VSRS Sodba II Ips 62/2021

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča v I. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:

„Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da mora toženec plačati zakonske zamudne obresti od zneska 21.797,42 EUR od 24. 1. 2015 dalje.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

O dosedanjem poteku postopka

1Tožnik od toženca, ki je kabelski operater, zahteva plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih v obdobju od januarja 2013 do decembra 2013.

2Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 21.797,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2018 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še o stroških pravdnega postopka (III. točka izreka).

3Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožencu naložilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti, in sicer od zneska 499,65 EUR od 16. 2. 2013, od zneska 1.936,16 EUR od 16. 3. 2013, od zneska 1.936,16 EUR od 16. 4. 2013, od zneska 1.936,16 EUR od 16. 5. 2013, od zneska 1.936,16 EUR od 16. 6. 2013, od zneska 1.936,16 EUR od 16. 7. 2013, od zneska 1.936,16 EUR od 16. 8. 2013, od zneska 1.936,16 EUR od 16. 9. 2013, od zneska 1.936,16 EUR od 16. 10. 2013, od zneska 1.936,16 EUR od 16. 11. 2013, od zneska 1.936,16 EUR od 16. 12. 2013 in od zneska 1.936,16 EUR od 16. 1. 2014 (I. točka izreka). Sicer je pritožbo tožnika ter v celoti pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Strankama je naložilo, da sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

Sklep o dopustitvi revizije

4Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 495/2020 z dne 6. 11. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so prisojene zamudne obresti delno zastarale.

Presoja nižjih sodišč

5Sodišče prve stopnje je glede zamudnih obresti ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajal spor o višini nadomestila, ki tudi sicer nasploh obstaja med tožnikom in operaterji. Sodeč po obsežni sodni praksi je bila objektivno gledano višina avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del še v času vložitve tožbe sporna. Sodišče je tako presodilo, da tožencu ni mogoče očitati nepoštenosti, kar potrjuje tudi okoliščina, da je toženec kljub sporu o višini nadomestila tožniku plačeval nadomestilo, ki ga je štel za primernega. Tako je zaključilo, da tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska šele od vložitve tožbe (tj. od 24. 1. 2018) dalje. Višji obrestni tožbeni zahtevek je zavrnilo.

6Pritožbeno sodišče je poudarilo, da je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 260/2018 zavzelo stališče, da bi toženec na podlagi okoliščin, da s tožnikom (SAZAS) ni sklenil pogodbe, da ni bil sklenjen niti skupni sporazum med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov, da je bil s tožnikom ves čas v sporu glede višine nadomestila in da je za sporno obdobje plačal le manjši del obveznosti, moral vedeti, da pravica nanj ni bila prenesena in da torej za uporabo avtorskih del iz zaščitenega repertoarja tožnika ni imel pravne podlage. Zato je pritožbeno sodišče presodilo, da toženec ni bil dobroveren, kar utemeljuje začetek teka zakonskih zamudnih obresti od uporabe dalje (pri čemer tožnik obresti uveljavlja od 16. v mesecu za uporabo v preteklem mesecu).

Povzetek revizijskih navedb

7Revident Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska tečejo od vložitve tožbe, tj. od 24. 1. 2018, oziroma podredno, da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska tečejo od 24. 1. 2015, tj. za čas največ treh let pred vložitvijo tožbe.

8Sodišče je napačno ugodilo zahtevku tožnika za plačilo zamudnih obresti za čas več kot treh let pred vložitvijo tožbe. Tožba je bila vložena 24. 1. 2018, kar pomeni, da je od zadnjega od prisojenih mesečnih zneskov poteklo več kot tri leta. Sodišče ni pojasnilo razlogov, zakaj je tožniku prisodilo zamudne obresti od 16. dne v posameznem mesecu med februarjem 2013 in januarjem 2014, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti in je podana procesna kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) kot tudi kršitev pravice toženca do poštenega postopka iz 22. člena Ustave. Določba prvega odstavka 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ) terjatev obresti izrecno umešča med stranske občasne terjatve, ki zastarajo v treh letih od zapadlosti. Takšno je tako stališče pravne teorije (Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 468-471) kot sodne prakse (sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 31/2013, II Ips 14/2011, II Ips 53/2007, VIII Ips 172/1999 in VIII Ips 196/1999 ter odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2275/2013 in II Cp 2998/2011). Zastaralni rok zamudnih obresti se določa drugače zgolj in samo, če je glavna terjatev že zastarala, saj se takrat tudi zamudne obresti štejejo za zastarane (344. člen in tretji odstavek 347. člena OZ). Zahtevek tožnika za plačilo zamudnih obresti za obdobje več kot treh let pred vložitvijo tožbe je tako zastaran. Pritožbeno sodišče je glede tega vprašanja zmotno uporabilo materialno pravo, saj je kljub usmerjenim ugovorom toženca o triletnem zastaralnem roku glede zastaranja zamudnih obresti kot občasnih terjatev (prim. toženčev odgovor na tožbo z dne 21. 3. 2018, str. 29, in pritožbo toženca z dne 28. 11. 2019, točka 2) odločilo v nasprotju s 347. členom OZ.

