VSC Sklep PRp 87/2021

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se odločba prekrškovnega organa Republike Avstrije - Bezirkshauptmannschaft Hartberg-Fürstenfeld z dne 26. 8. 2019, ki je postala pravnomočna 18. 10. 2019, s katero je bila storilcu izrečena denarna sankcija v višini 70,00 EUR, prizna in izvrši ter storilcu naložilo, da je denarno sankcijo dolžan plačati po priloženem plačilnem nalogu v 15 dneh po pravnomočnosti tega sklepa, ker bo sicer izterjana prisilno.

2Zoper tak sklep se pritožuje storilec, smiselno zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). V pritožbi navaja, da je v skladu s prvim odstavkom 185. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1) domače sodišče po določbah 18. poglavja tega zakona pristojno izvršiti pravnomočno odločbo pristojnega organa države izdaje, pri čemer je v 9. točki 8. člena ZSKZDČEU-1 domače sodišče tisto, ki je pristojno v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, če ni z ZSKZDČEU-1 določeno drugače, po ZKP pa je v primeru, da je kraj storitve kaznivega dejanja neznan ali zunaj ozemlja Republike Slovenije, pristojno sodišče, na območju katerega ima storilec stalno ali začasno prebivališče. Ker v Sloveniji nima niti stalnega, niti začasnega prebivališča, saj že sodišče v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da ima stalno prebivališče v Bratislavi, sodišče poziva, da ugotovi, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje v konkretni zadevi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Postopek za priznanje in izvršitev odločbe, s katero je v drugi državi članici EU izrečena denarna kazen, ureja 18. poglavje ZSKZDČEU-1. Glede pristojnosti za odločanje v tem postopku prvi odstavek 189. člen ZSKZDČEU-1 ureja stvarno pristojnost, saj določa, da je za odločanje o priznanju odločbe, s katero je bila izrečena denarna sankcija iz 3. in 4. točke drugega odstavka 185. člena tega zakona pristojen sodnik okrajnega sodišča. Drugi odstavek 189. člena ZSKZDČEU-1 nadalje ureja krajevno pristojnost, saj določa, da se krajevna pristojnost domačega sodišča določi po stalnem ali začasnem prebivališču osebe, zoper katero je bila izrečena denarna sankcija, za pravno osebo pa se določi po sedežu, ki je vpisan v register oziroma drugo predpisano evidenco, če ima v Republiki Sloveniji podružnico, pa po kraju, kjer ima podružnico. Vendar pa nadalje tretji odstavek 189. člena ZSKZDČEU-1 določa, da če se krajevne pristojnosti ne da določiti po prejšnjem odstavku, se ta določi po kraju, v katerem ima oseba premoženje ali dohodke, ki so predmet izvrševanja. Če je v predlogu glede premoženja navedenih več sredstev ali več predmetov, je krajevno pristojno za odločitev tisto sodišče, ki je pristojno po prvem navedenem sredstvu izvršbe. V zvezi z izvrševanjem denarnih sankcij, ki jih v prekrškovnem postopku izrečejo pristojni organi drugih držav članic EU pa je potrebno upoštevati tudi šesti odstavek 214. člena ZP-1, ki določa, da je za odločanje v zadevah priznavanja in izvrševanja odločb sodišč in drugih pristojnih organov v državah članicah Evropske unije, s katerimi so izrečene denarne sankcije za prekrške ali za druge kršitve predpisov, in za izvrševanje denarnih in drugih sankcij za prekrške, ki so jih izrekli pristojni organi v Republiki Sloveniji, v državah članicah Evropske unije, izključno pristojno Okrajno sodišče v Celju. Pritožbeno sklicevanje storilca na smiselno uporabo določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) za določitev pristojnosti slovenskega sodišča je tako neutemeljeno, saj 9. točka 8. člena ZSKZDČEU-1 določa, da »domače sodišče« pomeni pristojno sodišče Republike Slovenije v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno – drugačno ureditev pa predstavljajo ravno določbe 189. člena ZSKZDČEU-1.

5Pritožbeno sodišče pa v zvezi s samo pristojnostjo slovenskega sodišča v predmetni zadevi poudarja tudi, da določbe 18. in 19. poglavja ZSKZDČEU-1 predstavljajo prenos prava EU v slovenski pravni red, in sicer Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ z dne 24. 2. 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni¹, zato je v postopkih priznavanja in izvrševanju odločb pristojnih organov drugih držav članic EU potrebno upoštevati tudi določbe omenjenega Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ z dne 25. februarja 2005. V uvodnih določbah tega dokumenta je navedeno, da je Evropski svet na zasedanju v Tampereju 15. in 16. 10. 1999 potrdil načelo vzajemnega priznavanja, ki mora postati temelj pravosodnega sodelovanja tako v civilnih kot kazenskih zadevah znotraj EU ter ga je treba uporabljati tudi za denarne kazni, ki jih izrečejo pravosodni in upravni organi, da bi olajšali izvršbo takšnih kazni v državah članicah, razen v državi, kjer je bila kazen izrečena. Smisel in namen določb Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ in ZSKZDČEU-1 je torej olajšati izvršitev kaznovalne odločbe s pomočjo med državami članicami EU, kadar so kršitelji prebivalci druge države članice (tam običajno prebivajo), ali imajo dohodke ali premoženje, in zagotoviti, da se kršitelji ne bi izognili kaznim za storjene kršitve zaradi tega, ker bodisi živijo, bodisi imajo premoženje v drugi državi članici. Zato prvi odstavek 4. člena okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ z dne 24. 2. 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni določa, da je odločbo, ki jo je potrebno izvršiti v tujini, skupaj s potrdilom iz tega člena mogoče posredovati pristojnim organom države članice, v kateri ima fizična ali pravna oseba, zoper katero je izdana odločba, premoženje ali dohodke, tam običajno prebiva ali ima, v primeru pravne osebe, tam registriran sedež. Za odločanje o priznanju in izvršitvi odločbe pristojnega organa države izdaje je tako pristojno vsako sodišče oziroma sodišče vsake države članice, kjer ima kršitelj običajno prebivališče, premoženje ali dohodke. Temu očitno sledijo tudi določbe 189. člena ZSKZDČEU-1. To pomeni, da je odločbo o prekršku, ki jo je izdal pristojni organ države izdaje mogoče izvršiti zoper slovenskega državljana tudi v primeru, če v Republiki Sloveniji nima stalnega, niti začasnega prebivališča, ima pa dohodke ali premoženje.

6V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po prejemu predloga za priznanje in izvršitev opravilo poizvedbe in ugotovilo, da storilec sicer nima (več) stalnega, niti začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji, da pa je zaposlen v družbi ..., ki ima sedež v Ljubljani, kar pomeni, da ima v Republiki Sloveniji dohodke, na katere je mogoče poseči z izvršbo. Prav tako pa je iz poslovnega registra pri AJPES razvidno, da je storilec tudi edini družbenik in direktor navedene družbe s sedežem v Republiki Sloveniji, poslovni delež v omenjeni gospodarski družbi pa predstavlja premoženje, na katerega je mogoče poseči z izvršbo. Pritožbeno oporekanje pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje in izdajo izpodbijanega sklepa je tako neutemeljeno.

7Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

¹ 6. točka četrtega odstavka 2. člena ZSKZDČEU-1