UPRS sodba I U 168/2009

Tožba se zavrne.

Zahtevi tožnika in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

V predmetni zadevi je prvostopni organ s sklepom, št. 02112-1044/2007-10 z dne 8. 5. 2008, združil v en postopek zahteve za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje, ki so jih vložili: A.A., B.B., Direkcija RS za ceste, A. d.d., B. d.o.o., C. d.o.o., in Občina Šenčur. Z izpodbijano odločbo je odločil, da se v katastrski občini ... kot urejena evidentirana meja (del meje) parcel 1945/1, 1885/1, 1015/1, 1013/1, 1339/2, 1338/3, 1338/2, 1331/2, 1341/22, 1338/5, 1339/4, 1337 in 1341/8 s sosednjimi parcelami 66/1, 66/6, 66/7, 66/11, 1010/2, 1010/3, 1014/1, 1332/2, 1335, 1336, 1338/1, 1339/1, 1341/1, 1341/9, 1341/20, 1341/21, 1341/23 in 1341/24; hkrati navedel, da je grafični prikaz urejene meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu, da so urejene meje označene poudarjeno in, da stroškov postopka ni.

Iz obrazložitve izhaja, da je bil postopek uveden na zahtevo lastnikov parcel, zahtevi je bil predložen ustrezen elaborat, izdelan v skladu z določbami Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/06, 65/07-odl.US, v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (Uradni list RS, št. 8/07, 26/07, v nadaljevanju Pravilnik), vsem strankam v postopku – lastnikom parcel, katerih meja se je urejala, in lastnikom sosednjih parcel, je bila zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi. Prvostopni organ je opravil preizkus vloge po 35. členu ZEN in ugotovil, da ni razlogov za zavrženje oziroma za zavrnitev. Vse stranke, ki so se udeležile mejne obravnave, so v zapisniku št. 011-07-KR z dne 9. 5. 2007 podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje. Tožnik, C.C. in D.D. se mejne obravnave niso udeležili, v elaboratu ureditve meje pa je priloženo popolno dokazilo, da je bilo vabilo na mejno obravnavo oddano na pošto tako, da je bilo lastnikom omogočeno, da ga prejmejo vsaj 8 dni pred datumom izvedbe mejne obravnave. Prvostopni organ je stranke, ki na mejni obravnavi niso bile prisotne, skladno s 36. členom ZEN povabil k izjavi o poteku predlagane meje. Po poteku določenega roka na izjasnitev izjave nista podala C.C. in D.D., v skladu z 2. odstavkom 36. člena ZEN pa se šteje, da se strinjata s potekom predlagane meje, ker se v roku 15 dni od vročitve poziva k izjavi o poteku predlagane meje nista izjavila, kljub pravilni vročitvi vabila in opozorilu na pravne posledice. Tožnik pa je v določenem roku podal izjavo, da se s potekom predlagane meje ne strinja. Prvostopni organ je v skladu s 37. členom ZEN razpisal ustno obravnavo, ki pa se je tožnik ni udeležil, čeprav mu je bilo vabilo pravočasno vročeno in je bil v vabilu opozorjen na pravne posledice neudeležbe. V skladu z 2. odstavkom 38. člena ZEN se zato šteje, da se strinja s potekom predlagane meje.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopnega organa zavrnil. Ugotovil je, da je bilo ravnanje pooblaščenega geodetskega podjetja in prvostopnega organa skladno z zakonom, zaradi česar je odločba prvostopnega organa pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa je v celoti zavrnil kot neutemeljene.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka, podani pa so tudi razlogi, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Uvodoma opozarja na dejstvo, da (vsi) domnevni vlagatelji sploh niso podali zahteve za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje. V zvezi s tem drugostopni organ navaja, da so posamezni lastniki pooblastili podjetje Geodetsko podjetje X. s.p., da v njihovem imenu izvede postopek ureditve meje ter vloži zahtevo za uvedbo postopka za evidentiranje urejene meje. Navedeno je v nasprotju s 34. členom ZEN, ki določa, da je lahko geodetsko podjetje, ki opravlja meritve, pooblaščeno le za uvedbo postopka za evidentiranje urejene meje, ne pa za karkoli drugega. Ker je postopek tekel brez vložitve zahteve upravičene osebe, je to bistvena kršitev pravil postopka, v skladu s 4. točko 1. odstavka 279. člena ZUP pa je taka odločba tudi nična. Kršitev postopka je podana tudi zato, ker v postopku nista sodelovali osebi E.E. in F.E., ki sta na podlagi vpisa Dn št. 1115/1989 imetnika pravice prepovedi odtujitve in obremenitve na nepremičninah, ki so v lasti tožnika. Z nepravilnim evidentiranjem meje se posega v nepremičnine (prišlo je do zmanjšanja parcel), na katerih imata stvarno pravico, saj njuna pravica prepovedi zaradi vpisa v zemljiško knjigo učinkuje proti vsem. Pravico imenovanih je treba presojati po zakonodaji, ki je veljala ob njenem nastanku, tedaj pa je imela ta pravica stvarno-pravno naravo, ki se zaradi sprememb zakonodaje ni mogla izgubiti. V nasprotnem bi bil to poseg v pridobljene pravice, kar je že z Ustavo RS prepovedano. Navedeni osebi bi morali biti udeleženi v postopku zaradi varstva njunih interesov po 43. členu ZUP, in ker jima ta možnost ni bila dana, je podana kršitev postopka iz 2. