VSRS Sklep III Ips 28/2021

I. Revizija tožene stranke se zavrže.

II. Reviziji tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se v delu, ki se nanaša na potrditev zavrnitve tožbenega zahtevka (to je za znesek 8.492,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2019 dalje do plačila), razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka dalje.

IV. Odločitev o revizijskih stroških v zvezi z revizijo tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo storitev v urgentni ambulanti toženke (v skupnem obsegu 64 dni), ki jih je tožnica opravila v okviru zagotavljanja storitev programa neprekinjene nujne zdravniške pomoči.

2Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo za znesek3.779,28 EUR s pripadajočimi obrestmi, v ostalem (to je za znesek 8.492,08 EUR s pripadajočimi obrestmi) pa je pritožbo zavrnilo.

3Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 55/2021 z dne 25. 5. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, kakšna je pravilna razlaga drugega odstavka 45. b. člena Zakona o zdravniški službi (ZZdrS) v okoliščinah konkretnega primera. Istega dne je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 57/2021 poleg identičnega vprašanja, dopuščenega že v sklepu III DoR 55/2021, revizijo dopustilo še glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko se ni opredelilo do ugovora zastaranja.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje obe stranki (tožnica za znesek 8.492,08 EUR s pripadajočimi obrestmi in toženka za znesek 3.779,28 EUR s pripadajočimi obrestmi) vlagata reviziji, v katerih uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava, toženka pa tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi tudi za znesek 8.492,08 EUR oziroma podredno razveljavitev sodb(-e) sodišča druge (in prve) stopnje ter vrnitev zadeve sodišču druge (oziroma prve) stopnje v novo sojenje. Toženka pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbe oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Obe stranki priglašata tudi stroške revizijskega postopka.

5Tožnica in toženka sta na revizijo nasprotne stranke odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

O reviziji tožene stranke

6Revizija je prepozna.

7Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, lahko stranke vložijo revizijo v 15 dneh po vročitvi sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Z vročilnice, pripete k sklepu Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizijeIII DoR 57/2021 z dne 25. 5. 2021 (list. št. 19 spisa III DoR 57/2021) izhaja, da je bil pooblaščencem tožene stranke, Odvetniški družbi A., sklep o dopustitvi revizije vročen 2. 6. 2021. Petnajstdnevni rok za vložitev revizije se je iztekel s pretekom 17. 6. 2021. Revizijo so pooblaščenci toženke poslali priporočeno po pošti 18. 6. 2021. To izhaja tako z „dohodnega zaznamka“ Okrožnega sodišča v Kopru (list. št. 146 spisa Okrožnega sodišča v KopruI Pg 307/2019) kot tudi s pisemske ovojnice, prilepljene na zadnjo stranlist. št. 149 spisa Okrožnega sodišča v Kopru I Pg 307/2019.

8Ker je toženka (oziroma njeni pooblaščenci) revizijo priporočeno po pošti poslala 18. 6. 2021, dan po preteku petnajstdnevnega roka za vložitev revizije, je Vrhovno sodišče njeno revizijo zavrglo kot prepozno (377. člen ZPP).

O stroških postopka revizije tožene stranke

9Toženka z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka. Dolžna pa je tožnici povrniti njene stroške revizijskega postopka. Tožnica je upravičena do 750 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 21/3 Odvetniške tarife; OT) in 15 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 559,98 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP; III. točka izreka).

O reviziji tožeče stranke

Relevantno dejansko stanje

10Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki so za odločitev o reviziji odločilnega pomena in na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek370. člena ZPP), so:

- tožnica (kot koncesionar) je 16. 5. 2016 z Mestno občino Koper (kot koncedentom) sklenila Koncesijsko pogodbo v zvezi z izvajanjem zdravstvene dejavnosti na področju splošne medicine. Koncesijska pogodba je tožnici med drugim nalagala tudi dolžnost vključitve v program neprekinjene nujne zdravniške pomoči;

- tožnica je 26. 9. 2016 za svojo dejavnost z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) sklenila Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje od leta 2016 do leta 2020;

- pravdni stranki sta 30. 9. 2016 sklenili Pogodbo o medsebojnem sodelovanju (v nadaljevanju Pogodba), s katero se je tožnica zavezala izvajati službo neprekinjene nujne zdravniške pomoči, ki se izvaja kot dežurna služba in kot urgentna služba. V 4. členu Pogodbe je dogovorjeno plačilo za dežurno službo, plačilo za urgentno službo ni bilo dogovorjeno;

