UPRS Sodba IV U 142/2018-28

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Javna agencija Republike Slovenije za varnost prometa (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo družbo Šola vožnje B., d.o.o., v tem upravnem sporu tožečo stranko, ki je vpisana v registru šol vožnje pri navedenem upravnem organu pod zaporedno številko ... in je opravljala dejavnost usposabljanja kandidatov za voznike motornih vozil kategorij AM, A1, A2, A, B BE, C, CE in F, na naslovu ..., C., izbrisala iz registra šol vožnje (točka 1 izreka), pri tem pa ugotovila, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka).

2Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je prejel obvestilo Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Celje (v nadaljevanju SKP PU Celje), v katerem predlaga izbris tožeče stranke zaradi ugotovljenih težjih nepravilnosti po četrti in deveti alineji 3. točke tretjega odstavka 20. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1). Prvostopenjski upravni organ je tožečo stranko z dopisi z dne 26. 1. 2018, 13. 2. 2018 in 29. 3. 2018 seznanil s prejemom obvestila policije o zaključku policijske preiskave suma kaznivega dejanja in pričetkom postopka za izbris šole vožnje iz registra šol vožnje, ji posredoval dopis SKP PU Celje in jo seznanil s časovnim in krajevnim vidikom nepravilnosti z navedenimi evidencami (evidenčni kartoni, dnevniki usposabljanja iz teorije in registri kandidatov, vse opredeljeno s številkami), iz česar izhaja, da so se v Celju, v obdobju od oktobra 2016 do 16. 6. 2017 ponarejale evidence, ki jih mora šola vožnje voditi skladno z ZVoz-1.

3Po ugotovitvah prvostopenjskega upravnega organa, opisanih v izpodbijani odločbi, so bile v šoli vožnje storjene kršitve po četrti in deveti alineji 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1. V evidenčne kartone, navedene v obrazložitvi izpodbijanega akta, je šola vožnje vpisala določene kandidate za voznike kljub temu, da se ti nikoli niso vpisali v navedeno šolo vožnje. Evidenčne kartone vožnje so v šoli vožnje kasneje uporabili kot podlago za vpis v register kandidatov in dnevnik usposabljanja iz teorije ter evidence priredili na način, da se kandidatom ni bilo treba udeležiti obveznega teoretičnega usposabljanja ali praktičnega dela usposabljanja v tej šoli vožnje. Navedene evidence so s svojimi podpisi potrjevali učitelj vožnje in predpisov, strokovni vodja šole vožnje in zakoniti zastopnik šole vožnje. Iz navedenih razlogov je prvostopenjski upravni organ na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1 odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

4Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju tožena stranka) kot drugostopenjski organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), prav tako je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka (točka 2 izreka). V obrazložitvi svoje odločitve ponavlja ugotovitve prvostopenjskega upravnega organa ter potrjuje pravilnost in zakonitost sprejete odločitve, da se tožečo stranko zaradi težjih nepravilnosti v zvezi z usposabljanjem kandidatov za voznike izbriše iz registra šol vožnje. Opredeljuje se tudi do pritožbenih navedb tožeče stranke, ki jih obrazloženo zavrača.

5Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6Tožeča stranka kot bistveno kršitev določb postopka navaja, da se ni mogla vsebinsko in kontradiktorno izjasniti in odzvati na pozive prvostopenjskega upravnega organa, ker ji je bilo to zaradi nekonkretiziranih očitkov in prikrivanja ključnih obteževalnih okoliščin (zlasti kazenske ovadbe) onemogočeno. Opozarja, da goli pozivi agencije brez konkretnih očitkov in dokazov stranki dajejo le navidezno pravico do izjasnitve. Za vsebinsko obravnavo in omogočanje stranki, da se vsestransko, kontradiktorno in vsebinsko izreče o očitkih, je bistveno premalo, da upravni organ v dopisu navede zakonsko podlago in se sklicuje na obvestilo Policijske uprave Celje o vloženi kazenski ovadbi. Zoper takšne očitke vsebinsko sodelovanje stranke v obliki vsebinske izjasnitve (pravica do kontradiktornosti in učinkovite obrambe) namreč ni mogoče. Tožeča stranka izpostavlja, da npr. iz dopisa Policijske uprave Celje z dne 9. 1. 2018 ni mogoče razbrati nobenih drugih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o konkretnih podlagah za začetek postopka izbrisa iz registra šol vožnje, saj ni razvidno, katera potrdila o opravljenem teoretičnem programu naj bi bila sporna, tudi ne obdobje, v katerem naj bi bile kršitve storjene, pa tudi ne v zvezi s katerimi osebami naj se ne bi izvedel program. Kazenska ovadba je bila prvič omenjena s številko in datumom šele v odločbi prvostopenjskega upravnega organa, torej iz nobenega poziva ne izhaja, o kateri kazenski ovadbi je govora. Po stališču tožeče stranke gre za tajni podatek, ki mu v moderni pravni in demokratični državi že dlje časa ne more biti mesta. Nadalje tožeča stranka zatrjuje, da predstavlja stališče drugostopenjskega upravnega organa, da je strankam v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) sicer omogočena pravica zahtevati obvestila o poteku postopka, prav tako pa tudi pregledovanje spisov, „vendar pa ne v takem obsegu, da bi se s tem lahko onemogočil namen postopka ali da bi bilo to v nasprotju z javno koristjo ali koristjo koga drugega, gre namreč za podatke, ki so bili pridobljeni zaradi kazenskega pregona in bi njihovo razkritje lahko škodovalo interesom postopka“, nedopustno izjemo od pravice tožeče stranke, da bi bila v upravnem postopku do izdaje odločbe vsebinsko seznanjena s konkretiziranimi očitki. Tožeča stranka še pojasnjuje, da ostaja nepojasnjeno, kako naj bi se slednja lahko izrekla o pozivih prvostopenjskega upravnega organa, če se iz obrazložitve odločbe izkaže, da je agencija odločitev oprla na ugotovitve iz kazenske ovadbe, ki naj bi bila očitno ves čas v upravnem spisu, tožeči stranki pa ni bila niti enkrat vročena, kaže pa na očitno nepošteno odločanje. S tem je bila po tožbenih navedbah tožeči stranki kršena pravica, ki izhaja iz načela zaslišanja stranke po 9. členu ZUP.

7Kot nadaljnjo kršitev določb postopka tožeča stranka navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je javna agencija v postopku pridobila kopijo predmetne kazenske ovadbe, iz katere naj bi bile „jasno in nedvoumno ugotovljene nepravilnosti“. V zvezi s tem tožeča stranka navaja, da je takšna obrazložitev prazna in le navidezna. Dolžnost upravnega organa je, da za svojo odločitev navede konkretne, jasne in prepričljive razloge, zoper katere je nato mogoče vsebinsko uveljavljanje pravice do pravnega sredstva. Ker to ni bilo storjeno, sta obe odločbi neobrazloženi oziroma ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih.

8Tožeča stranka še opozarja, da je tekom pritožbenega postopka pritožbo dopolnila s pravočasno pritožbeno novoto, in sicer z dopisom Okrožnega državnega tožilstva v Celju št. Kt/594/2018/II z dne 29. 6. 2017, s katerim je bila predmetna kazenska ovadba v delu zoper odgovorno osebo pravne osebe B.B. zavržena. Ker je prvostopenjski upravni organ jedro očitkov v zvezi z izbrisnim razlogom črpal iz odgovornosti zakonitega zastopnika pravne osebe, se izkaže, da je ta okoliščina z odločitvijo pristojne državne tožilke odpadla. Glede tega drugostopenjska odločba ne vsebuje niti besede.

9Nadalje tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da so očitki agencije tudi vsebinsko neutemeljeni ter posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je imelo za posledico tudi zmotno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka kot pravna oseba ne more biti odgovorna za primere, ko bi kateri izmed učiteljev vožnje naklepno storil kakšno protipravno ravnanje, saj je takšno ravnanje že po naravi prikrito. Do eventuelnih kršitev je lahko prišlo izključno zaradi samovoljnih in neugotovljenih kršitev s strani učitelja vožnje in predpisov D.D. Vodja šole vožnje E.E. in zakoniti zastopnik B.B. o okoliščinah, o katerih poroča PU Celje v dopisu z dne 9. 1. 2018 in ki so očitno povzete v ugotovitve izpodbijane odločbe, nista vedela ničesar. Od odkritja nepravilnosti dalje se je tožeča stranka trudila brezpogojno delati vestno, pošteno in na najvišji strokovni ravni. Tožeča stranka je tudi glede na ugotovljene kršitve izvedla vse pričakovane in možne ukrepe, da se odkrije in sankcionira oseba, ki je po njenem mnenju odgovorna za kršitve (podaja kazenske ovadbe na tožilstvo, predlog za ukrepanje na pristojno inšpekcijo).

10Končno pa tožeča stranka še pojasnjuje, da glede na težo njene odgovornosti in okoliščine konkretnega primera sankcija izbrisa iz registra šol vožnje kot najhujši mogoči ukrep predstavlja bistveno pretiran in nesorazmeren ukrep. Z ukrepom brez zaposlitve ostajajo 4 osebe, E.E. pa za obdobje 3 let tudi brez pravice opravljati delo vodje šole vožnje.

11Tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj zasliši zakonitega zastopnika tožeče stranke B.B. in kot pričo vodjo šole E.E., tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

12Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

13Tožba ni utemeljena.

14V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bila tožeča stranka, ki je bila pri navedenem upravnem organu vpisana v registru šol vožnje in je opravljala dejavnost usposabljanja kandidatov za voznike motornih vozil določenih kategorij, izbrisana iz registra šol vožnje. Izpodbijana odločba je bila izdana zaradi ugotovljenih težjih nepravilnosti iz četrte in devete alineje 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, takšni odločitvi pa tožeča stranka tožbeno oporeka.

15Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je 20. člen ZVoz-1, ki v drugem odstavku določa, da strokovni nadzor nad vsebino, obsegom, strokovnostjo in kakovostjo izvajanja dela subjektov, ki usposabljajo kandidate za voznike, izvajajo programa dodatnega usposabljanja za voznike začetnike in za varno vožnjo ter izvajajo programe izobraževanja in dodatna usposabljanja izvajalcev programov dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov in za varno vožnjo, opravlja javna agencija (t. j. prvostopenjski upravni organ). V 3. točki tretjega odstavka je določeno, da lahko na podlagi ugotovitev pri strokovnem nadzoru, obvestil organa, pristojnega za inšpekcijski nadzor, in policije javna agencija pooblaščeni organizaciji odvzame pooblastilo ali izbriše šolo vožnje iz registra šol vožnje, kadar ugotovi, da gre za težje nepravilnosti, med drugim v primerih, če je pooblaščena organizacija izdala potrdilo o opravljenem programu, a programa ni izvedla ali pa je šola vožnje v evidenčni karton vožnje vpisala teoretični ali praktični del usposabljanja, a programa ni izvedla (četrta alineja) ali če subjekt ne vodi evidenc, ki jih mora voditi na podlagi tega zakona in podzakonskih aktov, izdanih na njegovi podlagi ali če te evidence prireja (deveta alineja).

