VSM Sodba II Kp 28588/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega H. H. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 290,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega H. H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, in sicer sodno takso na podlagi tar. št. 7112 v zvezi s tar. št. 71113 v višini 120,00 EUR.

2Zoper to sodbo se je pritožil obdolženec po svojem zagovorniku zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe.

5Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženca, da gre v obravnavanem primeru za konstrukt zoper njega, ki ga je ustvarila oškodovanka in je mnenja, da mu očitano dejanje ni dokazano z objektivnimi dokazi. V bistvu je bil on podvržen psihičnemu nasilju in kontroli z njene strani zaradi ljubosumja, saj je oškodovanka sama povedala, da ga je tudi zmerjala.

6Takim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj obdolžencu ne verjame in da mu je očitano dejanje v celoti dokazano. Utemeljeno je sledilo izpovedbi oškodovanke, saj je njena izpovedba podprta z izvedenimi dokazi. To je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe tudi tehtno obrazložilo in s temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja ter jih kot pravilne povzema. Oškodovanka je namreč ves čas postopka glede psihičnega in fizičnega nasilja, ki ga je doživljala v inkriminiranem obdobju, zatrjevala enako, posamezne dogodke pa podrobno opisala. Zagovornik sicer v pritožbi izpostavlja nekonsistentnost v njeni izpovedbi glede pretepa, ki naj bi se zgodil po inventuri v letu 2010, ko je bila zaposlena v C.C., saj je oškodovanka povedala, da se ta dan ni zgodilo nič posebnega. Čeprav to drži, pa zagovornik nima prav, da mu zato dejanje ni dokazano, saj je zgolj selektivno povzel njeno izpovedbo, prezrl pa njene preostale navedbe v zvezi s tem. Oškodovanka je namreč na glavni obravnavi že uvodoma poudarila, da jo je obdolženec v času trajanja te zaposlitve, pretepel, konkretno za ta dan, ko se je vrnila iz inventure pa je povedala, da jo je žalil z v izreku navedenimi žalitvami. Poleg tega ni mogoče prezreti, da je oškodovanka o pretepu po vrnitvi iz inventure govorila že v prejšnjih izpovedbah, na katere se je ob izpovedbi na glavni obravnavi sklicevala in jih je zato šteti kot del njene izpovedbe. Njeno izpovedbo je potrebno ocenjevati kot celoto, pri čemer je potrebno tudi upoštevati, da je od tega dogodka vendarle minilo 10 let, zato takšno manjše razhajanje v njeni izpovedbi, podani na glavni obravnavi, ob upoštevanju njenih prejšnjih izpovedb, niti ni odločilno za presojo, kot to zmotno meni zagovornik.

7Sicer pa je oškodovankina izpovedba glede bistvenih okoliščin v celoti potrjena z izpovedbami zaslišanih prič. Res je, da te niso bile prisotne, ko se je nasilje odvijalo, vendar je za kazniva dejanja, storjena v družinski skupnosti, značilno, da neposrednih prič praviloma ni na voljo, kar je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe tudi obrazložilo in v zvezi s tem podalo prepričljivo dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič in na tej podlagi pravilno in utemeljeno zaključilo, da izvedeni dokazi nudijo zadostno podlago za potrditev obtožbenih navedb. Iz njihovih izpovedb namreč izhaja, da so vsi v njunem odnosu zaznali napetosti oziroma da sta se prepirala, poleg tega pa se je oškodovanka posameznim pričam tudi delno zaupala, saj jim je povedala, kaj je v tem času doživljala, pri čemer so pri oškodovanki zaznali stisko, v kateri se je znašla (točki 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem je predvsem izpostaviti izpovedbo sina oškodovanke (obdolženčevega pastorka), za katerega zagovornik v pritožbi zmotno meni, da potrjuje obdolženčev zagovor, ko navaja, da je ta povedal zgolj, da sta se starša kregala, nasilja pa ni potrdil, ker bi to zagotovo slišal, in da je bil zaradi prepirov prizadet tudi obdolženec. Vendar zagovornik s takim selektivnim povzemanjem njegove izpovedbe ne more uspeti, saj po drugi strani prezre, da je ta prepričljivo izpovedal, da je bil obdolženec ljubosumen, oškodovanko je kontroliral in preverjal mobilni telefon in čeprav so bili očitki iz obeh strani, so ti bolj prizadeli oškodovanko ter je v enem primeru celo šel za njo, da bi jo pomiril in pregovoril, da naj ne počenja nekih stvari zoper sebe. In četudi oškodovankin sin fizičnega nasilja nad njo ni zaznal, to glede na takšno izpovedbo zaključkov prvostopenjskega sodišča z ničemer ne omaje, saj je že bilo pojasnjeno, da oškodovankin sin ob nasilnih izpadih obdolženca ni bil prisoten, zato fizičnega nasilja ni mogel zaznati. Bistveno je namreč, da je potrdil izpovedbo oškodovanke glede izvajanja psihičnega nasilja ter da je prepričljivo izpovedoval o stiski oškodovanke, zato njegova izpovedba zaključke prvostopenjskega sodišča kvečjemu utrdi, zagovornik pa z navedbami, s katerimi poskuša prepričati v nasprotno, ne more uspeti.

