad, urejajo le razmerje med državo članico in Evropsko unijo (EU), ne pa razmerja do posameznikov. Nesporno je, da je toženka storila nepravilnost in da ne gre za minorno nepravilnost. Določen finančni popravek je zato skladen z navedenimi smernicami glede na vrsto nepravilnosti in njeno resnost. Finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Pri tem se kot kršitev prava EU šteje nepravilnost, če lahko kot taka vpliva na proračun, ali če ni mogoče izključiti možnosti, da bo to neupoštevanje vplivalo na proračun sklada. Obstoj katere izmed kršitev, določenih s smernicami, že sam po sebi implicira možnost škodljivega vpliva na proračunska sredstva. Iz evropske sodne prakse izhaja, da lahko tudi nepravilnosti, ki nimajo natančno opredeljenih finančnih posledic, resno ogrozijo finančne interese EU ter da morajo države ob ugotovitvi nepravilnosti izvesti finančni popravek. V predmetni zadevi ni bistveno, ali je nastala finančna posledica ali ne, temveč ali je bila s strani toženke storjena nepravilnost ali ne. Ker je toženka kršila postopek javnega naročanja, za to kršitev pa je opredeljen tudi finančni popravek, to pomeni, da je toženka neupravičeno prejela sredstva in posledično oškodovala evropski in državni proračun. EK je pri določitvi 10 % finančnega popravka upoštevala načelo sorazmernosti ter vrsto in težo nepravilnosti. Neutemeljeno je stališče prvega sodišča, da iz razloga, ker je bilo sporno obvestilo o oddaji javnega naročila objavljeno pred sklenitvijo pogodbe o sofinanciranju, takšno dejanje ne more biti kršitev pogodbe. Upravičenec je s podpisom pogodbe prevzel riziko morebitnih, šele po sklenitvi pogodbe ugotovljenih nepravilnosti v postopku izbire izvajalca. Tožnica pred sklenitvijo pogodbe ni bila dolžna preverjati zakonitosti izvedbe postopka javnega naročanja. Nepomembno je tudi dejstvo, da tožnica med izvajanjem projekta ni nikoli opozorila toženke na kršitev ter da je pred plačilom zadnjega zahtevka preverila zakonitost porabe sredstev in izvedbe postopkov, saj je uveljavljen sistem večstopenjskega nadzora nad porabo sredstev s strani različnih nadzornih organov. Toženka je s podpisom pogodbe sprejela, da je revizija postopkov s strani vseh nadzornih organov dopustna vse do leta 2020.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4S sodbo II Cp 2639/2017 z dne 6. 6. 2018 je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo prvega sodišča. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 217/2018 z dne 10. 10. 2019 razveljavilo navedeno sodbo pritožbenega sodišča in mu vrnilo zadevo v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je nato s sodbo II Cp 1875/2019 z dne 7. 10. 2020 delno ugodilo tožničini pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je toženka dolžna povrniti tožnici neupravičeno prejeta sredstva v višini 92.594,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, v ostalem pa je zavrnilo pritožbo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo prvega sodišča. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 42/2021 z dne 16. 6. 2021 razveljavilo to sodbo pritožbenega sodišča v zavrnilnem delu in v odločitvi o stroških ter mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.

5Pritožba je utemeljena.

6Tožnica terja od toženke vrnitev neupravičeno prejetih sredstev (sporno je ostalo še plačilo zneska 370.378,37 EUR) iz naslova finančnega popravka, ki je bil tožnici določen s strani EK, to pa na podlagi določb Uredbe št. 1083/2006/ES. Toženka je ugovarjala tožbenemu zahtevku tudi iz razloga njegovega zastaranja. Prvo sodišče je ugotovilo, da ta ugovor ni utemeljen, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče (7. točka obrazložitve sodbe II Cp 1875/2019). Zakaj ugovor zastaranja ni utemeljen, je obširno pojasnilo Vrhovno sodišče RS (22. - 24. točka obrazložitve sklepa II Ips 42/2021).

7Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da predstavljajo pravno podlago tožničine terjatve ustrezne določbe Uredbe št. 1083/2006/ES. S tem je soglašalo tudi Vrhovno sodišče RS (19. točka obrazložitve sklepa II Ips 42/2021), ki pa je pritrdilo tožnici, da ima vtoževana terjatev pravno podlago tudi v pogodbi o sofinanciranju (20. in 21. točka obrazložitve sklepa II Ips 42/2021), čemur sledi tudi pritožbeno sodišče. Podlago za prenos finančnih popravkov v breme toženke torej predstavljata omenjena uredba in pogodba o sofinanciranju (priloga A2).

8Toženka je s pogodbo o sofinanciranju prevzela tudi breme naknadnih finančnih popravkov, če razlogi zanje izvirajo iz njene sfere, to pa ob upoštevanju vseh predpisov s tega področja, tako tudi meril za oblikovanje finančnih popravkov v okviru Smernic za določitev finančnih popravkov izdatkov, ki jih financira EU v okviru deljenega upravljanja, zaradi neskladnosti s pravili o javnih naročilih (Smernice). Smernice so predstavljale konkretizacijo kriterijev, določenih v 98. členu Uredbe št. 1083/2006/ES za opredelitev višine finančnih popravkov (20. točka obrazložitve sklepa II Ips 42/2021).

9Pritožbeno sodišče je v sodbi II Cp 1875/2019 pojasnilo, da je toženka kršila določila predpisov o javnem naročanju, kar je ugotovilo tudi prvo sodišče, da pa je napačen zaključek prvega sodišča, da naj bi ugotovljena kršitev ne imela nobenih finančnih posledic za sredstva EU (10. točka obrazložitve sodbe II Cp 1875/2019). Napačno je tudi stališče prvega sodišča, da opustitev objave popravka napake v obvestilu o oddaji javnega naročila v glasilu EU ne more pomeniti kršitve pogodbe o sofinanciranju, ker gre za dejanje pred sklenitvijo pogodbe (11. točka obrazložitve sodbe II Cp 1875/2019).

10Izvedba finančnega popravka po drugem odstavku 98. člena Uredbe št. 1083/2006/ES ne pride v poštev le tedaj, ko je kljub ugotovljenim nepravilnostim izključena možnost nastanka finančnih posledic za proračun EU. Toženka tega ni konkretizirano zatrjevala in tudi ne dokazovala. Tožnica je imela podlago za določitev finančnega popravka, upoštevajoč merila iz drugega odstavka 98. člena navedene uredbe in Smernice ter okoliščine obravnavane zadeve. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 20. 1. 2017 podala trditve o vrnitvi evropskih sredstev (v znesku 393.526,00 EUR, vrnjenem 28. 12. 2015 - 85 % finančnega popravka, kolikor pripada skladom EU) zaradi toženkinih kršitev pravil o javnem naročanju, za kar je predložila dokaz (priloga A33), toženka pa tem navedbam ni obrazloženo ugovarjala. Ne glede na to ni odločilno, ali je tožnica vrnila sredstva v proračun EU, saj jih sme ponovno uporabiti v skladu s četrtim odstavkom 100. člena v zvezi z 98. členom navedene uredbe (24. točka obrazložitve sklepa II Ips 42/2021).