16Po presoji sodišča je prvostopenjski upravni organ, ki je pristojen organ za opravo strokovnega nadzora, kot to določa drugi odstavek 20. člena ZVoz-1, s pooblastili za ukrepanje v skladu s 3. točko tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, tožečo stranko pravilno in zakonito izbrisal iz registra šol vožnje. Takšno odločitev je sprejel na podlagi obvestila SKP PU Celje o zaključku predkazenskega postopka in podaji kazenske ovadbe na pristojno državno tožilstvo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj po prvem odstavku 241. člena, drugem odstavku 242. člena in prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter naknadno posredovanih podatkov s krajevno, časovno in vsebinsko opredelitvijo navedenih kaznivih dejanj. Po presoji sodišča je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da predstavljajo ugotovitve policije v predkazenskem postopku težje nepravilnosti, opredeljene v četrti in deveti alineji 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, in torej zadostno podlago za uporabo navedenega pooblastila iz področnega zakona, da se tožečo stranko izbriše iz registra šol vožnje.

17Na drugačno presojo ne vplivajo tožbene navedbe, ki se nanašajo na izključitev odgovornosti tožeče stranke kot pravne osebe iz razloga, ker le-ta po tožbenem stališču ne more biti odgovorna za primere storitve protipravnega ravnanja katerega od učiteljev vožnje. Sodišče namreč ugotavlja, da se pogoji, ki jih ZVoz-1 predpisuje v določilih, uporabljenih v konkretni zadevi, nanašajo na (težje) nepravilnosti, ki jih je zagrešila pooblaščena organizacija oziroma šola vožnje, in ti pogoji niso odvisni od tega, kdo v okviru pooblaščene organizacije je te nepravilnosti storil. Takšna ureditev je tudi skladna z namenom tovrstne ureditve sankcioniranja delovanj avtošol, ki ne zagotavlja ustreznih pogojev za varno udeležbo v cestnem prometu, kar je nedvomno v javnem interesu. Glede na nepravilnosti, ki se nanašajo na večje število evidenčnih kartonov, dnevnikov usposabljanja iz teorije in registrov kandidatov, s čimer so izpolnjeni elementi za dve kršitvi, ki sta lahko vsaka zase razlog za izbris iz registra šol vožnje, kar je v obrazložitvi izpodbijane odločbe ustrezno obrazloženo, sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da gre za pretiran in nesorazmeren ukrep, zaradi katerega bodo brez zaposlitve ostale štiri osebe, E.E. pa za obdobje treh let tudi brez pravice opravljati delo vodje šole vožnje, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka.

18Tožeča stranka v tožbi zatrjuje tudi dve bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi bili storjeni z izdajo izpodbijane odločbe, in sicer kršitev načela zaslišanja stranke in neobrazloženost izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča prvostopenjski in pritožbeni upravni organ nista zagrešila tožbeno zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka iz razlogov, navedenih v nadaljevanju obrazložitve.

19Načelo zaslišanja stranke je kot eno temeljnih načel upravnega postopka določeno v 9. členu ZUP. V skladu s prvim odstavkom tega člena je treba dati stranki, preden pristojni organ izda odločbo, možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).

20Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ tožečo stranko o dejstvih in okoliščinah, ki se nanašajo na izpodbijano odločbo, seznanil s tremi dopisi. S prvim dopisom (z dne 26. 1. 2018) je tožečo stranko seznanil s prejemom obvestila SKP PU Celje in ji hkrati pojasnil, da bo zaradi ugotovljenih težjih nepravilnosti po četrti in deveti alineji 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1 pričel s postopkom za izbris šole vožnje iz registra šol vožnje. Z drugim dopisom (z dne 13. 2. 2018) je tožeči stranki posredoval dopis SKP PU Celje, s katerim je slednji obvestil prvostopenjski upravni organ o zaključku policijske preiskave suma predmetnih kaznivih dejanj in predlagal izvedbo postopka izbrisa šole vožnje iz registra šol vožnje. S tretjim dopisom (z dne 29. 3. 2018) pa je bila tožeča stranka obveščena o številkah evidenčnih kartonov, dnevnikov usposabljanja iz teorije in registrov kandidatov ter opisom nepravilnosti, ki so predmet kazenske ovadbe SKP PU Celje, vključno z njihovo časovno in krajevno opredelitvijo.