8Pritožbene navedbe, da je bil obdolženec tisti, ki je bil dejansko podvržen psihičnemu nasilju in kontroli s strani oškodovanke, je pravilno ovrglo že sodišče prve stopnje, ki je v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je k prepirom s svojim ravnanjem sigurno prispevala tudi oškodovanka, vendar je obdolženec pri tem šel predaleč. Četudi je oškodovanka pregledovala obdolženčev telefon in ga ob prepirih tudi sama zmerjala z žaljivkami, kot je to resnicoljubno priznala, pa to obdolženca ne odveže kazenske odgovornosti za očitano kaznivo dejanje. Njena ravnanja se po dolgotrajnosti in intenziteti sploh ne morejo primerjati z njegovim ravnanjem. Oškodovanka ni bila kontinuirano psihično nasilna nad obdolžencem, fizično pa sploh ne, niti ga s svojim ravnanjem ni spravila v podrejen položaj. Povsem logično in izkustveno sprejemljivo je, da se je s tem le poskušala braniti pred obdolženčevim dolgotrajnim psihičnim in fizičnim nasiljem, ki je porušilo normalne odnose med njima in zaradi katerih je bila spravljena v podrejen položaj.

9Zagovornik nadalje v pritožbi ponovno zanika, da bi obdolženec silil oškodovanko, da pusti službo ter da bi jo podil od doma ter navaja, da je bila to njena volja. Takim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Nobenega dvoma ni, da je bila oškodovanka glede na njegova ravnanja v podrejenem položaju, zaradi česar se je v izogib konfliktom logično podrejala njemu. Ne samo, da je prepričljivo izpovedala, da jo je obdolženec podil od doma, prav tako tudi ni želel, da bi hodila v službo. Pri razlogih, zakaj je odšla od doma in zakaj ni hodila v službo, je potrebno izhajati iz celote obdolženčevih ravnanj, ki so oškodovanko vodile do takšnih odločitev, saj se je s tem le želela izogniti bodočim konfliktom, kot izhaja iz njene izpovedbe. Ob upoštevanju, da je bil obdolženec že v preteklosti fizično nasilen do nje, je bila zato razumljivo prepričana, da bo takrat, ko jo je podil od doma, ponovno pretepena, če se ne bo (vsaj za nekaj časa) odstranila. In tudi v zvezi z zaposlitvijo je mogoče zaključiti, da je svojo voljo podrejala njemu, vse v izogib morebitnim konfliktom. S tem je bila njena volja in tudi svoboda gibanja v tem delu omejena, saj je zaradi tega, ker obdolžencu ni bilo po godu, da hodi v službo, raje ostala doma, brez zaposlitve. Zato je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da glede na njegova nasilna in ponižujoča ravnanja nikakor ni mogoče zaključiti, da bi bili njeni odhodi od doma in to, da si ni našla nove zaposlitve, (popolnoma) njena svobodna volja, zagovornik pa s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, s katerimi poskuša prepričati v nasprotno, ne more uspeti.

10Po obrazloženem je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Ker pritožba v preostalem delu ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je pritožba vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

11Zagovornik sicer odločbe o kazenski sankciji ne graja, vendar pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo in nevarnost očitanega kaznivega dejanja ter stopnjo njegove krivde mu je sodišče prve stopnje utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo, z ustrezno določeno enotno kaznijo zapora in preizkusno dobo, zato je ne gre spreminjati v njegovo korist.

12Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah in Taksne tarife (7112, 71113 in 7122), ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer.