VSRS Sklep II Ips 10/2010

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da se ugovor zoper sklep o izvršbi šteje za umaknjen.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo dolžnika in potrdilo izpodbijani sklep.

3Zoper ta sklep je Vrhovno državno tožilstvo RS (v nadaljevanju državno tožilstvo) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva), v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni pravilno uporabilo določb drugega in tretjega odstavka 61.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ter bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker dolžniku z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Prav tako je izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 367.a člena ZPP in 15. členom ZIZ, saj gre v obravnavani zadevi za pravno vprašanje (ne)pravočasnosti plačila sodne takse, glede katerega ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. Državno tožilstvo opozarja, da drugi odstavek 61.a člena ZIZ za preprečitev fikcije nepravočasnega plačila sodne takse ne določa, da bi moral taksni zavezanec sklicno številko vpisati prav v polje "referenca" plačilnega naloga BN02. Besedna razlaga navedene zakonske določbe ne daje podlage za zaključek, da bi moral zavezanec vpisati številko ravno v to polje; prav tako ne daje podlage za tako ozko interpretacijo te določbe namenska razlaga. Namen zahteve za uporabo sklicne številke je v tem, da sodišče lahko preveri plačilo sodne takse in njegovo pravočasnost, ne da bi taksni zavezanec moral o tem predložiti dokazilo. Pri uporabi obrazca BN02 je sicer res pomembno, da je pravilno izpolnjen, saj v nasprotnem primeru banka naloga ne more izvršiti in ga mora vrniti nalogodajalcu. Drži tudi, da je pravilnost izpolnitve naloga še večjega pomena pri optičnem zaznavanju podatkov, kar omogoča nova tehnologija skeniranja. Poudariti pa je treba, da sklicna številka, navedena v polju "namen plačila", prejemniku omogoča seznanitev z namenom nakazila, čeprav številka ni vpisana prav v tistem polju, ki je namenjeno za lažjo prepoznavo plačnika in namena plačila. Dolžnik je v konkretnem primeru takso plačal tako, kot je bilo zahtevano v plačilnem nalogu in drugem odstavku 61.a člena ZIZ – z uporabo sklicne številke, navedene v zahtevi za plačilo, zato ni mogoče uporabiti fikcije umika ugovora zoper sklep o izvršbi. Dolžniku tako zaradi nezakonitega postopanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (15. člen ZIZ).

4Po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ je bila zahteva vročena strankama postopka, ki nanjo nista odgovorili.

5Zahteva je utemeljena.

6Državno tožilstvo je izkazalo izpolnjenost pogoja iz tretjega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 367.a člena ZPP in 15. členom ZIZ; drži, da je odločitev Vrhovnega sodišča o konkretni zahtevi (lahko) pomembna za zagotovitev enotne uporabe prava in pravne varnosti. Uvodoma velja pojasniti, da se pri odločanju o zahtevi Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih državno tožilstvo izrecno uveljavlja (prvi odstavek 391. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Poleg tega je Vrhovno sodišče (tudi) pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na relevantno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje (primerjaj drugi odstavek 387. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7Državno tožilstvo v zahtevi problematizira vprašanje (ne)nastopa domneve umika ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zaradi nepravočasnega plačila sodne takse (drugi in tretji odstavek 61.a člena ZIZ). Iz izpodbijane odločbe izhaja stališče, da se za nepravočasno plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki je sankcionirano s fikcijo umika tega pravnega sredstva, šteje tudi, če taksni zavezanec takse ne plača z uporabo sklicne številke (njenim vpisom v polje "referenca" plačilnega naloga BN02), navedene v zahtevi za plačilo sodne takse, čeprav je sodišču predložil dokazilo o njenem plačilu (potrdilo o plačilu). Ni se sicer mogoče strinjati z državnim tožilstvom, da jezikovna razlaga drugega odstavka 61.a člena ZIZ ne omogoča zaključka, da bi moral zavezanec vpisati sklicno številko prav v polje "referenca"(1), a to za odločitev v obravnavani zadevi ni bistveno. Jezikovna razlaga je temeljni razlagalni argument, vendar pomeni (zgolj) izhodišče in jezikovni okvir, ki ga pomensko določajo in soopredeljujejo ostale uveljavljene metode razlage (na primer teleološka, logična, sistemska, zgodovinska idr.). Pri razlagi obravnavane ureditve je tako treba upoštevati (tudi) namen sodnih taks kot ene izmed obveznih dajatev, s katerimi država pridobiva sredstva za uresničevanje svojih funkcij (primerjaj prvi odstavek 146. člena Ustave Republike Slovenije – URS) ter namen, ki izhaja iz zakonske določbe o obvezni uporabi sklicne številke pri njihovem plačevanju in njenega vrednostnega konteksta. Namen sodnih taks je v tem, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča (in so odvisni od zahtevnosti sodnega obravnavanja določene zadeve kot celote)(2); predpisane so torej (predvsem) zaradi fiskalnih razlogov(3) in za zagotavljanje procesne discipline(4). Namen predpisane (obvezne) uporabe sklicne številke pri plačilu sodnih taks pa je v tem, da sodišče (lahko) na enostaven način in brez dodatnega dela preveri plačilo takse in njegovo pravočasnost (ne da bi taksni zavezanec moral o tem predložiti dokazilo)(5).

