UPRS Sodba I U 172/2020-30

Tožbi se ugodi, odločbe Občinske uprave Medvode št. 354-117/2019 – 3 z dne 20. 6. 2019 in št. 354-117/2019-4 z dne 20. 6. 2019 ter Župana Občine Medvode št. 354-265/2019-4 z dne 17. 10. 2019 se odpravijo in se zadeva prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

1Prvostopenjski organ je z odločbo št. 354-117/2019 – 3 z dne 20. 6. 2019 odločil, da je dolžna zavezanka A.A. za objekt na naslovu ..., št. stavbe 505 v k.o. ... plačati komunalni prispevek v višini 2.196,86 EUR. Z odločbo št. 354-117/2019-4 z dne 20. 6. 2019 pa je odločil, da je za isti objekt v enakem znesku dolžan plačati komunalni prispevek B.B.. V odločbah navaja, da je podlaga za izpodbijani odločbi 222. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) in 14. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Medvode (v nadaljevanju Odlok), po katerih je odmeril komunalni prispevek zaradi priključitve objekta na naslovu .... Ker gre za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, je po določbi 222. člena ZUreP-2 odmeril komunalni prispevek po uradni dolžnosti, pri čemer je upošteval, da sta imenovana solastnika objekta na zemljišču parc. št. 359/14 in 359/3, k.o. ..., vsak do ½ in s tem zavezanca za plačilo komunalnega prispevka, ki se obračuna od neto tlorisne površine objekta 468,30 m² in površine parcele 241 m². Upoštevaje formulo, določeno v 10. členu Odloka, razmerje med deležem parcele in deležem neto tlorisne površine, določeno v 7. členu Odloka, in stroške opremljanja kvadratnega metra parcele ter kvadratnega metra neto tlorisne površine objekta, znaša komunalni prispevek 8.787,44 EUR. Ta znesek se zaradi upoštevanja minulih vlaganj v skladu s tretjim odstavkom 20. člena Odloka zniža za 50 %, tako da znaša 4.393,72 EUR. Glede na solastniški delež na nepremičnini, je vsakemu naložil v plačilo polovico tega zneska.

2Drugostopenjski organ je pritožbi tožnika in A.A. (1. točka izreka) delno ugodil ter spremenil prvostopenjski odločbi tako, da je določil novega zavezanca za plačilo (2. točka izreka), in sicer je odločil, da je zaradi priključitve na novo zgrajeno kanalizacijsko omrežje, zavezanec Avtoservis B.B. s.p. dolžan plačati komunalni prispevek v višini 4.393,72 EUR (3. točka izreka). V ostalem pa je pritožbi zavrnil. V obrazložitvi navaja, da sta tožnik in A.A. sicer solastnika objekta, vendar sta v pritožbenem postopku izkazala, da je investitor tožnik. Zavrača pa tožnikove navedbe, da komunalnega prispevka ni dolžan plačati. Iz kartografskega dela Odloka izhaja, da se objekt nahaja v obračunskem območju kanalizacijskega omrežja, ZUreP-2 pa v 216. členu določa, da se komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme lahko odmeri, če je stavbno zemljišče oziroma objekt v območju te vrste komunalne opreme.

3Tožnik zoper odločbe vlaga tožbo, saj se s takšno odločitvijo ne strinja. Meni, da lahko osebe vstopajo v pravna razmerja le na podlagi proste volje, zato ureditev, ki mu nalaga obvezno priključitev na javno kanalizacijo ni pravno dopustna. V konkretnem primeru obstajajo tudi drugačne tehnične rešitve za čiščenje komunalne vode, ki so manjše breme za okolje in pomenijo nižje stroške. Komunalna infrastruktura je financirana iz davkov, zato ni dopustno, da morajo zavezanci plačati še prispevek. Stavba 505 k.o. ... oziroma zemljišče, na katerem stoji, ni na novo komunalno opremljena. Komunalni vod, za katerega se prispevek odmerja, ni zgrajen v skladu z načrtom oziroma sploh ni zgrajen, zato se objekt nanj ne more priključiti in njegova uporaba ni mogoča. Tožnik je sicer seznanjen z namero občine, da javno kanalizacijsko omrežje podaljša po dostopni poti, s čimer bo omogočena priključitev objekta, vendar to še ni uresničeno. Sodišče naj odloči, da naj toženka najprej zgradi infrastrukturo, ki bo omogočila priklop ali pa dopusti možnost, da se čiščenje komunalnih vod uredi drugače. Investitor objekta 505 k.o. ... ni lastnik zemljišč, preko katerih občina zahteva, da se priključi na javno kanalizacijsko omrežje. Zakon diskriminira zavezance glede stroškov, ki jih imajo s priklopom, saj niso v enakem položaju glede dejanskih stroškov priklopa in potrebe po uporabi kanalizacijskega omrežja. Taka pravna podlaga za odmero ni zakonita, 216. člen ZUreP-2 pa je v nasprotju s 33. členom Ustave. Predlaga odpravo odločb.

4Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da ne drži, da stavba ni opremljena s komunalno opremo. Ker se interna kanalizacija priključi na javno kanalizacijo tam, kjer je to tehnično mogoče, so individualni priključki lahko zgrajeni več metrov od objekta do javne kanalizacije in tudi na sosednjih zemljiščih. Tožnik je bil seznanjen z namero Občine Medvode, da javno kanalizacijsko omrežje podaljša po dostopni poti, tako da mu bo omogočena izgradnja krajšega individualnega priključka. V nobenem primeru pa občina ne gradi individualnih priključkov. Če je izgradnja individualnega priključka možna zgolj čez sosednje zemljišče, mora uporabnik komunalne infrastrukture skleniti ustrezno služnostno pogodbo. Predlaga zavrnitev tožbe.

5Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo načrt s področja gradbeništva 2/1 Načrt interne kanalizacije za odpadne vode, skico GIS Medvode - Javni vpogled z označenim jaškom in stavbo, potrdili o plačanem komunalnem prispevku ter potrdilo o izvedenih delih v naselju ... in načrt razvojnih programov 2019-2022.

6Tožba je utemeljena.

7Komunalni prispevek za novo komunalno opremo je plačilo dela stroškov graditve komunalne opreme, ki ga zavezanka ali zavezanec plača občini (prvi odstavek 216. člena ZUreP-2). Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za novo komunalno opremo je lastnik zemljišča, ki je na novo opremljeno s komunalno opremo iz programa opremljanja ali investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo iz programa opremljanja (prvi odstavek 220. člena ZUreP-2). Zakon torej kot obvezno nalaga plačilo komunalnega prispevka tistim investitorjem oziroma lasnikom objekta, ki se priključujejo na komunalno opremo. Ker obveznost plačila komunalnega prispevka za novo komunalno opremo ni stvar pogodbenega dogovora in s tem proste volje pogodbenih strank, ampak je predpisana z zakonom, ne more biti pravno nedopustna, kot zmotno trdi tožnik. Tožnik sicer ugovarja tudi neustavnost ureditve, vendar sodišče razlogov za to, da naj bi taka ureditev pomenila poseg v pravico do zasebne lastnine ni našlo. Ker tožnik tega ugovora ni utemeljil, pa se do njega ni moglo podrobneje opredeliti. Prav tako ne gre za kršitev 14. člena Ustave, saj so različni stroški individualnih priključkov pogojeni z različnimi položaji nepremičnin, ki se priključujejo.

8Pogoje za odmero komunalnega prispevka določa 216. člen ZUreP-2, in sicer se komunalni prispevek za posamezno vrsto nove komunalne opreme iz programa opremljanja lahko odmeri, če je stavbno zemljišče oziroma objekt v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek). Po prvi alineji petega odstavka 216. člena ZUreP-2 se komunalni prispevek za novo komunalno opremo lahko odmeri le za tisto komunalno opremo, ki je določena v programu opremljanja in je vključena v načrt razvojnih programov občinskega proračuna za tekoče in prihodnje leto. Za odmero komunalnega prispevka je tako bistveno ali nepremičnina sodi v obračunsko območje te vrste komunalne opreme,¹ kar je toženka izkazala z načrtom razvojnih programov za leto 2019 in 2020.

9Pri odmeri komunalnega prispevka pa ni relevantno zgolj to, ali se nepremičnina nahaja v obračunskem območju, ampak mora obračunsko območje posamezne vrste nove komunalne opreme zagotavljati možnost za priključevanje na to vrsto komunalne opreme, oziroma območje njene uporabe (prvi odstavek 155. člena ZUreP-2). Tudi iz sodne prakse izhaja, da je mogoče za komunalno opremljene šteti le tiste parcele, pri katerih se priključitev na javno omrežje lahko izvede le z izgradnjo priključka, namenjenega posameznemu objektu. Če je treba pred tem dodatne objekte, ki imajo značaj komunalne opreme, šele zgraditi, je uvrstitev takih zemljišč v obračunsko območje nezakonita.²

10Pri odmeri komunalnega prispevka je zato treba razlikovati med priključkom in komunalno opremo, saj nista eno in isto, razliko med njima pa je opredelilo tudi Vrhovno sodišče. Ne gre le za razliko v lastništvu, ampak tudi v funkciji. Funkcija priključka je namreč namenjena zgolj koristi posameznega objekta, medtem ko javna infrastruktura služi izvajanju javne službe in je v tem smislu v javno korist, kot jo opredeljujejo predpisi, ki urejajo posamezno (lokalno, gospodarsko) javno službo. Za priključek ni mogoče šteti opreme, ki ne bi bila povezana s posamezno gradnjo (npr. s stanovanjsko hišo) in je namenjena zgolj tej gradnji. Skladno s tem za priključek ne more šteti objekt, ki bi bil izgrajen ločeno od posamezne gradnje, npr. za zagotavljanje koristi večjemu številu (predvidenih) objektov. Funkcija priključka je torej namenjena zgolj koristi posameznega objekta, medtem ko javna infrastruktura služi izvajanju javne službe in je v tem smislu v javno korist, kot jo opredeljujejo predpisi, ki urejajo posamezno (lokalno, gospodarsko) javno službo³.