9Sodišče druge stopnje je v točki 10. obrazložilo, da je v primeru terjatve z obogatitveno pravno naravo že s prehodom koristi opredeljen trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek, pri tem pa ni ključno to, da tožnik obračunava plačilo nadomestil na mesečna časovna obdobja, saj avtorske pravice niso bile predmet pogodbenega prenosa, ob katerem bi bilo predvideno mesečno plačilo avtorskega honorarja. Kljub temu je v izreku izpodbijane sodbe tožniku prisodilo zamudne obresti od 16. dne v mesecu za predhodni mesec. Tak izrek, s katerim je tožniku prisodilo zamudne obresti od datumov zapadlosti teh istih mesečnih zneskov, je v neposrednem nasprotju z obrazložitvijo v 10. točki sodbe, kjer je navedlo, da prehod koristi (in s tem zapadlost terjatve) ni vezan na mesečno obdobje. Gre za procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

O navedbah tožnika v odgovoru na revizijo

10Tožnik pritrjuje presoji pritožbenega sodišča in predlaga zavrnitev revizije. Toženec ni bil dobroveren, saj se je kljub več sodnim sporom upiral plačilu. Skladno z določbami OZ je treba šteti, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Za vračilo iz naslova neupravičene obogatitve velja splošen petletni zastaralni rok. Navedeno velja tako za tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, kot tudi za plodove oziroma obresti. Tožnik je zahteval plačilo avtorskega honorarja iz naslova neupravičene obogatitve in obresti od uporabe avtorskih del dalje, saj je bil toženec od tega dne neupravičeno obogaten. Takšne obresti priznava tudi sodna praksa (prim. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 260/2018 ter odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1900/2020 in I Cp 872/2020). Triletni zastaralni rok velja v konkretni zadevi le za primer, ko ta rok poteče od časa vrnitve stvari (koristi). Ker glavnica še ni vrnjena, gre pri terjatvi, ki jo uveljavlja tožnik, za vprašanje vrnitve plodov (od tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno) oziroma občasnih terjatev (obresti). Taki zahtevki pa zastarajo v treh letih od vrnitve stvari (glavnice) tako po drugem odstavku 96. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), če jih štejemo za plodove, kot po prvem odstavku 347. člena OZ, če jih štejemo za občasne terjatve. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba po 193. členu OZ namreč (poleg vrnitve stvari) vrniti plodove in plačati zamudne obresti. Ker toženec glavnice še ni vrnil, zastaralni rok treh let še ni potekel in je njegov ugovor zastaranja neutemeljen.

O utemeljenosti revizije

11Revizija je delno utemeljena.

12V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člena ZPP). Revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Revidentovo uveljavljanje procesnih kršitev, glede katerih Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, tako ni upoštevno.

13Držijo navedbe toženca, da je pred sodiščem prve stopnje pravočasno, v odgovoru na tožbo z dne 21. 3. 2018, uveljavljal delno zastaranje terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Navajal je, da je morebitna terjatev iz naslova zamudnih obresti v vsakem primeru zastarana najmanj za obdobje pred 25. 1. 2015, saj gre za občasne terjatve, ki zastarajo v roku treh let. Sodišče prve stopnje se ob materialnopravni presoji, da tožniku glede na njegovo dobrovernost pripadajo zakonske zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje, do ugovora delnega zastaranja obrestnega dela zahtevka ni opredelilo. Sodišče druge stopnje, ki je glede poštenosti toženca zavzelo drugačno materialnopravno presojo in tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov nadomestil dalje, pa je očitno spregledalo toženčev ugovor zastaranja obrestnega dela zahtevka, saj o tem ni zavzelo stališča. Revizija je bila dopuščena glede materialnopravne pravilnosti odločitve, ki je zamudne obresti prisodila v celoti, tj. od zapadlosti posameznih zneskov nadomestil. Ker so vsa pravno odločilna dejstva znana in gre pri odločitvi o ugovoru zastaranja za vprašanje materialnega prava, prav tako se je v odgovoru na revizijo o vprašanju izjavila nasprotna stranka, revizijsko sodišče šteje, da ni nobenih ovir, da ne bi o ugovoru zastaranja obrestnega dela zahtevka odločilo samo.

