UPRS sodba II U 263/2009

1. Tožbi se ugodi. Sklep Slovenskega podjetniškega sklada št. S09 / 00157 z dne 6.7.2009 se odpravi in se zadeva vrne Javnemu skladu RS za podjetništvo v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR (tristo petdeset eurov 00/100) z DDV v roku 15 dni, pod izvršbo.

3. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je Javni sklad RS za podjetništvo odločil, da se vloga tožeče stranke, vložena na podlagi Javnega razpisa za sofinanciranje nakupa nove tehnološke opreme v obdobju 2009 - 2011, objavljenega v Uradnem listu RS št. 19/2009, ne odobri. Iz obrazložitve izhaja, da je komisija za dodelitev sredstev vlogo tožeče stranke ocenila s 66 točkami od možnih 100 točk, prag števila točk, nad katerim je odobreno sofinanciranje, pa je 71 točk. Sestavni del tega sklepa je izpis doseženih točk po posameznih merilih za ocenjevanje projektov. Vloga tožeče stranke je bila ocenjena na podlagi osmih meril, ki so bila določena z razpisom. Za uvajanje sodobne tehnologije v povezavi z novimi ali temeljito izboljšanimi proizvodi/storitvami je bilo vlogi tožeče stranke dodeljeno 15 točk, za dodano vrednost na zaposlenega (povprečje let 2008 in 2012) pa 15 točk. Po naslednjem merilu - inovativnost v povezavi z operacijo - je vloga tožeče stranke prejela osem točk. Iz obrazložitve izhaja, da tožeča stranka uvaja nove tehnološke rešitve, ki omogočajo uvedbo novega proizvoda/storitve, ki pa ni rezultat lastnega razvoja. Tožeča stranka vlogi ni priložila dokumentacije (npr. tehnični opisi, načrti, risbe), iz katere bi bilo razvidno uvajanje novih izdelkov/storitev na podlagi lastnega razvoja. Razen tega je bila vloga tožeče stranke ocenjena še z desetimi točkami po merilu vpliv operacije na konkurenčnost podjetja, tremi točkami po merilu neposredna prodaja izven trga RS (povprečje let 2008 in 2012), desetimi točkami po merilu tržna naravnanost v povezavi z operacijo, petimi točkami po merilu število zaposlenih v podjetju in petimi točkami po merilu vpliv operacije na okolje. Glede na zgoraj obrazloženo vloga tožeče stranke ni prejela zahtevanega minimalnega števila točk, to je 71, ki je potrebno za odobritev sredstev.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija tisti del izpodbijanega sklepa, v katerem je bila vloga tožeče stranke po merilu inovativnost v povezavi z operacijo ocenjena z osmimi točkami, tožeča stranka pa meni, da bi jih morala prejeti 15. Uveljavlja kršitev iz 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami), torej nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da v izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno, na čem temelji zaključek, da nov proizvod, ki ga uvaja tožeča stranka, ni rezultat lastnega razvoja. Tožeča stranka je vlogi priložila načrt novega proizvoda in opis, ki je vseboval namen proizvoda, uporabljene materiale in prednosti, zato je ugotovitev, da nov proizvod ni rezultat lastnega razvoja, napačna in bi morala tožeča stranka po tem merilu prejeti 15 točk in ne 8, kot jih ji je bilo dodeljenih z izpodbijanim sklepom, kar pomeni, da bi prestopila prag za odobritev sredstev. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vlogo tožeče stranke za sofinanciranje odobri oziroma podrejeno, da zadevo vrne v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za zavrnitev tožbe. Pojasnjuje, da je iz vloge tožeče stranke sicer razvidno, da uvaja tehnološke rešitve, ki omogočajo uvedbo novega proizvoda, zatrjuje pa, da iz predloženih listin ni razvidno, da gre za rezultat lastnega razvoja. Iz vloge je razvidno, da se letalski modeli že izdelujejo pri drugih proizvajalcih, da pa gre za drugačne postopke.

Tožeča stranka je na odgovor na tožbo odgovorila s pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da je nov izdelek proizvod lastnega znanja, saj bi si v nasprotnem primeru prilastila tuje znanje in avtorske pravice. V dokaz svojih trditev, da gre za plod lastnega razvoja, pa je tožeča stranka tekom postopka priložila najprej zahtevo za registracijo modela pri Uradu RS za intelektualno lastnino, nato pa tudi odločbo o registraciji.

Tožena stranka je tudi v pripravljalni vlogi, vloženi 25.11.2009, vztrajala pri svojih stališčih, priglasila pa je tudi stroške postopka.

Tožba je utemeljena.

Listin, ki jih je tožeča stranka predložila tekom tega upravnega spora, to je zahteve za registracijo in odločbe o registraciji modela, sodišče ni upoštevalo pri odločitvi, saj se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje akta (52. člen ZUS-1), navedeni listini pa takrat še nista obstajali.