11Po ustaljeni sodni praksi okoliščina, da je treba priključek speljati po tujih nepremičninah (in da služnost v ta namen ni ustanovljena), ni ovira za plačilo komunalnega prispevka.⁴ Sodišče se tudi strinja s toženko, da ni dolžna graditi individualnih priključkov. Vendar tožnik ni ugovarjal zgolj temu, da bi moral priključek speljati čez tuje nepremičnine, ampak je ugovarjal tudi, da se sploh ne more priključiti na novo komunalno opremo, ker mu to zaradi nedokončanja njene izgradnje ni omogočeno.

12Toženka v izpodbijani odločbi ni navedla razlogov, iz katerih bi izhajalo, da se lahko tožnikov objekt zgolj z izgradnjo individualnega priključka priključi na javno komunalno omrežje in da torej od obstoječega jaška do tožnikovega objekta za priključitev tožnikovega objekta ni potrebno zgraditi nobenega dodatnega komunalnega voda. Pojasnila je, da se interna kanalizacija priključi na javno tam, kjer je to tehnično mogoče, kar sicer na splošni ravni drži, vendar pa iz take obrazložitve ne izhaja, zakaj naj bi se konkretni, tj. tožnikov objekt, priključil na komunalno infrastrukturo tam, kjer trdi toženka oziroma zakaj za priključitev ni potrebna dodatna javna komunalna infrastruktura, za katero tožnik trdi, da jo je treba zgraditi.

13Na obravnavi sta se stranki strinjali, da je komunalni vod grajen po parc. št. 366/97 k.o. ..., jašek, do katerega naj bi tožnik zgradil priključek za objekt 359/25 k.o. ..., pa se nahaja na meji med parcelama 366/97 k.o. ... in 356/2 k.o. .... Ker toženka tožniku ni izročila načrta gradnje individualnega priključka, kot je to storila za sosednjo nepremičnino, je tožnik predpostavljal, da naj bi moral zgraditi priključek od tega jaška po parceli 356/2 k.o. ... do objekta na parceli 359/25 k.o.... in opozoril, da se ob tej trasi nahajajo nepremičnine, ki so v lasti drugih oseb in ki naj bi se priključile na ta vod, kar pa, če bo šlo za individualni priključek, ne bo mogoče. Toženka teh trditev, s katerimi tožnik utemeljuje, da ne gre za individualni priključek, ampak komunalno opremo (neizročitev načrta za izgradnjo priključka, bližina nepremičnin, ki so v lasti drugih oseb), tudi na naroku ni ovrgla. Tako ni pojasnila, zakaj gre po njenem prepričanju v tem delu za hišni priključek in ne za komunalno opremo, ki naj bi služila še drugim lastnikom sosednjih nepremičnin (npr. da sosednje nepremičnine niso v lasti drugih oseb ali da tehnično ni mogoče, da bi se njihove nepremičnine priključile na komunalno opremo na tem mestu, ampak se bodo priključevale drugje, ipd). Ker toženka razlogov za svoje stališče, da je izgradnja komunalne opreme zaključena in da je za priključitev nanjo treba zgraditi le še individualni priključek, ni z ničimer utemeljila, pa sodišče izpodbijane odločbe ni moglo preiskusiti.

14Ker sodišče ni moglo presoditi, ali je odločitev, da se tožnik lahko priključi na komunalni vod, ne da bi bilo treba zgraditi še kak njegov del in je zato dolžan plačati odmerjeni del komunalnega prispevka, pravilna, je izpodbijani prvostopenjski odločbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Glede na to, da je drugostopenjski organ spremenil odločitev prvostopenjskega organa, kar je vsebinska odločitev, je bilo treba odpraviti tudi drugostopenjsko odločbo.

15Ker stranki stroškov nista priglasili, sodišče o njih ni odločalo. V skladu z določbo c) tarifne številke 6.1. ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

¹ Glej I U 277/2017 z dne 21. 2. 2019, I U 907/2011 z dne 12. 1. 2012, II U 462/2013 z dne 2. 7. 2014 in druge.
² Glej X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019.
³ Glej X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019
⁴ Glej I U 251/2011 z dne 13. 10. 2011, I U 255/2011 z dne 15. 12. 2011.