UPRS sodba U 328/2008

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva prizadete stranke A. d.d. za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote Maribor št. 351-86/2007-20 (7123) z dne 19. 2. 2008 in zavrgla tožnikovo zahtevo za določitev gradbene parcele k večstanovanjski hiši v Mariboru. V obrazložitvi navedene odločbe toženka navaja, da v skladu s 1. odstavkom 216. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) lahko zahteva določitev gradbene parcele lastnik objekta, ki te še nima določene. Po vpogledu v elektronsko zemljiško knjigo upravni organ ugotavlja, da tožnik, ki je vložil vlogo za določitev gradbene parcele, ne izkazuje (so)lastninske pravice na objektu, ki se ji je v postopku določila gradbena parcela. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se namreč zahteva vpis v zemljiško knjigo. Predložena kupoprodajna pogodba z dne 30. 11. 1991 za nakup stanovanja št. 8 v stanovanjski hiši, vložek št. 1186, k.o. ..., sicer dokazuje sklenitev obligacijskopravnega posla za nakup nepremičnine, zaradi katerega pa tožnika še ni mogoče šteti za pravno veljavnega lastnika tega stanovanja. Še zlasti ne, ker predložena pogodba zemljiškoknjižno sploh ni izvedljiva, saj podatki o kupljeni nepremičnini niso identični podatkom, kot izhajajo iz zemljiške knjige. Povsem evidentno je tudi, da etažna lastnina na obravnavani večstanovanjski hiši še ni bila izvedena niti predlagana. Tožnika tako ni mogoče šteti niti za pričakovanega lastnika etažne lastnine, saj pogodba ni sposobna vpisa v zemljiško knjigo niti ta še ni bil predlagan. V zvezi s tem upravni organ še pojasnjuje, da je lastninska pravica na parc. št. 790/3 – st. stavba in 790/1 – st. stavba, h kateri se je v postopku določila gradbena parcela, še vedno pripisana k vložku št. 1916, k.o. ..., ki je v lasti družbe A. d.d. (v tem upravnem sporu prizadete stranke), kar je v obrazložitvi prvostopenjske odločbe ugotovil že prvostopenjski organ. Ker tožnik ni izkazal aktivne legitimacije za vložitev zahtevka, tega ni vložila legitimirana oseba, zato ga je bilo treba zavreči.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma pojasnjuje, da A. d.d več kot 17 let ni izdala zemljiškoknjižnih dovolil etažnim lastnikom v Železničarski koloniji, ki so leta 1991 in kasneje kupili stanovanja po Stanovanjskem zakonu. Nadalje pojasnjuje, da je iz podatkov zemljiške knjige razvidno, da ima etažni lastnik B. to lastnino že vpisano, zato izpolnjuje pravno formalni pogoj upravičene osebe za izdajo odločbe o določitvi gradbene parcele. Zato meni, da je razlog ministrstva, da morajo etažni lastniki najprej izvršiti vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo, pravni paradoks, saj tega niso mogli storiti zaradi ravnanja A. d.d, po novejši stanovanjski zakonodaji pa je možen vpis etažne lastnine le za vseh 8 etažnih lastnikov večstanovanjske hiše skupaj in sočasno, pri tem pa mora biti urejeno vprašanje funkcionalnega zemljišča oz. gradbene parcele. Tožnik tudi poudarja, da upravnik stavbe C. pred 15 leti ob sklepanju stanovanjskih pogodb ni hotel zastopati njihovih pravic niti po upravni niti po sodni poti in je osnutek pogodbe o opravljanju upravniških storitev dostavil etažnim lastnikom šele leta 2007. Predlaga, da sodišče potrdi prvostopenjsko odločbo o določitvi gradbene parcele.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Na tožbo je odgovoril tudi A. d.d. kot prizadeta stranka. Navaja, da bi se lahko tožnik vknjižil v zemljiško knjigo kot etažni lastnik stanovanja na podlagi 3. člena Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (v nadaljevanju ZPPLPS). Vendar pa želi tožnik hkrati z vknjižbo lastninske pravice na stanovanju kot etažnem delu zgradbe postati tudi lastnik parcele (vrta), ki je nikdar ni kupil in plačal. V celoti se strinja z izpodbijano odločitvijo in poudarja, da lastniki stanovanj kljub določitvi gradbene parcele ne morejo zastonj in brez sklenitve ustrezne pogodbe pridobiti lastništva na delih gradbene parcele, ki presegajo fundus. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka in zahteva povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s 1. odstavkom 216. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) se obstoječemu objektu, zgrajenemu na podlagi dosedanjih predpisov, ki še nima določene gradbene parcele, na zahtevo njegovega lastnika določi gradbena parcela / ... /. Aktivno legitimiran za vložitev take zahteve je torej lastnik objekta, v primeru večstanovanjske stavbe pa eden od njenih solastnikov oz. lastnik posameznega dela stavbe.

V zadevi ni sporno, da je tožnik v večstanovanjski hiši na naslovu ... kupil eno od stanovanj in v ta namen sklenil s prodajalcem A. d.d. kupoprodajno pogodbo z dne 30. 11. 1991. Že v času sklenitve te pogodbe veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in naslednji; ZTLR) je v 33. členu določal, da se lastninska pravica na podlagi pravnega posla na nepremičnini pridobi z vpisom v javno knjigo. Enako določbo ima tudi sedaj veljavni Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02; SPZ) v 1. odstavku 49. člena, po katerem se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo.

Sodišče po vpogledu v upravne spise ugotavlja, da je tožnik vložil vlogo za izdajo odločbe o določitvi gradbene parcele 24. 1. 2007, pri čemer ni sporno, da v tem času ni bil vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik posameznega dela stavbe, to je stanovanja iz omenjene kupoprodajne pogodbe. Kljub težavam, ki jih navaja v tožbi (nesodelovanje A. d.d.), bi to lahko namreč storil na podlagi ZPPLPS (Uradni list RS, št. 89/99 in naslednji), ki je določil posebne pogoje in postopek za vpis lastninske pravice na posameznih delih večstanovanjske hiše, med drugim tudi ko gre za stavbo, ki je v etažni lastnini in zanjo ni odmerjeno funkcionalno zemljišče (po sedanji terminologiji gradbena parcela – opomba sodišča), ko se odmeri kot nova parcela le stavbišče.

Na podlagi omenjenih določb interventnega zakona je imel torej tožnik možnost, da se od 19. 11. 1999 dalje vpiše kot etažni lastnik in s tem izpolni formalno zakonsko zahtevo za pridobitev lastninske pravice na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe ter na ta način postane upravičeni predlagatelj za določitev gradbene parcele po 1. odstavku 216. člena ZGO-1. Morebitni razlogi, zakaj do tega ni prišlo, pa v tem postopku ne morejo biti relevantni za presojo, ali je tožnik lastnik posameznega dela stavbe in s tem upravičeni vlagatelj zahteve za določitev gradbene parcele.

Na odločitev v zadevi ne more vplivati niti zatrjevano dejstvo, da je v zemljiški knjigi vpisan eden od drugih etažnih lastnikov, saj ta okoliščina ne more biti v tožnikovo korist.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Sodišče zato ni ugodilo zahtevku prizadete stranke za povrnitev stroškov tega postopka.