Predmet obravnavanega javnega razpisa je sofinanciranje (neposredna subvencija) nakupa nove tehnološke opreme, ki predstavlja začetno investicijo. Začetne investicije so investicije v materialna in nematerialna sredstva, povezana z ustanavljanjem novega podjetja, s širitvijo obstoječega podjetja, z razširitvijo dejavnosti podjetja na nove, dodatne proizvode ali s temeljnimi spremembami v splošnem procesu proizvodnje obstoječega podjetja. Razpisni pogoji od vlagateljev terjajo, da izpolnijo prijavni list za sofinanciranje, priložijo poslovni načrt z bilanco stanja in izkazom poslovnega izida, bonitetna dokazila, izjavo vlagatelja o številu zaposlenih ter seznam stroškov operacije. K vlogi je treba priložiti dokazila, iz katerih je razviden vpliv operacije na okolje. V prijavnem listu in poslovnem načrtu je treba podati podroben realni opis operacije po posameznih merilih in predstaviti ter utemeljiti učinke, ki bodo omogočali oceno vloge in merjenje zastavljenih ciljev.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev iz izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanaša na dodelitev točk po 3. kriteriju, določenem z razpisnimi pogoji, to je inovativnost v povezavi z operacijo. Z razpisnimi pogoji je bilo določeno, da predlagatelj prejme 5 točk, če se uvaja temeljito izboljšan proizvod oziroma storitev, ki ni rezultat lastnega razvoja. Če se uvaja nov proizvod oziroma storitev, ki ni rezultat lastnega razvoja, vlagatelj prejme 8 točk, če se uvaja temeljito izboljšan proizvod oziroma storitev, ki je rezultat lastnega razvoja, pa 12 točk. V primeru, ko se uvaja nov proizvod oziroma storitev, ki je rezultat lastnega razvoja, pa vlagatelj prejme 15 točk.

Glede na določila Zakona o podpornem okolju za podjetništvo (ZPOP-1, Uradni list RS, št. 102/2007) je Javni sklad RS za podjetništvo v zadevi odločil s sklepom. Vendar pa je bilo s tem sklepom vsebinsko odločeno o vlogi tožeče stranke oziroma o njeni prijavi na razpis. Zato mora tudi takšen sklep vsebovati obrazložitev v smislu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami). To pomeni, da mora poleg zahtevkov in navedb stranke vsebovati tudi ugotovitve glede dejanskega stanja, dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločitev, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku stranke (prvi odstavek 214. člena ZUP).

Z izpodbijanim sklepom je bilo tožeči stranki po sporni točki 3 meril odobrenih 8 točk z obrazložitvijo, da tožeča stranka sicer uvaja nov proizvod, ki pa ni rezultat lastnega razvoja. Ta zaključek izpelje pristojni organ iz ugotovitve, da tožeča stranka ni priložila dokumentacije (tehnični opisi, načrti, risbe), iz katere bi bilo razvidno uvajanje novih izdelkov na podlagi lastnega razvoja.

Kot izhaja iz predložene dokumentacije, je tožeča stranka v prijavnem listu za sofinanciranje navedla, da bo investicija v nakup novega stroja omogočila proizvodnjo in izdelavo novega proizvoda – letalskega modela kategorije A-1. Izrecno navaja, da so nove inovativne rešitve plod lastnega razvoja. Z novim strojem in izpopolnjeno tehnologijo bodo krilo izdelovali iz polne laminirane balze (lahkega lesa), ki se bo profilirala na novem stroju. V nadaljevanju pojasnjuje, da so do sedaj drugi proizvajalci letalske modele izdelovali po klasičnem postopku, ko so se rebra po dolžini spajala z vzdolžnimi letvicami, plovnim nosilcem ter končno letvico, skelet pa se je prekinil z japonskim papirjem in lakiral z nitro lakom. Takšna konstrukcija ni bila odporna na vlago, japonski papir pa se je pri pristanku velikokrat poškodoval. Z novim strojem in tehnologijo bo tožeča stranka krilo izdelovala iz polne laminirane balze, tak način izdelave kril pa bo odpravil pomanjkljivosti prejšnje tehnologije.

Tožeča stranka je torej v vlogi pojasnila, da uvaja nov proizvod, letalski model, ki je rezultat lastnega razvoja. Svoj izdelek je opisala in tudi pojasnila, v čem se razlikuje od letalskih modelov drugih proizvajalcev. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, se sklad strinja s tem, da gre za uvedbo novega izdelka v programu tožeče stranke, vendar pa ta po mnenju tožene stranke ni rezultat lastnega razvoja. V obrazložitvi zaključuje, da iz predloženih listin ne izhaja, da bi šlo za uvajanje izdelkov na podlagi lastnega razvoja, zakaj pa v izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno. Zato se sodišče strinja s tožbenim stališčem, da je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Ker so bila v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena in je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je moralo sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani akt odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek in razjasniti dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri in nato ponovno odločiti o zadevi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007) in ne v višini, kot jih je priglasila tožeča stranka očitno po Odvetniški tarifi. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

Povrnitev stroškov je zahtevala tudi tožena stranka, za kar pa v ZUS-1 ni materialnopravne podlage.