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Tožeča stranka opozarja, da je z dopisom z dne 10. 2. 2008 že drugič zahtevala, da se E.E. in E.F. da možnost sodelovanja v postopku, vendar na svoj poziv ni prejela sploh nobenega odziva. Dalje navaja, da je bilo z ravnanjem prvostopnega organa tožniku onemogočeno dejansko sodelovanje v postopku oziroma mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kar predstavlja kršitev postopka po 3. točki 2. odstavka 273. člena ZUP. Tožnik je namreč 10. 2. 2008 že drugič od prvostopnega organa zahteval, da mu posreduje kopijo elaborata in risbe, brez katerih se seveda sploh ni mogel izjaviti o relevantnih dejstvih in je lahko predlaganemu poteku meje le pavšalno nasprotoval. Tožnik se ni mogel udeležiti ustne obravnave, razpisane 7. 5. 2008, saj se je tega dne zgodaj zjutraj močno poškodovala njegova kobila, poseg veterinarja pa je trajal do 8:50 h, pri čemer je bila obravnava razpisana ob 8:15 h. Zaradi nepredvidljivih okoliščin tožnik ni mogel opravičiti svojega izostanka, je pa svojo odsotnost opravičil v pritožbi, vendar pritožbeni organ navedenih opravičljivih okoliščin ni upošteval. Do kršitev postopka pa je prišlo že v fazi, ko je postopek vodilo geodetsko podjetje. Geodet X. namreč tožniku oziroma pooblaščencu ni dovolil, da bi bil prisoten na mejni obravnavi. Tožnik zahteva, da se v zvezi s poteki narokov zaslišijo priče in tožnik, s čimer naj se izpodbije resničnost vsebine zapisnikov. Dalje navaja, da so bile na predmetnem območju meje urejene in evidentirane že leta 2001, zaradi česar do predmetnega postopka sploh ne bi smelo priti. 42. člen ZEN namreč določa, da se urejena meja v postopku urejanja meje in evidentiranja urejene meje lahko določi natančneje, ne more pa se meja urejati in evidentirati na novo, kot je primer v predmetni zadevi. Ker so bili v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji, ki so določeni v 136. členu ZEN, je tožnik postopku nasprotoval. Meje so bile nazadnje urejene leta 2001, kar izhaja iz skice terenske izmere IDPOS 6125 z dne 4. 4. 2001, zapisnika št. 90312-1060/2000 z dne 4. 4. 2001, kjer je navedeno, da so meje med parc. št. 1341/1, 1341/8 in 1945/1 ugotovljene z elaboratom IDPOS 6029, kar vse so podatki, ki naj jih sodišče vpogleda. Iz odločbe št. 90312-1060/2000-4 z dne 17. 7. 2001 izhaja, da so bile ob parcelaciji nekdanje parc. št. 1341/1 meje ugotovljene. Pri tem je stališče pritožbenega organa, da bi moral tožnik podati zahtevo, naj se meja šteje za urejeno, zmotna. 136. člen ZEN namreč jasno določa, da se to, da je meja urejena, lahko ugotovi na zahtevo ali pa po uradni dolžnosti, na zahtevo lastnika pa se o tem lahko izda potrdilo. Izpodbijana odločba v celoti temelji na napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Iz podatkov, ki so dostopni tožniku, se meje niso evidentirale tako, kot dejansko potekajo in kot jih določa kataster. Tožnik sodišču predlaga, da sklep in odločbo prvostopnega organa odpravi, toženi stranki pa naloži dolžnost povrnitve stroškov predmetnega postopka tožniku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Občina Šenčur kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Navaja, da sta bili izpodbijana odločba in sklep Območne geodetske uprave Kranj izdana v skladu s pravili upravnega postopka, zato ni podana nobena izmed kršitev določb upravnega postopka, ki je ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. V postopku izpodbijanih upravnih aktov je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, iz ugotovljenih dejstev pa ni bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Tožeča stranka ni uspela izkazati razloga, zaradi katerega bi bilo potrebno izpodbijani upravni akt izreči za ničnega. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

