VSRS Sodba II Ips 97/2010

Revizija se zavrne.

Druga toženka mora v 15 dneh povrniti tožniku 1.091,96 EUR stroškov revizijskega odgovora.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo ničnost kupne pogodbe, s katero je druga toženka 7. 3. 2010 prodala prvi toženki del parc. št. 1204/1 k.o. ... v izmeri 1.373 m². Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh toženk in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločitev obeh sodišč temelji na presoji, da sta toženki pogodbo sklenili v nasprotju s prepovedjo iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

2Proti drugostopenjski sodbi je vložila revizijo druga toženka (v nadaljevanju: toženka), ki uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka o ugotovitveni tožbi. Predlaga tako ugoditev reviziji, da se tožba (zaradi pomanjkanja pravnega interesa) zavrže, podrejeno tako spremembo, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in še podrejeno, da se zadeva vrne v ponovni postopek pred prvostopenjsko sodišče. Toženka ponavlja svoje stališče iz pritožbe, da sam obstoj denacionalizacijskega postopka ne zadostuje za učinkovito aktivno legitimiranje stranke za ugotovitveno tožbo. V povezavi z 88. členom ZDen se zavzema za stališče, da je pri odločanju o ničnosti spornega pravnega posla treba tudi presojati, ali bi tožnik v denacionalizacijskem postopku mogel uspeti z zahtevkom za vrnitev premoženja v naravi. Toženka se strinja z razlogi, da je namen prepovedi iz omenjene zakonske določbe ustaviti promet z nepremičninami v določenem obdobju, da se ne bi povzročilo onemogočanje vračanja premoženja v naravi, vendar prepoved ni absolutne narave. Le če se bo uspeh s takim zahtevkom odrazil v pravno ugodnejšem položaju denacionalizacijskega upravičenca tako, da bo uspel s predlogom za vračilo premoženja v naravi, tak tožnik izkazuje pravni interes za ugotovitveno tožbo. Zato toženka graja razloge pritožbenega sodišča, da glede na 88. člen ZDen zadostuje le abstraktna dolžnost vrnitve premoženja in da bi sodišče, ob upoštevanju konkretnih možnosti vračanja, poseglo na področje denacionalizacijskega postopka in odločanja o oblikah vrnitve podržavljenega premoženja. Poudarja, da je vprašanje ničnosti pogodbe predhodno vprašanje za upravni postopek, zato v pravdi res ne gre ugotavljati konkretne obveznosti vrnitve, vendar pa mora biti podana vsaj minimalna razumna realna možnost, da bo premoženje vrnjeno v naravi, sicer lahko pride do zlorab. V konkretnem primeru gre za očitno pozidano zemljišče, torej izkazano oviro po 32. členu ZDen, pri čemer je treba upoštevati razmere v času vračanja premoženja. Ne gre torej za prejudiciranje ali preseganje pristojnosti sodišča, temveč za odločanje o predhodnem vprašanju, ki je do neke mere sorodno vprašanju iz nepravdnega (verjetno prav: denacionalizacijskega) postopka.

3Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

4Revizija ni utemeljena.

5Obe sodišči sta presojo o ničnosti spornega pravnega posla zaradi kršitve prepovedi iz 88. člena ZDen oprli na naslednje ugotovitve:

- tožnik kot dedič denacionalizacijskega upravičenca v denacionalizacijskem postopku zahteva (med drugim tudi) vrnitev parc. št. 1204/1 k.o. ... v last in posest;

- del te parcele v izmeri 1373 m² je bil že predmet pravnega posla, vendar je sodišče v zadevi II P 768/92 že pravnomočno ugotovilo, da je pogodba, ki sta jo 8. 4. 1991 sklenila prva toženka kot kupec in pravna prednica druge toženke, nična iz enakega razloga, reviziji obeh pogodbenikov proti taki odločitvi pa sta bili zavrnjeni s sodbo II Ips 490/93;

- ta odločitev naj bi po mnenju obeh toženk povzročila „pravno praznino“, zaradi katere naj bi bila v upravnem postopku onemogočena legalizacija gradnje objekta ..., zato sta za isti del parcele 7. 3. 2000 sklenili sedaj sporno kupno pogodbo;

- denacionalizacijski postopek še ni končan.

