VSL Sodba I Cp 1332/2021

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 38.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15. 12. 2017 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki v 15 dneh plačati 451,40 EUR pravdnih stroškov.

2Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici in priči A. A., da je kritičnega dne deževalo in da so bile stopnice mokre, vendar se pritožnica ne strinja s sodiščem, da so bile takšne zgolj zato, ker bi se vlaga nanesla nanje s podplati čevljev, temveč tudi oziroma predvsem zato, ker je dež kljub nadstrešku padal tudi po stopnicah. Stopnice so bile zato bolj mokre, kot če se nanese mokrota nanje le s podplati čevljev. Sodišče je ugotavljalo drsnost najprej z izvedencem gradbene stroke, nato pa, ko se je ugotovilo, da Slovenija in Evropska unija nimata predpisov, ki bi določali standarde (koeficiente) za drsnost, še s pričami. Čeprav sodišče izvedeniškega mnenja ni upoštevalo, že ugotovitve izvedenca dokazujejo, da stopnice, na katerih je spodrsnilo tožnici, niso dovolj varne in da bi bilo treba njihovo drsnost preprečiti z nadaljnjimi ukrepi, to je z namestitvijo protizdrsnih trakov, kar so stanovalci tega bloka sicer storili, vendar šele po tožničinem padcu in poškodbi. Faktor trenja 0,55, kot ga je ugotovil izvedenec, pomeni dokaj varno površino, kar že pojmovno ni dovolj varno. Varne bi bile stopnice zgolj v primeru, če bi znašal faktor trenja med 0,60 in 1. Tožnica opozarja na izpovedbo priče A. A., ki je povedala, da glede na njene delovne izkušnje te stopnice niso primerne za zunanje stopnice, temveč le za notranje stopnišče. Čeprav priča ni izvedenka gradbene stroke, ji ni moč kar tako odreči strokovnega znanja na področju gradbeništva in gradbenih materialov. Dela kot komercialist v trgovskem podjetju X. in ima že trideset let delovnih izkušenj. Do zaključka, da so stopnice varne za uporabo, tudi če so mokre, je prišlo sodišče le na podlagi izpovedb stanovalcev tega bloka in sicer, da problemov z drsnostjo niso imeli. To še zdaleč ne pomeni in ne dokazuje, da stopnice niso drseče, zlasti če so mokre. Ni pomembno, če pričam na teh stopnicah nikoli ni spodrsnilo. Dejstvo je, da je spodrsnilo tožnici, zaradi česar bi bilo treba ugotoviti, zakaj je do zdrsa prišlo in ali so stopnice, če so mokre, res dovolj varne za uporabo. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni moč preizkusiti. Prav tako sodišče ni odgovorilo na vprašanje zakaj je upravnik, če stopnice niso drsne, na vhodna vrata bloka namestil obvestilo, da je hoja po stopnicah na lastno odgovornost. Nenazadnje so bili šele po tožničinem zdrsu in poškodbi na stopnice nameščeni protizdrsni trakovi. Sodišče je nekritično verjelo priči B. B., da je trakove namestil zaradi snega. Če bi nadstrešek preprečil padanje dežja na stopnice, potem preprečuje tudi sneg. Glede snega je izpovedba priče B. B. protislovna. Sodišče je popolnoma prezrlo izpovedbo C. C. v delu, kjer je pojasnil, da ga je po tožničinem padcu poklical njen mož in mu povedal, da je žena padla, ker so bile stopnice mokre in mastne. Stanje stopnic poslabša tudi megla, poleg tega pa so za blokom vrtovi stanovalcev in lahko stanovalci tudi na ta način na stopnice kaj prinesejo. Če bi sodišče upoštevalo tudi te dele izpovedbe C. C., bi moralo glede na izpovedbo tožnice in A. A., da so bile stopnice mokre, na njih pa je bil tudi nek rjav madež, kot da je od zemlje, zaključiti, da je vzrok tožničinega padca ne le mokrota na stopnicah, ampak tudi na stopnicah nahajajoč se madež. Madeža tožnica res ni opazila, vendar vseskozi tudi ni gledala pod noge, zato je možno, da ga je spregledala, česar pa nikakor ni moč šteti v njeno škodo. Priče B. B., D. D. in E. E. so do tožnice sovražne. Stanovalci tega bloka so bili na sestanku marca 2020 soglasni, da tožnica pri njih ni padla. Zato so tudi pričali tako kot so. Dobro vedo, da so stopnice, če so mokre, drseče in da je tudi vsem navedenim na njih že spodrsnilo. Tožnica jih je namreč videla s svojega okna, zato je tudi predlagala, da jih sodišče zasliši. Če do zdrsov z njihove strani ne bi prišlo, jih gotovo ne bi predlagala za priče. O tem sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je trdila, da je dne 23. 5. 2017 padla na zunanjih stopnicah bloka na naslovu .... , in sicer zato, ker so bile mokre, mastne, iz neustreznega materiala, različnih dimenzij in brez protizdrsnih trakov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile stopnice tudi ob dežju varne za uporabo, da ni dokazano, da so bile mastne in da so bile redno čiščene.

6Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Na podlagi izvedenih dokazov je natančno, celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče sprejema, na pritožbene navedbe pa odgovarja v nadaljevanju.