- toženka je v letih 2016 – 2018 za urgentno službo od ZZZS prejemala nadomestilo za pripravljenost, v letu 2019 pa plačilo za redno delo zdravnika;

- tožnica je po svoji zaposleni obveznosti urgentne službe izvajala po toženkinem razporedu od oktobra 2016 do oktobra 2019. Običajno koncesionarji urgentno službo opravljajo v svojih ambulantah, pri toženki pa je organizacija drugačna – urgentno službo zdravniki koncesionarji opravljajo v prostorih toženke (zdravnika zagotovi koncesionar, ostalo osebje in material pa toženka);

- toženka je tožnici plačala opravljeno dežurno službo, za opravljene storitve urgentne službe pa ni plačala ničesar.

Razlogi sodišč prve in druge stopnje

11Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Koncesijska pogodba v 12. členu določa, da koncesionar (tožnica) sredstva za opravljanje javne službe pridobiva na podlagi pogodbe z ZZZS ali s prodajo svojih storitev. V okvir javne službe spada tudi „zagotavljanje neprekinjene nujne zdravniške pomoči“, ki se po Zakonu o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS) zagotavlja s polnim delovnim časom, dežurstvom, pripravljenostjo ali kombinacijami teh oblik dela (45.a člen). V program zagotavljanja neprekinjene nujne zdravniške pomoči se mora na območju, kjer opravlja zdravniško službo, vključiti tudi koncesionar in sicer pri izvajalcu, ki zagotavlja izvajanje te pomoči (prvi odstavek 45.b člena ZZdrS). Upoštevaje drugi odstavek 45.b člena ZZdrS je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnica za opravljene storitve urgentne službe plačilo prejela v okviru pogodbe, sklenjene z ZZZS. To velja tako za delo, ki ga je opravila po programu zagotavljanja neprekinjene nujne zdravniške pomoči v času, ki se prekriva z ordinacijskim časom ambulante zakonite zastopnice tožnice (dopoldnevi/popoldnevi med tednom), kot tudi za tisti del, ko je to delo opravljala izven ordinacijskega časa svoje ambulante (tudi t.i. support). V slednjem primeru namreč „drugi del dneva“ ni delala še v svoji ambulanti. Ker s Pogodbo plačilo za opravljanje urgentne službe ni bilo posebej dogovorjeno, dogovorjeno je bilo le za dežurno službo, je tožnica pristala na to, da za opravljanje urgentne službe ne dobi posebnega plačila v skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ).

12Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Kot zmoten je opredelilo zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica plačilo za izvajanje urgentne službe prejela v okviru pogodbe z ZZZS. Ker mora biti koncesionar glede izvajanja nujne zdravniške pomoči izenačen z zdravnikom javnega zavoda, pri čemer se mu povrne plačilo v višini stroška, ki bi ga imel izvajalec javnega zdravstva (toženka), če bi bil koncesionar (tožnica) zaposlen pri njem, je tožnica zato upravičena do zneska (tj. tega stroška) v višini, ki ga v ta namen toženka dobi od ZZZS (glede na dejanske ugotovitve je ZZZS v letih 2016 do 2018 toženki v ta namen plačeval nadomestilo za pripravljenost, v letu 2019 pa plačilo za redno delo). Po preračunu, glede na dejansko opravljene dneve zagotavljanja urgentne službe tožnice pri toženki v letih med 2016 in 2019, je tožnici prisodilo znesek 3.779,28 EUR (tj. del zneska, ki ga za ta namen zagotavljanja urgentne službe toženki namenil ZZZS – odločilno je le plačilo za bruto plačo „zdravnika specialista 3“; glej 13. točko v zvezi z 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Revizijske navedbe