6Ker je po 88. členu ZDen z dnevom uveljavitve tega zakona prepovedano vsako razpolaganje s premoženjem, za katerega obstaja dolžnost vrnitve, pravkar povzeta dejanska podlaga utemeljuje presojo obeh sodišč o ničnosti tudi sporne pogodbe. Povzeta zakonska določba je prisilni predpis, v zakonu določena sankcija za njeno kršitev je ničnost. Dolžnost vrnitve po navedeni zakonski določbi sodna praksa razlaga kot možnost vrnitve in je podana takrat, ko denacionalizacijski upravičenec zahteva vrnitev premoženja v naravi, pa vse do odločitve o njegovi zahtevi ali do spremembe te zahteve v zahtevo za plačilo odškodnine. V sporih zaradi ničnosti v nasprotju z 88. členom ZDen sklenjenih pogodb sodna praksa tudi (praviloma) odklanja ugotavljanje ovir za vračanje premoženja v naravi, ker to spada v pristojnost organa, ki odloča o denacionalizaciji (primerjaj npr. II Ips 407/2000, II Ips 388/2003, II Ips 331/2006, II Ips 791/2009).

7Toženka v reviziji pretežno ponavlja svoje pritožbene trditve, na katere pa je pravilno in argumentirano odgovorilo že pritožbeno sodišče tako glede vprašanja pravnega interesa in aktivne legitimacije denacionalizacijskega upravičenca oziroma njegovega dediča za ugotovitveno tožbo o ničnosti pogodbe kot glede vprašanja pravilne uporabe 88. člena ZDen. Zato revizijsko sodišče v celoti sprejema razloge pritožbenega sodišča. Toženka je obširnejši odgovor na prvo vprašanje v tej pravdni zadevi dobila že v prvem pritožbenem razveljavitvenem sklepu I Cp 5382/2005. Neutemeljeno torej trdi, da naj bi sodišče zmotno uporabilo 181. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ali v njegovi procesni ali v materialnopravni vsebini.

8V zvezi z drugim vprašanjem toženka v reviziji pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je možnost vrnitve premoženja v smislu 88. člena ZDen podana, če teče denacionalizacijski postopek in če v njem upravičenec zahteva vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, zavzema pa se še za tretji pogoj ali kriterij, da obstaja vsaj minimalna realna možnost, da tožnik s tako zahtevo za vrnitev premoženja uspe, da ne bi sicer prihajalo do zlorab s strani denacionalizacijskih upravičencev. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, kakšna je glede tega sodna praksa in zakaj. V tej zadevi ne vidi razlogov, da bi jo dopolnjevalo ali spreminjalo z dodatno zahtevo, ki jo ponuja revizija. Toženka namreč prezre svoje trditve v postopku na prvi stopnji (pripravljalni spis z dne 8. 3. 2000), ponujene dokaze (B13) in razloge prvostopenjskega sodišča o dosedanjem poteku denacionalizacijskega postopka. Ali konkretno: iz vpogledane sodbe Upravnega sodišča RS Up 829/2005-43 izhaja, da je upravni organ prve stopnje z odločbo z 12. 1. 2001 tožniku že vzpostavil lastninsko pravico na sporni parceli v deležu 3390/3590, vendar je organ druge stopnje tako odločitev odpravil, s čimer se je strinjalo tudi sodišče v navedeni sodbi in poudarilo, da je dejansko stanje glede same parcele še nepopolno ugotovljeno. Glede na to predlagana poostrena zahteva o vsaj minimalni realni možnosti vračila premoženja v naravi na toženkin uspeh v tej zadevi ne bi mogla vplivati. Revizijsko sodišče ne sprejema toženkinega opozorila na domnevno možnost zlorabe s strani denacionalizacijskih upravičencev, če ne bi bilo sprejeto njeno strožje stališče. Posamezne zlorabe se lahko rešujejo v posameznih konkretnih zadevah in ne morejo biti podlaga za sprejem splošnih stališč. Če pa je toženka menila, da je tožnik v tej zadevi kakorkoli zlorabil svoje pravice, bi morala to bolj utemeljiti in pred tem z enakimi merili presojati tudi svoje ravnanje, ko je kljub pravnomočni sodni odločbi o ničnosti prve pogodbe glede iste parcele z istim kupcem in ob še vedno odprtem denacionalizacijskem postopku sklenila novo kupno pogodbo.

9Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino revizijo skupaj z njenimi revizijskimi stroški, o tožnikovih stroških revizijskega odgovora pa je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in na podlagi določb Odvetniške tarife.