11Toženka je v obvestilu o naročilu (objavljenem v Uradnem listu RS in v glasilu EU) navedla napačna merila za oddajo, in sicer je kot merili za določitev ekonomsko najugodnejše ponudbe navedla ceno in reference, obe merili pa je ponderirala s 60 %. Čez nekaj dni je objavila popravek obvestila, in sicer je pravilno navedla kot edino merilo najnižjo ceno, pri tem pa je bil ta popravek objavljen le na nacionalni ravni, ne pa tudi v glasilu EU. Tožnica je zahtevala vračilo finančnega popravka v višini 10 % pogodbene vrednosti, kot ga je njej določila oziroma predlagala EK na podlagi Smernic. Smernice je sprejela sama EK oziroma njen odbor (COCOF), njihov namen pa je pomagati službam EK pri enotnem pristopu k obravnavi primerov nepravilnosti, pristojnim organom v državah članicah pa se priporoča, naj se pri odpravljanju nepravilnosti, ki so jih odkrile njihove službe, uporabljajo enaka merila in stopnje, razen če uporabijo strožje standarde (25. točka obrazložitve sklepa II Ips 42/2021). Ugotovljene nepravilnosti spadajo v sfero toženkine odgovornosti, zato ni utemeljenih razlogov za prekvalificiranje finančne nepravilnosti, kot jo je ugotovila EK, v drugo, to je milejšo obliko nepravilnosti in s tem v nižji odstotek finančnega popravka v smislu Smernic. Čeprav Smernice glede meril in stopnje popravkov ostajajo na priporočilni ravni, državi članici ne dajejo popolne diskrecije v razmerju do upravičenca. V skladu z navedeno uredbo in Uredbo št. 1828/2006/ES je država dolžna obveščati EK o ugotovljenih nepravilnostih, o možnostih izterjave ter sodnih in upravnih postopkih ter razlogih za opustitev postopkov izterjave. EK torej upravičeno pričakuje upoštevanje Smernic in z njimi določenih priporočenih meril ter stopenj popravkov, razen če za odstop od njih obstojijo utemeljeni razlogi. Finančni popravek ni kazen, ampak posledica ugotovitve, da zahtevani pogoji za pridobitev koristi iz ureditve EU niso bili spoštovani, zaradi česar je pridobljena korist neupravičena. Z zahtevki iz naslova finančnih popravkov naj se ponovno vzpostavi stanje, ko so vsi odhodki, prijavljeni za sofinanciranje iz strukturnih ukrepov, zakoniti in pravilni ter usklajeni s pravili in predpisi, ki veljajo na nacionalni ravni in ravni EU (26. točka obrazložitve sklepa II Ips 42/2021).

12V obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za odstop od priporočenih meril in stopenj popravkov. Ravnanje toženke v postopku oddaje javnega naročila ni bilo takšno, da bi lahko vplivalo na končni znesek finančnega popravka. Toženkina prvotna objava meril za oddajo naročila (v Uradnem listu RS in v glasilu EU) je vsebovala ceno in reference, kar je bilo napačno in je izničilo učinek cene kot edinega veljavnega merila. Popravek obvestila, ki je nato pravilno navajal kot edino merilo najnižjo ceno, ni saniral te nepravilnosti, saj je bil objavljen le v Uradnem listu RS, ne pa tudi v glasilu EU. Ta nepravilnost bi lahko imela znaten finančni vpliv zaradi svojega odvračilnega učinka na druge potencialne ponudnike, kar je predstavljalo resno kršitev predpisov EU na področju javnih naročil.

13Tožnica je trdila, da je EK sprva določila finančni popravek v višini 25 % glede na naravo in resnost kršitve. V pogajanjih je EK nato določila finančni popravek v višini 10 %, glede na Smernice oziroma merila za oblikovanje finančnih popravkov, upoštevajoč nepravilnosti št. 8 in 9, ki jih opredeljujejo Smernice (priloga A12). Ugotovljena dejstva kažejo, da storjene nepravilnosti ustrezajo dejanskemu stanu nepravilnosti št. 8 in 9 ter da je zahtevani finančni popravek v višini 10 % utemeljen, upoštevajoč tudi načelo sorazmernosti. To pomeni, da je toženka dolžna plačati tožnici finančni popravek v višini 462.972,71 EUR, glede na to, da je bilo toženki po pogodbi o sofinanciranju izplačano 4,629.727,05 EUR. Tožnica je zato upravičena tudi do vračila preostalega zneska 370.378,37 EUR (znesek 92.594,34 EUR ji je bil prisojen s sodbo II Cp 1875/2019), v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika).

14Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo v preostalem delu tako, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP).

15Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Ker je tožnica v celoti uspela v sporu, ji je toženka dolžna povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti znašajo 3.921,50 EUR. Toženka je dolžna povrniti tožnici tudi stroške pritožbenega in revizijskega postopka, ki skupno znašajo 3.654,00 EUR. Pritožbeno sodišče je odmerilo tožničine stroške v skladu z Odvetniško tarifo, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk v stroškovnikih tožnice v postopku pred prvim sodiščem ter v pritožbi in v obeh revizijah. V primeru zamude je toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.