C.C., B.B., Direkcija RS za ceste in B. d.o.o. kot stranke z interesom v tem upravnem sporu odgovora na tožbo niso podane.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno evidentiranje meje in urejenega dela meje v postopku po določbah ZEN, v katerem se je v katastrski občini ... kot urejena evidentirala meja (med drugim) tudi s parcelami št. 1339/1, 1341/1, 1341/23 in 1341/24, katerih lastnik je tožnik, ki temu nasprotuje.

Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je prvostopni organ po pravilno izpeljanem postopku, z upoštevanjem določb ZEN, izdal pravilno in zakonito odločbo. Po 26. členu ZEN se meja na podlagi tega zakona ureja po postopku ureditve meje, ki ga izvaja geodetsko podjetje kot geodetsko storitev, in na podlagi upravnega postopka evidentira v zemljiškem katastru, strokovna podlaga za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje pa je elaborat ureditve meje, ki ga izdela geodetsko podjetje. Postopek evidentiranja se uvede na zahtevo lastnika parcele, katere meja se ureja; stranke postopka so lastniki parcel, ki mejijo ali se dotikajo meje, ki se v postopku ureja (1. in 2. odstavek 28. člena ZEN). Zahtevi za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje je treba priložiti elaborat ureditve meje, ki ga izdela geodetsko podjetje na podlagi mejne obravnave (29. člen ZEN). Geodetsko podjetje mora na mejno obravnavo vabiti lastnika parcele, katere meja se ureja in lastnike sosednjih parcel, in to vsaj 8 dni pred mejno obravnavo (30. člen ZEN). Na mejni obravnavi lastniki sosednjih parcel za svoja zemljišča geodetu pokažejo oziroma natančno opišejo potek meje v naravi; lastniki parcel, ki se jih dotika meja, ki se ureja, lahko pokažejo oziroma opišejo samo točke, kjer se zaključi ta meja, ali samo izjavijo, da meja, ki se ureja, ne posega na njihovo zemljišče (1. odstavek 31. člen ZEN). Če se pokazana meja ne razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra in lastniki parcel soglašajo o poteku meje, geodet pokazano mejo izmeri in jo prikaže v elaboratu ureditve meje kot predlagano mejo (4. odstavek 31. člena ZEN). Če se kateri od lastnikov ne udeleži mejne obravnave, kljub temu, da je bil nanjo pravilno vabljen v skladu s 4. odstavkom 30. člena ZEN, se lahko mejna obravnava opravi brez njega; v tem primeru se izmeri in v elaboratu ureditve meje prikaže predlagana in pokazana meja, če prisotni lastniki ne soglašajo s predlagano mejo (7. odstavek 31. člena ZEN). O mejni obravnavi se sestavi zapisnik, kateri je sestavni del elaborata o ureditvi meje (32. člena ZEN). Geodetska uprava mora, če zahteve za evidentiranje urejene meje ne zavrne ali zavrže, povabiti lastnike, ki se niso udeležili mejne obravnave, da se izjavijo o tem, ali se strinjajo s potekom predlagane meje, ter vabilu priložiti kopijo skice iz elaborata ureditve meje, ter jih opozoriti na dejstvo, da če se v 15-ih dneh od vročitve vabila ne bodo izjavili o poteku predlagane meje, da se bo štelo, da se s predlagano mejo strinjajo (36. člen ZEN). Če pa se lastniki, ki se niso udeležili mejne obravnave, s prikazano mejo ne strinjajo, jih mora upravni organ v svoje prostore povabiti na ustno obravnavo; če se vabljeni lastniki ustne obravnave ne udeležijo, se šteje, da se s potekom meje strinjajo, če pa se obravnave udeležijo in meja še vedno ostane sporna, jih upravni organ 1. stopnje napoti na sprožitev postopka sodne ureditve meje (38. člen ZEN).