13Revidentka graja stališče sodišča druge stopnje, da je treba pri ugotavljanju višine stroškov, ki jih ima toženka z zaposlenimi, upoštevati sredstva, ki jih toženka prejme povrnjene v ta namen od ZZZS. Trdi, da se koncesionar (tožnica) vključuje v zagotavljanje neprekinjene nujne zdravniške pomoči pod enakimi pogoji za delo in za enako plačilo kot zdravnik, ki je zaposlen v javnem zdravstvenem zavodu. Enako plačilo po prepričanju revidentke pomeni, da koncesionar prejme plačilo v višini stroška, ki bi ga imel izvajalec neprekinjene nujne zdravniške pomoči, če bi bil koncesionar zaposlen pri izvajalcu. To pa pomeni plačilo za redno delo. Zaposleni zdravnik pri izvajalcu namreč prejme redno plačilo za delo, ne le plačila za pripravljenost (plačilo za pripravljenost prejme kvečjemu dodatno). Kolikšen strošek ZZZS povrne izvajalcu, ni bistveno, saj zakon višine plačila koncesionarju ne veže na ta povrnjena sredstva, ampak na plačilo zaposlenemu zdravniku pri izvajalcu. Če bi obveljala razlaga drugostopenjskega sodišča, bi bili koncesionarji, ki v skladu z zakonsko obveznostjo delo opravljajo v okviru nudenja neprekinjene nujne zdravniške pomoči za javne zdravstvene zavode, postavljeni v očitno neenakopraven položaj z zdravniki, ki isto delo opravljajo kot zaposleni v teh javnih zdravstvenih zavodih.

14Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje trditvam v reviziji in trdi, da izvajalec neprekinjene nujne zdravniške pomoči (toženka) s svojimi delavci za delo v urgentni službi in supportu nima nobenega dodatnega stroška. Zaposleni pri toženki za delo v urgentni službi namreč ne prejmejo nobenega dodatka, zato pravdni stranki s Pogodbo za delo v urgentni službi in supportu tudi nista dogovorili dodatnega plačila. Tožnica ima kot koncesionar pravico zahtevati povračilo sredstev od ZZZS in ne od toženke.

Razlogi za ugoditev reviziji

15Nujna zdravniška pomoč obsega nujne storitve, katerih opustitev bi v kratkem času vodila v nepopravljivo in hudo okvaro zdravja ali smrt (prvi odstavek43. člena ZZdrS). Neprekinjena nujna zdravniška pomoč se zagotavlja s polnim delovnim časom, dežurstvom, pripravljenostjo ali kombinacijami teh oblik dela (45.a člen ZZdrS). Koncesionar se mora vključiti v program zagotavljanja neprekinjene nujne zdravniške pomoči na območju, kjer opravlja zdravniško službo, pri izvajalcu, ki zagotavlja izvajanje te pomoči. Na področju primarnega in sekundarnega zdravstvenega varstva se koncesionar vključuje v zagotavljanje neprekinjene nujne zdravniške pomoči pod enakimi pogoji za delo in za enako plačilo kot zdravnik, ki je zaposlen v javnem zdravstvenem zavodu. Enako plačilo pomeni, da koncesionar prejme plačilo v višini stroška, ki bi ga imel izvajalec neprekinjene nujne zdravniške pomoči, če bi bil koncesionar zaposlen pri tem izvajalcu (45.b člen ZzdrS).

16Izvajalec službe nujne medicinske pomoči je javni zdravstveni zavod, ki službo nujne medicinske pomoči izvaja v organizacijski obliki urgentnega centra, satelitskega urgentnega centra in mobilne enote na terenu (5. točka 3. člena Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči, v nadaljevanju Pravilnik¹). Za območje Splošne bolnišnice Izola je zunajbolnišnična služba nujne medicinske pomoči organizirana (tudi) v Zdravstvenem domu Koper (Priloga 1 Pravilnika). Ker je izvajalka službe nujne medicinske pomoči toženka in ne tožnica, je logično, da je prejemnica sredstev ZZZS za pokrivanje stroškov izvajanja te dejavnosti toženka in ne tožnica. Priča A. A. (zaposlen pri Zdravniški zbornici Slovenije) je izpovedal, da ZZZS koncesionarju ne plačuje za izvajanje urgentne službe, ampak izključno za opravljanje storitev, ki so opredeljene v programu zdravstvenih storitev koncesionarja (npr. družinska medicina, pediatrija) in to ne pomeni vključevanja v službo, ki jo po Pravilniku izvaja javni zdravstveni zavod.

17ZZdrS v drugem odstavku 45.b člena določa, da enako plačilo koncesionarja (tožnice), vključenega v zagotavljanje neprekinjene nujne zdravniške pomoči, in zdravnika, zaposlenega v javnem zdravstvenem zavodu, pomeni, da koncesionar za zagotavljanje neprekinjene nujne zdravniške pomoči prejme plačilo v višini stroška, ki bi ga imel izvajalec neprekinjene nujne zdravniške pomoči (toženka), če bi bil koncesionar zaposlen pri tem izvajalcu. Smiselno enako določilo (z uporabo termina „neprekinjeno zdravstveno varstvo²“) vsebuje tudi prvi odstavek 5. člena Pogodbe o medsebojnem sodelovanju. Bistveno vprašanje za odločitev v obravnavanem primeru zato je, koliko toženko stane oziroma jo je stalo delo njenega zaposlenega (zdravnika) v urgentni službi. Kako je tožena stranka prišla do sredstev za plačilo svojih zdravnikov je drugotnega pomena.

18Nobenega dvoma ni, da je od leta 2019 pri toženki za urgentno ambulanto „zagotovljeno dodatno delovno mesto“. Ker pa zdravnik, zaposlen pri toženki, urgentno ambulanto opravlja v okviru polnega delovnega časa, je strošek zdravnika za toženko enak plačilu sorazmernega dela mesečnega osebnega dohodka zdravnika, ki odpade na en delovni dan tega istega zdravnika. Do takšnega plačila je bila za dan urgentne ambulante v letu 2019 upravičena tudi tožnica.

19Enako velja tudi za obdobje do leta 2019. V letih 2016 do 2018 je zdravnik toženke delo v urgentni ambulanti praviloma opravljal poleg dela v svoji ambulanti, izjemoma pa je bil lahko hkrati razporejen na dve delovišči, to je v svojo ambulanto in v urgentno ambulanto. V obeh primerih pa njegovo delo v urgentni ambulanti ni pomenilo dela preko polnega delovnega časa, ampak delo v okviru polnega delovnega časa. Zato je strošek toženke tudi pred letom 2019 enak plačilu sorazmernega dela mesečnega osebnega dohodka zdravnika, ki odpade na en delovni dan tega istega zdravnika.

20Za odločitev v zadevi ni odločilno, v kolikšni višini je toženka prejela plačilo za opravljanje urgentne službe od ZZZS, saj plačilo (dohodek) zdravnika ni bilo odvisno le od tega plačila ZZZS. Kot je povedala priča A. A., dobiva izvajalec zdravstvene dejavnosti plačilo za redno delo polovico iz naslova glavarine (torej ne glede na obseg dejavnosti), polovico pa iz naslova dejansko opravljenega dela.

21Če koncesionar (tožnica) ni dobival nobenega plačila za čas, ko je njegov zdravnik opravljal urgentno službo pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti (toženki), potem je upravičen do enakega zneska, kot bi ga prejel zdravnik toženke za enako opravljeno delo. Vendar zaenkrat ni bilo ugotovljeno, kako je urejeno plačevanje koncesionarja, še zlasti ne, ali ni nemara plačevan podobno kot so drugi izvajalci zdravstvene dejavnosti, torej vsaj deloma tudi ne glede na dejansko opravljeno delo.

22Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje tako glasi, da uporaba drugega odstavka 45. b. člena Zakona o zdravniški službi (ZZdrS) ne more temeljiti samo na plačilu ZZZS za urgentno dejavnost, ki ga je prejemala toženka, pač pa na plačilih, do katerih so bili ali bi bili upravičeni njeni zdravniki za enako delo, in ob upoštevanju načina plačevanja koncesionarja.

23Po obrazloženem se je pokazalo, da razlogi, ki jih je za svojo odločitev ponudilo drugostopenjsko sodišče, ne vzdržijo revizijskega preizkusa. Vrhovno sodišče je zato reviziji tožeče stranke na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo, izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na potrditev zavrnitve tožbenega zahtevka (to je za znesek 8.492,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2019 dalje do plačila), razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje (II. točka izreka).

24V novem sojenju naj sodišče druge stopnje najprej ugotovi, kolikšen je sorazmerni del mesečnega osebnega dohodka toženkinega zdravnika, ki odpade na en delovni dan, potem pa tudi na kakšen način je bil plačevan koncesionar, natančneje ali je tudi tožnica prejemala plačila od ZZZS ne glede na dejansko opravljeno delo. Če se bo izkazalo, da je taka plačila prejemala, jih je treba upoštevati pri odločanju o višini tožbenega zahtevka.

O stroških postopka revizije tožeče stranke

25Izrek o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP (IV. točka izreka).

26Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 81/15, 93/15.
² Neprekinjeno zdravstveno varstvo je nadpomenka urgentne službe in dežurne službe.