7Pritožnica zmotno meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovitev izvedenca o ustreznosti stopnic, ker Slovenija in EU nimata predpisov, ki bi določali standarde (koeficiente) drsnosti, in da je do zaključka, da so stopnice varne za uporabo, prišlo samo na podlagi izpovedb stanovalcev bloka. Nasprotno izhaja iz 12. točke obrazložitve, kjer je zapisalo, „da glede na ugotovitve izvedenca, da doktrina šteje zunanje površine kot ustrezne za uporabo, če je faktor drsnosti nad 0,50 in glede na to, da stanovalci bloka problemov v zvezi z drsnostjo niso zaznali, ocenjuje, da je bilo stopnišče v gradbenem smislu tudi ob dežju varno za uporabo“. Izvedenec je pojasnil, da v Sloveniji ni standarda, ki bi določal faktor drsnosti, da pa doktrina¹ ocenjevanja primernosti drsnosti in certifikati drsnosti slonijo na ameriški zakonodaji (ki upošteva OSHA standard), Direktivi Evropske komisije št. 89/657/EEC ter Evropskem zakonu o varnosti pri delu št. 31/95, ki zahtevajo, da so javne površine in delovna mesta varni pred zdrsi. Temu je zadoščeno, če je koeficient trenja na ravnih površinah večji od 0,50. Za sporne stopnice je izvedenec ugotovil koeficient trenja 0,55. Strokovnega mnenja izvedenca ne more omajati izpoved priče A. A., tudi če dela v X. na gradbenem oddelku in naj bi na podlagi svojih delovnih izkušenj vedela, da sporne stopnice niso primerne za zunanje stopnice.

8Nadalje ni res, da že ugotovitve izvedenca dokazujejo, da stopnice niso bile dovolj varne. Iz mnenja izvedenca res izhaja, da je podlaga po OSHA standardu zelo varna za uporaba ob koeficientu drsnosti nad 0,60 in da koeficient med 0,50 in 0,60 predstavlja dokaj varno površino, vendar to še ne pomeni, da površina ni bila varna. Po DIN standardu, ki se uporablja v Nemčiji, že koeficient 0,50 spada v skupino C, podlage iz te skupine pa se uporabljajo za vhode in lobije, torej tla, ki so lahko občasno tudi mokra.

9Na ravno taki podlagi pa je tožnica dne 23. 5. 2017 padla, in sicer na stopnicah zunanjega stopnišča bloka. Ker je imelo stopnišče nadstrešek, je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bile stopnice lahko mokre zaradi nanošene vlage na podplatih obuval, niso pa bile mokre, kot če nadstreška nad njimi ne bi bilo. Pritožba neutemeljeno nasprotuje temu zaključku, ki temelji tudi na izpovedi prič C. C. in A. A., ki sta oba povedala, da stopnice tudi ob deževnem vremenu niso mokre, slednji pa je to podkrepil še s fotografijo, iz katere so razvidne suhe stopnice, kljub temu, da je bil asfalt v okolici precej moker od dežja.

10Tožnica je v dokaz svojim trditvam o neprimernosti stopnic predlagala tudi zaslišanje več prič, ki naj bi jim na spornih stopnicah že spodrsnilo. Njihove izpovedi tožničinih trditev niso dokazale. D. D. je sicer povedala, da je res padla, ampak ne zaradi stanja stopnic, pač pa zaradi svoje nepazljivosti, priči C. C. in A. A. sta zanikala, da bi padla, E. E. pa ni bilo znano, da bi na stopnicah padla njena hči, kot je to trdila tožnica. Nobenega dvoma v pravilnost dokazne ocene izpovedi zaslišanih prič ne vzbudi pritožbena trditev, da so priče B. B., D. D. in E. E. do nje sovražne in da dobro vedo, da so stopnice drseče, če so mokre. Pritožnica z golim vztrajanjem, da je vsem pričam na stopnicah že spodrsnilo, ne more vzbuditi nobenega dvoma v verodostojnost njihovih izpovedb, še posebej ne glede na izpovedbo priče E. E., ki je povedala, da ji je tožnica rekla, da mora na sodišču povedati, da so stopnice nevarne in ji za takšno izjavo ponujala tudi denarno nagrado². Glede na izpovedbo priče F. F. (list. št. 108), ki je najprej podala pisno izjavo, da je videla padec tožnice, nato pa zaslišana pojasnila, da je to storila po več prošnjah tožnice, dogodka pa v resnici sploh ni videla, je sklicevanje pritožnice na sovražnost prič še toliko bolj neprepričljivo.

11Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so bili protizdrsni trakovi nameščeni po njenem padcu oziroma zaradi njenega padca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, pritožba pa tega ne izpodbija, da so bili protizdrsni trakovi na stopnice nameščeni v zimskem času 2019/2020, izključno zaradi varnosti v zimskem času, tožnica pa je padla 23. 5. 2017.

12Po mnenju pritožnice je moralo biti na stopnicah še nekaj mastnega. Logični in prepričljivi so razlogi sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve o tem, zakaj je štelo, da je šlo le tožničino ugibanje, saj sama na stopnicah ni videla nič posebnega. Če bi bila madež velik kot dlan, kot je povedala priča A. A., je logično, da bi ga videla tudi pritožnica, ki ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da „vseskozi tudi ne gleda pod noge“. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, se pri hoji po stopnicah od povprečno skrbnega uporabnika stopnic pričakuje, da se vidnim večjim madežem izogne.

13Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

¹ Ki je enotna v ZDA, Kanadi in Nemčiji.
² Iz zapisnika o glavni obravnavi (red. št. 52) ni razvidno, da bi tožnica kakorkoli nasprotovala izpovedbi priče E. E.