UPRS Sklep I U 245/2021

Tožba se zavrže.

1Tožnik s tožbo izpodbija v uvodu te sodbe naveden dopis, v katerem mu toženka podaja pojasnila v zvezi s 5. členom Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) ter dolžino in potekom roka za vlaganje zahtev za verifikacijo starih deviznih vlog. Pojasnjuje mu, da so potencialni upravičenci lahko vlagali zahteve za verifikacijo od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017, da je bil ta rok 30. 10. 2015 objavljen v Uradnem listu RS, nato pa je bil preko različnih komunikacijskih kanalov večkrat sporočen potencialnim upravičencem (preko spletnih strani toženke in Sklada RS za nasledstvo, časopisov BiH, Hrvaške, Nemčije in Švedske ter tudi spletnih strani več veleposlaništev, med drugim tudi veleposlaništva v Haagu).

2Tožnik v tožbi navaja, da je imel na deviznem računu Ljubljanske banke v Banja Luki 10.000 DM (5.000 EUR) ter da na Nizozemskem, kjer živi, ni bil obveščen o dolžini oziroma poteku navedenega roka. Ljubljanska banka ga ni nikoli opozorila, da se mora naročiti na Uradni list RS, niti da mora kupiti računalnik, s katerim bo lahko poiskal spletne strani Veleposlaništva RS v Haagu, če hoče dobiti nazaj svoje prihranke. Gre za kršitev 14. in 33. člena Ustave RS, s katero je RS zakrivila veliko tatvino in poneverbo.

3Tožbo je sodišče zavrglo iz naslednjega razloga:

4Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji, ki jih Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa v prvem odstavku 36. člena. Eden izmed teh pogojev je, da se s tožbo izpodbija akt, ki je upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka). Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

5Na podlagi določbe prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt je opredeljen v drugem odstavku 2. člena ZUS-1, in sicer je to upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

6Po presoji sodišča izpodbijani dopis ni javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim bi upravni organ vsebinsko odločil o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Toženka je z izpodbijanim dopisom zgolj odgovorila na tožnikov dopis z dne 11. 12. 2020, v katerem je spraševal, kateri organ je v RS zadolžen za izvršitev sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in drugi, ter navedel, da ga ni nihče obvestil o poteku roka. Kot je bilo že navedeno, mu je podala pojasnila v zvezi z ZNISESČP ter dolžino in potekom roka za vlaganje zahtev za verifikacijo starih deviznih vlog, kar pomeni, da je le odgovorila na njegova vprašanja oziroma poizvedbe in ni odločala o tožnikovi pravici ali obveznosti. Zato izpodbijani dopis ni dokončni upravni akt v smislu določb 2. člena ZUS-1 in se za njegovo izdajo tudi ni vodil upravni postopek. Prav tako ne gre za drug akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, za katerega bi zakon določal, da o njegovi zakonitosti odloča sodišče v upravnem sporu.

7Ker upravni spor zoper izpodbijani dopis z dne 14. 1. 2021 ni dopusten¹, je sodišče na tožbo kot nedopustno zavrglo (prvi odstavek 36. člena ZUS-1).

¹ Enako tudi sodna praksa, glej sodbe naslovnega sodišča I U 1018/2014 z dne 1. 9. 2014 in III U 25/2018 z dne 22. 2. 2018.