UPRS sklep U 1465/2008

Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

Sodišče je o tožnikovi tožbi odločilo s sodbo opr. št. U 1465/2008-10 z dne 15. 12. 2009. S sodbo je tožbi ugodilo tako, da je ugotovilo, da je izpodbijana odločba Sodnega sveta RS št. 232/2007/2 z dne 19. 12. 2007 nezakonita. Sodba je bila tožniku vročena dne 31. 12. 2009.

Tožnik je z vlogo z dne 4. 1. 2010, poslano priporočeno po pošti dne 5. 1. 2010, ki jo je sodišče prejelo 6. 1. 2010, priglasil stroške in podal predlog, da sodišče o stroških odloči s posebnim sklepom. V vlogi navaja, da je bil postopek pri sodišču zaključen z navedeno sodbo, brez razpisane obravnave. Glede na navedeno v skladu z določbo 7. odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi z določbo 1. in 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), pravočasno, to je v roku 15 dni od prejema sodbe, priglaša stroške, ki so mu nastali z vložitvijo tožbe ter sodišču predlaga, da mu te stroške prizna ter jih naloži v plačilo toženi stranki. Priglaša stroške, ki so mu nastali s plačilom sodne takse v znesku 75,00 EUR, poštne stroške v znesku 15,00 EUR ter stroške, ki mu pripadajo v skladu z določbo 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, to je v znesku 80,00 EUR, skupno torej 170,00 EUR.

Sodišče je tožnikov stroškovni zahtevek zavrnilo iz naslednjih razlogov:

Po 3. odstavku 25. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US) se tožniku, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec.

Glede na to, da ZUS-1 ne določa, do kdaj je možno v upravnem sporu postaviti stroškovni zahtevek, je treba za rešitev tega vprašanja primerno uporabiti določbe ZPP (1. odstavek 22. člena ZUS-1). V skladu s 3. odstavkom 163. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99 do 50/2010 – odl. US) mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Glede na to, da v upravnem sporu sodišče prve stopnje - ob pogojih, določenih v zakonu (2. odstavek 51. člena ZUS-1) - lahko odloči tudi brez opravljene glavne obravnave, tožnik pa je v tožbi tudi ni predlagal, bi po presoji sodišča tožnik moral s tem računati in priglasiti stroške že v tožbi, česar pa ni storil. Položaj, ki ga ima stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje v primeru, ko niso izpolnjeni pogoji za izvedbo glavne obravnave, je tako podoben tudi položaju, v katerem je stranka v pritožbenem in revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem; v teh postopkih se praviloma odloča brez glavne obravnave, zato mora stranka zahtevati povrnitev stroškov že ob vložitvi pravnega sredstva oziroma odgovora nanj. Določba 7. odstavka 163. člena ZPP, v skladu s katero lahko stranka v 15 dneh po vročitvi odločbe, s katero je postopek končan, priglasi stroške postopka, je glede na navedeno le izjema od splošnega pravila iz 3. odstavka istega člena, nanaša pa se na tiste primere, ko se postopek ustavi brez opravljene glavne obravnave zaradi okoliščin, ki so zunaj sfere stroškovnega upravičenca. Glede na ureditev upravnega spora po ZUS-1 pa odločanje na seji po presoji sodišča takšne izjemne okoliščine ne more predstavljati. Tako je tudi stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sklep opr. št. I Up 43/2009 z dne 19. 11. 2009, sklep I Up 111/2008 z dne 5. 3. 2009, sklep I Up 33/2008 z dne 9. 4. 2009, sklep I Up 1830/2006 z dne 14. 5. 2008).

Ker tožnik povrnitve stroškov postopka ni zahteval že v tožbi, je njegov naknadni zahtevek glede na določbo 3. odstavka 163. člena ZPP prepozen ter mu povrnitve stroškov po določbah 25. člena ZUS-1 sodišče ni moglo priznati.

Glede na ureditev stroškov postopka v 25. členu ZUS-1 sodišče v okviru reševanja stroškovnega zahtevka ne obravnava tudi zahteve stranke za vrnitev plačane sodne takse, pač pa se zahtevek za vrnitev plačane sodne takse rešuje posebej, po določbah Zakona o sodnih taksah.