UPRS sodba in sklep I U 498/2010

Tožba se zavrne.

Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Upravni organ je z izpodbijano odločbo razveljavil dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki ga je izdala Upravna enota Ljubljana za obdobje 5. 3. 2009 do 2. 3. 2010. V svoji obrazložitvi navaja, da je Upravna enota Ljubljana dne 5. 3. 2009 tožniku izdala dovoljenje za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela in sicer z veljavnostjo do 2. 3. 2010. Naknadno pa je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba Ljubljana, 12. 6. 2009 upravnemu organu poslal odločbo o razveljavitvi delovnega dovoljenja tožniku, ki je postala pravnomočna dne 8. 5. 2009. Tožnik se je zglasil na podlagi vabila pri upravnemu organu in predložil potrdilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o veljavnosti zdravstvenega zavarovanja, iz katerega je razvidno, da velja do 15. 7. 2009. V pismeni izjavi pa tožnik tudi navaja, da ga je delodajalec po prejemu vabila upravnega organa, zdravstveno zavaroval. Iz evidence zdravstvenih zavarovanj izhaja, da je delodajalec tožnika prvič prijavil v zavarovanje 24. 6. 2009, vendar pa ni imel več veljavnega delovnega dovoljenja. Iz evidence zdravstvenih zavarovanj pa je tudi razvidno, da 31. 8. 2009 tožnik nima več veljavnega zdravstvenega zavarovanja. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 44. člen Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09, v nadaljevanju ZTuj-1), ker tožnik ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ker nima več veljavnega delovnega dovoljenja niti ustreznega zdravstvenega zavarovanja.

Tožena stranka je pritožbo tožnika zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da očita kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je imel na dan izdaje odločbe urejeno zdravstveno zavarovanje, delodajalec ga je namreč prijavil 24. 6. 2009 in takrat je imel tudi veljavno delovno dovoljenje, saj ga drugače delodajalec ne bi mogel prijaviti v zavarovanje. Tožnik pa ima tudi vlogo za delovno dovoljenje, ki jo je vložilo njegovo podjetje A. d.o.o. in čaka na delovno dovoljenje. Vlogo je podjetje vložilo pravočasno, še pred izdajo izpodbijane odločbe, zato je ta nezakonita. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks, saj nima rešenega delovnega dovoljenje in je brez dohodkov in zaposlitve. Predlaga, da se opravi glavna obravnava in izvedejo predlagani dokazi in da se odpravi odločba Upravne enote Kranj ter se mu podaljša delovno dovoljenje.

V odgovoru na tožbo tožene stranka poudarja, da je tožniku 8. 5. 2009 zaradi razveljavitve prenehala veljavnost delovnega dovoljenja in na dan izdaje izpodbijane odločbe tožnik ni imel veljavnega delovnega dovoljenja. Prav tako pa na dan izdaje izpodbijane odločbe tožnik ni imel veljavnega obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Navedbe tožnika, da je pri Zavodu za zaposlovanje vložil vlogo za izdajo dovoljenja za delo pri novem delodajalcu v ničemer ne vpliva na odločitev, ker vloga za izdajo dovoljenja za delo za opravljanje poslovodne funkcije ne dovoljuje zaposlitve ali dela v Republiki Sloveniji in ne velja kot delovno dovoljenje po Zakonu o zaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 76/07, v nadaljevanju ZZDT). Poudarja, da je organ prve stopnje pri svojem odločanju upošteval dejansko stanje, ki je bilo znano v času izpodbijane odločbe, zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba Ljubljana, izdal odločbo o razveljavitvi delovnega dovoljenja delodajalcu B. B. s.p. za zaposlitev tožnika in sicer je odločba o razveljavitvi delovnega dovoljenja postala pravnomočna 8. 5. 2009.

Razveljavitev dovoljenja za prebivanje obravnava 44. člen ZTuj-1, ki v 1. odstavku določa, da dovoljenje za začasno prebivanje pristojni organ, ki ga je izdal ali pristojni organ, na območju katerega tujec prebiva razveljavi, če se naknadno ugotovi, da so obstajali razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja. Upravna enota Ljubljana je namreč 5. 3. 2009 tožniku izdala dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela po 32. členu ZTuj-1. Upravni organ pa je ugotovil, da je bilo tožniku delovno dovoljenje, ki mu je bilo izdano za čas od 5. 3. 2009 do 2. 3. 2010, razveljavljeno in zato tožnik ni več izpolnjeval pogojev, ki so določeni v 32. členu ZTuj-1.

Upravni organ je pravilno odločil glede razveljavitve dovoljenja za prebivanje in pri tem upošteval pravnomočno odločbo o razveljavitvi delovnega dovoljenja. Delovno dovoljenje oziroma drugo potrebno dovoljenje po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev je eden izmed pogojev, ki ga določa 1. odstavek 32. člena ZTuj-1 in ker tožnik tega pogoja ni več izpolnjeval, je odločitev upravnega organa pravilna. Upravni organ je odločil na dan 31. 8. 2009 in na ta dan tožnik nima izkazanega delovnega dovoljenja in tudi nima izkazanega zdravstvenega zavarovanja.

Upravni organ je zato pravilno upošteval dejansko stanje pri svoji odločitvi. Tožniku je bilo naknadno izdano delovno dovoljenje z veljavnostjo od 9. 10. 2009 do 8. 10. 2010, vendar to ne mora imeti vpliva na izdano odločbo. Izpodbijana odločba je bila izdana na dan 31. 8. 2009, ko tožnik ni imel izdanega delovnega dovoljenja, zato je odločitev o razveljavitvi dovoljenja za začasno prebivanje za obdobje od 5. 3. 2009 do 2. 3. 2010 pravilna in zakonita. Tožnik ugovarja, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, vendar tega svojega ugovora podrobneje ne obrazlaga in ne navaja, katerih morebitnih okoliščin oziroma dejstev upravni organ ni upošteval pri svoji odločitvi. Sodišče zato ta ugovor zavrača kot pavšalen.

Tožnik tudi ugovarja, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, vendar tudi tega ugovora sodišče ne more upoštevati. Tožena stranka je na podlagi ugotovljenih vseh relevantnih okoliščin pravilno uporabila določila ZTuj-1. Pri pregledu upravnega spisa sodišče tudi ni ugotovilo kršitev postopka, na katere sicer tožnik opozarja v tožbi. Vendar tudi tega ugovora tožnik podrobneje ne obrazlaga, tožniku pa je bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo in pri tem sledilo 1. odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP).

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo na seji senata kljub temu, da je tožnik predlagal, da se opravi obravnava in izvedejo predlagani dokazi. Vendar v tožbi tožnik ni predlagal prav nobenega dokaza, na glavni obravnavi pa sodišče izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu. Dokaze, ki jih je tožnik predložil že v upravnem postopku, pa je upošteval upravni organ pri svoji odločitvi in dejstvo, da je bilo tožniku naknadno izdano delovno dovoljenje ne more vplivati na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na dan izdaje odločbe upravnega organa. Tožnik v tožbi ne predlaga nobenega dokaza, zato sodišče šteje, da so bili vsi dokazi s strani tožnika že predloženi in zato dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med strankama ni sporno. Sodišče je odločilo na seji senata na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1.

Sodišče nima razlogov, da ne bi sledilo navedbi tožnika, da nima rešenega delovnega dovoljenja in je brez dohodkov in zaposlitve. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da mu je bilo izdano dovoljenje naknadno šele 9. 10. 2009, zato lahko sledi njegovi navedbi glede slabega premoženjskega stanja. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju ZST-1).