14Zamudne obresti so stranska občasna terjatev. Terjatve občasnih dajatev zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Da za zamudne obresti velja triletni zastaralni rok, je tudi ustaljeno stališče sodne prakse.¹ Tožnik se neutemeljeno zavzema za razlago, po kateri krajši zastaralni rok za zamudne obresti ne bi veljal v primeru, ko glavnico sestavlja dolg iz naslova neupravičene obogatitve. Edina izjema velja le v primeru, če bi že zastarala glavna terjatev – v tem primeru bi istočasno zastarale tudi vse še nezastarane zamudne obresti, ker so po naravi stranska terjatev (344. člen OZ). Tak izjemen položaj v konkretnem primeru ni podan, saj glavna terjatev ni zastarala; odločitev nižjih sodišč glede tega vprašanja je namreč pravnomočna.

15Tožnik se nadalje neutemeljeno zavzema za to, da obrestni del zahtevka ni zastaran, ker naj bi zastaranje začelo teči šele od vrnitve stvari (glavnice) in naj bi obrestna terjatev zastarala šele v treh letih po izpolnitvi dolga. Zamudne obresti kot občasne terjatve so z vidika zastaranja samostojne, kar pomeni, da njihovo zastaranje prične samostojno teči od dospelosti denarne terjatve. Ko je izpolnjena glavna terjatev, je sicer res znan končni znesek iz naslova zamudnih obresti, a ta okoliščina za trenutek zastaranja zamudnih obresti ni pomembna. Rok za zastaranje obrestnega dela zahtevka namreč začne teči od dospelosti vsake posamezne terjatve za zamudne obresti, torej od vsakega posameznega dneva zamude dalje, in ne od izpolnitve glavne terjatve.² Drugačna razlaga ne izhaja niti iz sodne prakse, na katero se sklicuje tožnik. Končno je neutemeljeno tudi tožnikovo sklicevanje na 96. člen SPZ, ki ureja pravni položaj nedobrovernega posestnika, saj ima tožnikov zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve nedvomno obligacijsko in ne stvarnopravno naravo.

16Skladno s 193. členom OZ mora pridobitelj, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil nepošten, od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Tožnik je od toženca zahteval plačilo nadomestila za avtorske pravice za posamezni mesec, v katerem bi mu toženec moral nadomestilo izplačati, od 16. dne v prihodnjem mesecu. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je bil toženec kot pridobitelj nepošten, in tako zamudne obresti za posamezni mesec štelo za dospele od 16. dne prihodnjega meseca. Ob dnevu vložitve tožbe so bili tako zastarani vsi dnevni zneski zamudnih obresti, ki so zapadli v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, tj. pred 24. 1. 2015.

Odločitev o reviziji

17Vrhovno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava reviziji toženca delno ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča v I. točki izreka spremenilo tako, da se tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 21.797,42 EUR prisodijo od 24. 1. 2015 dalje (prvi odstavek 380. člena ZPP). Sicer je revizijo, v kateri se toženec zavzema za zavrnitev obrestnega dela zahtevka vse do dneva vložitve tožbe, zavrnilo (378. člen ZPP).

18Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker v obrestnem delu spremenjena odločitev pomeni v kontekstu celotnega spora le zanemarljivi del, odločitev ni bistveno vplivala na razmerje uspeha posamezne stranke v postopku, zato revizijsko sodišče ni spreminjalo odločitve o pravdnih stroških pred sodiščema nižjih stopenj.

19V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, nastalih v revizijskem postopku. Toženec je v revizijskem postopku predlagal, naj se obresti prisodijo šele od vložitve tožbe dalje. Njegov uspeh, upoštevaje kapitalizirani znesek zamudnih obresti, glede katerega je z revizijo uspel, znaša približno 33 %. Toženec bi bil tako po pravilu o uspehu upravičen do povrnitve 33 % svojih stroškov revizijskega postopka, tožnik pa do povrnitve 67 % stroškov, ki so mu nastali s sestavo odgovora na revizijo. Toženec je imel v revizijskem postopku višje stroške zaradi predhodne vložitve predloga za dopustitev revizije in plačila sodnih taks, tako da ti znašajo 1.093,64 EUR,³ medtem ko bi se tožencu za sestavo odgovora na revizijo priznali stroški v višini 447,98 EUR⁴. Ker bi bil znesek stroškov, ki bi jih vsaka od strank po pravilu o uspehu morala povrniti nasprotni stranki, primerljiv, je Vrhovno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Sestava senata in glasovanje

20Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Prim. denimo odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 43/2021, II Ips 31/2013, II Ips 14/2011, II Ips 53/2007 in v njih povzeto sodno prakso.
² V. Kranjc, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2002, komentar k 347. členu, str. 468-469.
³ Tj. 500 točk za sestavo predloga za dopustitev revizije po 21/4 Odvetniške tarife (OT), 350 točk za sestavo revizije po 21/3 OT v zvezi s 23/5 OT, 2 % materialni izdatki in 22 % DDV, ter sodni taksi 153 EUR in 306 EUR.
⁴ Tj. 600 točk za sestavo odgovora na revizijo po 21/3 OT, 2 % materialni izdatki in 22 % DDV.