Sodišče zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba nična, ker jo je izdal organ brez zahteve stranke (4. točka 1. odstavka 279. člena ZUP), ter da je prvostopni organ kršil 34. člen ZEN. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da so lastniki parcel v skladu z 2. odstavkom 34. člena ZEN pooblastili podjetje Geodetske storitve X. s.p., da v njihovem imenu izvede postopek urejanja meje ter vloži zahtevo za uvedbo postopka za evidentiranje urejenega dela meje. Tako je Direkcija za ceste RS pooblastila navedeno podjetje za evidentiranje urejenega dela meje parc. št. 1945/1 s sosednjimi parcelami; Občina Šenčur za evidentiranje urejenega dela meje parc. št. 1885/1 s sosednjimi parcelami; A.A. za evidentiranje urejenega dela meje parc. št. 1015/1 s sosednjimi parcelami; B.B. za evidentiranje urejenega dela meje parc. št. 1339/2, 1338/3 in 1338/2; podjetje B. d.o.o. za evidentiranje urejenega dela meje parc. št. 1341/8 s sosednjimi parcelami; podjetje A. d.d. za evidentiranje urejenega dela meje parc. št. 1331/2, 1341/22, 1339/4, 1338/5 in podjetje C. dela meje parc. št. 1337 s sosednjimi parcelami.

Tožnik nadalje v tožbi neutemeljeno navaja, da mu v postopku ni bila dana možnost udeležbe. Kot je razvidno iz podatkov v upravnih spisih, je bil tožnik z vabilom z dne 11. 4. 2007 pravilno vabljen na mejno obravnavo z dne 9. 5. 2007, vendar se obravnave ni udeležil. Tožniku je bilo pravilno poslano tudi vabilo k izjavi o strinjanju s potekom predlagane meje z dne 4. 12. 2007 (ki ga je prejel 22. 12. 2007) ter ponovno vabilo z dne 10. 1. 2008, ki ga je prejel 28. 1. 2008 (kar vse izhaja iz povratnic v spisih), vabilu pa je bila priložena tudi izjava in kopija skice iz elaborata ureditve meje. Tožnik je od prvostopnega organa zahteval, da mu pošlje elaborat IDPOS 6348 in risbe v merilu 1:2880, 1:1000 in 1:500, in mu je prvostopni organ tudi poslal fotokopije celotnega elaborata in risbo v merilu 1:2880 (saj le to merilo obstaja na tem področju), priporočeno po pošti dne 29. 2. 2008, vendar pošiljke tožnik ni dvignil in je bila vrnjena prvostopnemu organu. Tožnik je bil pravilno vabljen tudi na ustno obravnavo za dan 2. 4. 2008 z vabilom z dne 26. 2. 2008 in je bila pošiljka vrnjena prvostopnemu organu, ker je tožnik ni prevzel. Ponovno je bila zato obravnava razpisana za dne 7. 5. 2008, za kar je prejel tožnik vabilo z dne 2. 4. 2008, dne 19. 4. 2008. Kljub pravilno vročenemu vabilu, se tožnik ustne obravnave ni udeležil, niti ni svoje odsotnosti opravičil. V vabilu je bil tožnik tudi opozorjen na posledice neudeležbe, in sicer, da se bo štelo, da se strinja s potekom predlagane meje v skladu z določili 38. člena ZEN. V zvezi z ugotovljenimi dejstvi se tožnik neutemeljeno sklicuje na bolezen živali kot na razlog za izostanek z ustne obravnave z dne 7. 5. 2008, saj svojega izostanka ni niti telefonično sporočil, kar pa bi nedvomno lahko storil.