21Po presoji sodišča takšna seznanitev tožeče stranke o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, zadosti zgoraj opredeljeni zakonski zahtevi, in ne gre za navidezno pravico do izjasnitve, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka. Prvostopenjski upravni organ je tožečo stranko seznanil o bistvenih dejstvih in okoliščinah, ki ji omogočajo, da se izreče o očitkih, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, vključno s podatki o tem, katera potrdila o opravljenem teoretičnem programu naj bi bila sporna, v katerem obdobju naj bi bile kršitve storjene, pa tudi posredno (preko številk evidenc), v zvezi s katerimi osebami naj se ne bi izvedel program, kot to nasprotno v tožbi zatrjuje tožeča stranka. Iz teh razlogov sodišče zavrača tožbene ugovore, da je bila storjena absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Ker je bila tožeča stranka tudi po presoji sodišča ustrezno seznanjena z relevantnimi dejstvi in okoliščinami, sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na pravico do pregledovanja dokumentov zadeve.

22Sodišče ugotavlja tudi, da obrazložitev izpodbijane odločbe ustreza standardu obrazložitve odločbe v smislu prvega odstavka 214. člena ZUP. Glede na vsebino obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega upravnega organa, sodišče meni, da je v obrazložitvi izpodbijane odločitve konkretno, jasno in natančno pojasnjeno, iz katerih razlogov je bilo odločeno, da se tožečo stranko izbriše iz registra šol vožnje. Tako so razlogi, ki jih opredeljuje četrta in deveta alineja 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, ustrezno konkretizirani s časovno, krajevno in vsebinsko opredelitvijo nepravilnosti, zaradi katerih je bila sprejeta izpodbijana odločitev, in ki so pravno relevantne za materialnopravno presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore, da je obrazložitev izpodbijane in drugostopenjske odločbe prazna in le navidezna, ter ugotavlja, da so v izpodbijani odločbi navedeni razlogi, zaradi katerih se da izpodbijano odločbo preizkusiti in da ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Takšna ugotovitev velja tudi za odločbo pritožbenega organa, v katerih se je pristojno ministrstvo opredelilo do vseh bistvenih očitkov tožeče stranke, navedenih v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Sodišče sicer ugotavlja, da se pritožbeni organ ni opredelil do pritožbene navedbe tožeče stranke glede zavrženja kazenske ovadbe zoper odgovorno osebo pravne osebe M.M., kot to pravilno zatrjuje tožeča stranka v tožbi, vendar po presoji sodišča ta okoliščina ne vpliva na dejstvo, da je tožeča stranka kot pooblaščena organizacija oziroma šola vožnje storila težje nepravilnosti, zaradi katerih je utemeljen njen izbris iz registra šol vožnje. Dejstvo je, da tožeča stranka v trenutku izdaje izpodbijanega akta ni izpolnjevala obveznosti iz četrte in devete alineje 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, sodišče pa preizkuša pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta po stanju v času izdaje upravnega akta.

23Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

24Tožeča stranka je predlagala opravo glavne obravnave, na kateri naj sodišče zasliši tudi zakonitega zastopnika tožeče stranke B.B. in kot pričo vodjo šole E.E., kot je navedeno v tožbenem dokaznem predlogu, v zvezi z zgoraj (v tožbi) zatrjevanimi okoliščinami. Sodišče najprej ugotavlja, da tožeča stranka dokaznih predlogov ni substancirala, ker ni določno navedla, o katerih dejstvih in okoliščinah bi zakoniti zastopnik in priča izpovedala. Tožeča stranka pa tudi sicer ni z ničemer utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov ter pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke in morebitno storjenih bistvenih kršitev določb postopka, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožeča stranka s svojimi navedbami tega ni izkazala ter ni utemeljila obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018 pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

25Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.