VSL Sodba II Cp 1955/2017

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in izdalo zamudno sodbo. Tožencu je naložilo plačilo 12.000,00 EUR s pripadki.

2Proti delu, s katerim ni uspel, vlaga pritožbo tožnik. Izpodbija sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče ni upoštevalo individualizacije pri odmeri nepremoženjske škode. Odškodnina je bistveno nižja od sodne prakse v primerljivih primerih. Sodišče bi moralo izhajati pri ugotavljanju dejanskega stanja pri navedbah iz tožbe, saj toženec ni ugovarjal. Tako ni zadosti upoštevalo prestanih telesnih bolečin in neugodnosti, ki izhajajo iz trditev v tožbi. Zato bi mu šla odškodnina 10.000,00 EUR in ne 7.000,00. Tožnik je bil v smrtnem strahu, saj je bil prepričan, da bo umrl. Nato pa je preživljal intenziven strah. Zato bi mu šla odškodnina 5.000,00 EUR. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prenizko odmerjena. Ima težave pri fizičnih aktivnostih, nasploh pri hoji in ne more hitro hoditi in teči. Ima socialni strah pred tožencem. Zato bi mu šla odškodnina 5.000,00 EUR in ne 2.000,00 EUR. Citira tri sodbe, ko je bila odškodnina višja.

3Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb ZPP, vendar jih ne obrazloži. Smiselno bi se dalo sklepati, da gre za smiselno zatrjevano 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožba trdi, da sodišče ni individualiziralo odmerjene odškodnine in bi to lahko pomenilo, da sodba nima razlogov v tem delu. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba ima razloge, ki so odgovor na pravno relevantna dejstva, ki jih določa zakonski dejanski stan iz 179. člen OZ. Razlogi so v točki 8 do 10 in sledijo navedbam iz tožbe. Sodišču ni treba prepisati cele tožbe, vendar mora odgovoriti na pravno relevantna dejstva, katera izhajajo iz tožbenih trditev. Ta dejstva je sodišče zadosti obrazložilo in torej sodba razloge ima. Razlogi so zadosti individualizirani glede na navedbe v tožbi.

6Glavna trditev pritožbe je, da v podobnih primerih sodna praksa prisoja višjo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Pri tem citira tri odločbe Vrhovnega sodišča RS (II Ips 304/2001, II Ips 524/2002 in II Ips 249/2008). Vendar spregleda, da so vse tri zadeva oziroma poškodbe bile težje, kot jih je utrpel tožnik. Tožnik je prejel za svojo škodo pravično denarno odškodnino, ki jo je sodišče prisodilo v višini dvanajst povprečnih neto plač v RS. Ko pritožba citira podoben primer (II Ips 304/2001), navaja, da je za vrezno rano v predelu trebušne votline oškodovanec prejel 12 neto plač. Pri tem spregleda, da iz citirane zadeve izhaja, da je oškodovanec utrpel: vreznino na levi strani trebušne votline, površinsko vreznino želodčne stene, presekanino sedmega levega rebra, prerezanino leve prepone in vreznino levega pljučnega krila. To pa je drugače, kot je bilo pri tožniku. Preostali dve citirani zadevi pa sta še bistveno hujši škodi, kot škoda, ki jo je utrpel tožnik.

7Kljub temu, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila in je sodišče izdalo zamudno sodbo, mora v mejah materialnega prava glede na zatrjevano dejansko stanje ugotoviti materialno pravo. V tem primeru gre za višino odškodnine za posamezne naslove za nepremoženjsko škodo. Pritožba meni, da je za prestane fizične bolečine in nelagodnosti odškodnina 7.000,00 EUR prenizka. Sodišče je upoštevalo trditve iz tožbe in glede na določbo 179. člena OZ in primerljivo sodno prakso, prisodilo ustrezno odškodnino. Enako velja za odškodnino iz naslova prestanega strahu. Res je, da je bil tožnik zaboden z nožem in da je izgubil določeno količino krvi ter bil gotovo ob dogodku v smrtnem strahu. Vendar je po intervenciji na urgenci izvedel, da poškodbe niso takšne, da bi moral biti v strahu za življenje. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi se zaradi strahu moral zdraviti ali iskati pomoč pri psihiatru. Zato je prisojena odškodnina 3.000,00 EUR ustrezna.

8Pri presoji prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa pritožba trdi, da je prenizka, ker tožnik ne more hitro hoditi in teči. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče zadosti upoštevalo zatrjevane posledice, ki jih je tožnik zatrjeval v tožbi. Tožnik namreč ni pojasnil v tožbi oziroma ni zatrjeval, kaj je po poklicu, katere aktivnosti je izvajal prej oziroma, ali se je ukvarjal s športom. Zgolj navedba, da je oviran pri hoji, ne more pa hitro hoditi in teči, ob pomanjkanju postale trditvene podlage ne privede do višje odškodnine kot jo je priznalo sodišče prve stopnje. V kolikor pa navaja, da je še vedno prisoten intenziven strah pred tožencem, pa gre za škodo, ki jo je že uveljavljal in jo je sodišče upoštevalo pri pravnem naslovu odškodnine zaradi strahu.

9Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb ZPP. To je narekovalo zavrnitev pritožbe in v izpodbijanem delu potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).