Kot neutemeljeno sodišče zavrača tudi tožbeno navedbo, da v postopku nista sodelovali osebi (E.E. in E.F.), ki bi morali sodelovati, ker imata na obravnavanih nepremičninah stvarne pravice. ZEN status strank v postopkih ureja v 11. členu, v katerem v 1. odstavku določa, da so stranke v postopkih za izdelavo elaboratov, ki jih izdelujejo geodetska podjetja, ter v upravnih in drugih postopkih, ki jih vodi geodetska uprava na podlagi tega zakona, lastniki nepremičnin, ki so vpisani v zemljiški knjigi, razen če zakon ne določa drugače; v 9. odstavku pa nadalje določa, da imajo imetniki služnostne pravice in stavbne pravice, ki so vpisani v zemljiško knjigo, zaradi varstva svojih koristi pravico se udeleževati postopkov za izdelavo elaboratov in v upravnem postopku, ki se vodi na podlagi tega zakona in sicer tako, da vstop v postopek izdelave elaborata ali v upravni postopek zahtevajo. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da E.E. in E.F. na obravnavanih nepremičninah nimata vpisane služnostne ali stavbne pravice, prav tako pa omenjeni osebi nista zahtevali vstopa v postopek.

Tožnik tudi neutemeljeno ugovarja, da se predmetni postopek sploh ne bi smel voditi glede na 42. in 136. člen ZEN. V 42. členu ZEN je namreč določeno, da v primeru, če je meja v zemljiškem katastru evidentirana kot urejena, se v postopku urejanja meje in v postopku evidentiranja urejene meje lahko določi natančneje, ali se natančneje določijo koordinate njenih zemljiškokatastrskih točk. Prvi odstavek 136. člena ZEN pa sicer res določa, da se meje, ki so bile urejene v mejnem ugotovitvenem postopku, postopku izdelave zemljiškega katastra ali v postopku prenosa mej v naravo po podatkih zemljiškega katastra na podlagi Zakona o zemljiškem katastru ali določene v postopku komasacije na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih, štejejo za urejene, če so določene s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, določenih s predpisano natančnostjo, in če je iz zapisov jasno razvidno, da so se lastniki strinjali s potekom mej, kakršne so bile v postopku označene z mejniki, vendar pa zakon za primere urejenih mej ne uporablja avtomatizma, pač pa v določbi 5. odstavka 136. člena določa, da geodetska uprava to dejstvo ugotavlja na zahtevo lastnika parcele ali po uradni dolžnosti, in se šele, če so po njenih ugotovitvah dani pogoji, take meje štejejo za urejene, geodetska uprava pa jih v zemljiškem katastru evidentira kot urejene meje in o tem izda potrdilo na zahtevo stranke. Glede na navedeno zakonsko določbo, za to, da se meja šteje za urejeno, če je bila urejena na podlagi Zakona o zemljiškem katastru, torej ni dovolj, da je bila tedaj označena kot urejena, pač pa bi moral lastnik takega zemljišča od geodetske uprave zahtevati, da preveri, ali se meja šteje za urejeno tudi po sedanjih predpisih.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Zahtevek tožnika in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.