8Upoštevajoč navedeno z razlago drugega odstavka 61.a člena ZIZ s pomočjo argumenta teleološke redukcije(6) pridemo do (nujnega) zaključka, da se ta določba na obravnavani dejanski stan ne (more) nanaša(ti) – tega torej ureja le navidezno(7). V resnici te procesne situacije ne ureja, kar pomeni, da v (postopkovnem) zakonu obstaja tako imenovana "prekrita praznina". Obravnavani primer se od tipskega, na katerem gradi pravilo drugega odstavka 61.a člena ZIZ, ki predpostavlja sodelovalno dolžnost stranke v tem, da pri plačilu sodne takse uporabi v zahtevi za njeno plačilo navedeno sklicno številko, bistveno razlikuje. V konkretnem primeru je (bilo) namreč sodišču kljub temu, da dolžnik ni (pravilno) uporabil navedene sklicne številke, takoj (brez opravljanja dodatnih poizvedb) in nedvomno jasno, da je dolžnik sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi (v obravnavani zadevi in ne morda kateri drugi) pravočasno plačal, saj je o tem predložil (drugo) ustrezno dokazilo. V tem primeru je (bil) torej namen sodnih taks (fiskalni razlogi, procesna disciplina) dosežen, prav tako je bilo sodišče razbremenjeno kakršnegakoli dodatnega dela z odpravljanjem dvoma o dejanskem in pravočasnem plačilu te dajatve(8). Za nepravočasno plačilo sodne takse se (lahko) štejejo (zgolj) primeri, ko sodišče plačila sodne takse ne more hitro in brez težav ugotoviti niti s pomočjo (pravilno) uporabljene sklicne številke niti s pomočjo drugega ustreznega dokazila, ki ga (samoiniciativno) predloži zavezanec(9).

9Sodišči nižjih stopenj sta torej pri presoji pravočasnosti dolžnikovega plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi zmotno razlagali drugi odstavek 61.a člena ZIZ in zato napačno presodili, da se ugovor šteje za umaknjen (tretji odstavek 61.a člena ZIZ). Iz tega razloga je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo, razveljavilo sklepa sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek (prvi odstavek 379. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ), v katerem bo moralo dolžnikov ugovor presojati vsebinsko.

---.---

Op. št. (1): Pripomniti je treba, da v skladu s sodobnejšimi pojmovanji šele kontekst (besede in praksa njene uporabe) določa pomen jezikovnih znakov.

Op. št. (2): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998 in sklep istega sodišča Up-622/05,U-I-371/06 z dne 14. 9. 2006.

Op. št. (3): (Tudi) računi (vseh) sodišč so podračuni enotnega zakladniškega računa države; s prostimi denarnimi sredstvi na teh računih upravlja ministrstvo, pristojno za finance; primerjaj 4. in 6. člen Odredbe o vzpostavitvi sistemov enotnega zakladniškega računa ter 5. točko prvega odstavka 3. člena, 61. in 68. člen Zakona o javnih financah (ZJF).

Op. št. (4): Poleg teh Ustavno sodišče RS kot enega izmed legitimnih koristnih učinkov tega instituta navaja še vpliv na stranke, katere z vsebovanim finančnim rizikom pred opravo procesnih dejanj sili k oceni njihove možnosti za uspeh ter jih odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih vlog, s katerimi predlagajo izdajo odločbe ali opravo dejanja, in pravnih sredstev; primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS Up-103/97 z dne 26. 2. 1998.

Op. št. (5): Referenca skupaj s podatkom o podračunu omogoča imetniku tega, da določi plačnika in namen plačila; primerjaj 6. točko 2. člena Pravilnika o podračunih ter načinu plačevanja obveznih dajatev in drugih javnofinančnih prihodkov. (Obvezna) uporaba sklicne številke pri plačevanju sodnih taks v izvršbi na podlagi verodostojne listine je določena zaradi avtomatiziranega vodenja tovrstnega postopka izvršbe. Zadnje spremembe ZIZ so bile namenjene (predvsem) informatizaciji izvršilnih postopkov z namenom njihove poenostavitve in pospešitve. Z novelama ZIZ-E in ZIZ-F se je tako (med drugim) uvedla možnost elektronskega poslovanja strank in sodišča; spremembe veljajo le za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

Op. št. (6): Ta argument ima nasproten učinek, kakor ga dosežemo z uporabo zakonske analogije. Zakonska analogija temelji na načelu, da moramo enakovrstne primere obravnavati enako, teleološka redukcija pa na načelu, da je treba neenako tudi neenako vrednotiti (primerjaj M. Pavčnik, Teorija prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 393, 394 in 515).

Op. št. (7): Navidezno seveda v smislu jezikovne razlage; ta jezikovni pomen predpisa pa je treba prebiti, ker šele s tem dosežemo, da se bo tako utesnjeni pomen ujemal z namenom, ki ga pravno pravilo ima.

Op. št. (8): Zgoraj navedeno stališče pritožbenega sodišča, ki tega ne upošteva, je (tudi) nesorazmerno – v končni posledici namreč dolžniku zapira pot do sodišča.

Op. št. (9): Pri tem je treba opozoriti še na določbo četrtega odstavka 61.a člena ZIZ, da v primeru iz prvega odstavka tega člena zavezancu ni treba prilagati dokazil o plačilu sodne takse; navedeno ne pomeni, da tega ne sme storiti.